Tak odnos, kot ga opisuje virginijina pesem,  ničemur ne služi, nima nobenga namena in zato si je težko postavljat tak odnos za cilj, ker ne nikol ne veš, kdaj pa ko  bo dosežen. Mu je težko sploh rečt odnos, je bolj stanje duha, ki razmerjem do konkretnega drugega nima skor nobene zveze, ker pred njega ne postavlja nobenih pričakovanj razen vzajemnosti, ki predpostavlja  od partenrja enako stanje duha. To torej ne more bit cilj, ki bi ga blo mogoče dosčt skoz odnos, ampak je to bolj izhodišče odnosa samga. Če tega avtoniomnega stanja dveh duhov ni v izhodišču, si ga je brez veze postavljat kot nek ideal in mu sledit pa bit nesrečen, da še ni realiziran in al pa živet za prihodnost, ko naj bi se uresniču.    

Finta je v zavedanju, da iz  njega  štartaš,  

 je bolj stanje duha, ki razmerjem do konkretnega drugega nima skor nobene zveze,

Eh, v teoriji je možno vse.

Meni je bil všeč Virinjin izrek, opis "stanja" iz katerega se splača izhajati.
Verjamem, da kdor je spososebn to v realnost živeti, se fajn počuti in oni ob njem tudi.


Je stanje duha, iz katerega nekdo izhaja, nekdo pa ne. In verjamem, da ima veeeliko opraviti z razmerjem - odnosom do konkretnega drugega...
Saj izhajamo iz sebe. Kar damo ven, smo mi.
Kar damo ven, drugi dobi.
Ni nujno, da sprejme, ampak dobi pa.

titud, a po tvoje tak ideal, tak popolni odnos, kjer sta si "drug drugemu doma" obstaja ali ne?

Ne samo dva, vse je v vsem doma. To ni noben ideal, ki bi ga blo treba dosečt, to je dejstvo, ki nam ga je po mojem dano čist brez truda sprejet.

zarad cesa ga pa pol ne sprejmemo? a smo pol ocitno rajs nezadovoljni/neizpolnjeni kot pa zadovoljni/izpolnjeni al kaj?

Ne, induvidulno ne, kar pa ne pomen, da univerzalno to ne drži.