Z aryanom se strinjam v toliko, da popolnosti, kar brezpogojna ljubezen je, ne moremo doseči. Vsaj ne na tem svetu. Sploh se mi zdi, da popolnost za ljudi ni rezervirana. Kar pa ne pomeni, da ne smemo k njej težiti.
Glede brezpogojne ljubezni pa menim, da je prav, da si jo prizadevamo doseči. V vseh intimnih odnosih je tako, da gredo stvari kdaj tudi na naš račun, da mi vlečemo ta kratko. Ampak ponižnost (v smislu razumevanja, ne-egoizma in potrpežljivosti) tukaj zelo prav pride. Res je, da si vsak postavi svoje meje, do kje bo dopuščal zanj neprijetno početje svojega ljubega, ljube.
Se mi pa zdi (sodim po lastnik izkušnjah), da pri postavljanju teh meja, sploh če imamo že kako slabo izkušnjo, ostanemo nekako na preži in dejansko kar čakamo, da partner stori napako, da mu jo vržemo naprej. No, to seveda ne pripomore k dobrim odnosom.
Moj "recept", čeprav kaj takega sploh ne obstaja, je torej ponižnost in odpuščanje... Le na kaj me to spominja?