Amstel wrote on 29.06.2003 at 00:10:45:Hočem te ljubiti, ne da te ugrabim,
ceniti, ne da o tebi presojam,
biti s teboj, ne da vdrem vate,
povabiti te brez zahtevnosti,
zapustiti te brez krivde,
kritizirati brez sramotenja
in ti pomagati brez žalitve...
Če lahko dobim isto od tebe,
potem se zares lahko spoznava
in medsebojno bogativa...
Virginia Satir...
(I wish... it was me... telling this
)
Tole temo sem načela, s perspektive - željenega cilja.
Mi je zanimivo, da ste se razgovorili o ljubezni. Celo o brezpogojni ljubezni.
Morda pa ni slučaj. Da enačimo ljubezen in odnos. Predvsem ker imamo različne izkušnje kaj to ljubezen je, in predvsem KAKO SE KAŽE?
Ker mi je premalo, da mi nekdo reče.. "ljubim te" a tega v vedenju ne izraža. Torej... ljubezen je neko stanje posameznika... je neka naklonjenost, ki jo čuti do nas... pa vendar, ali lahko živimo od tega, če izražanje te naklonjenosti ni v našem reperotarju?
Ali drugače - kdaj se čutimo ljubljene. Kako izražamo svojo naklonjenost do drugih?
gape wrote on 22.08.2003 at 16:51:00:verjetno bi bla boljša beseda pretok, dobiš ljubezen in daš naprej ljubezen.
umetnost nastane ko dobiš kaj drugega kot ljubezen in je tisto drugo pametno transformirat v ljubezen ... ponavadi nam vsaj ne izgleda kot ljubezen - je ne dojamemo kot take.
***
v sprejemanju drugega in dajanju prvega
drugi mora dajati najboljše kar ima, da bo prvi to čim lažje sprejel
A načeta tema... govori o vedenju... ki je posledica naših osebnosti, naših vzorcev... (Zato mi je bil všeč ta izrek V. Satir.)
O tem, koliko smo sposobni dati, najboljše kar imamo?
Predvsem vem, da tam še nisem. Da je to morda nek ideal, v katerem bi se dobro počutila, če bi ga bila zmožna. Hm.