ccccc LittleStar    tako pa ne

Res smo prostovoljno soodvisni ampak, da je to pogoj za osebno rast - ne vem, se mi ne zdi. Če si še vedno odvisna od mame, potem je to po tvoje odlično?

Odvisnost nastane IMHO zaradi tega ker neznamo/nočemo napredovati (EGO) in se raje "nafuramo" na psiho, ki teh problemov nima tako očitnih. Ko pa postanejo se pa začnejo problemi, krize in zaprtje ....

To je samo moje mnenje in vedno dopuščam možnost, da sem napačno razumel tvojo trditev.

lep pozdrav

Hola Titud  

"Odvisnega te nardita zavist in lakomnost po nečem, kar poseduje drugi, pa bi rad ti tud, ker si umišljaš, da mu je to dano, teb pa ne."

Točno tako! Je pa tu po mojem mala zanka. Nekaterim je nekaj "dano" že v osnovi, ker so pač imeli npr. normalen/ljubeč odnos v družini, lepo telo, samozavest ... sej vem, da ne direktno ampak vseeno. Vsakdo ima neke svoje kvalitete, katerim je osnova otroštvo. Tam veliko pridobiš ali pa pač ne izkoristiš danih priložnosti.

lep dan vsem  

Titud, ti si pa model!!   8)

Res maš pošlihtane stavri. Res smo vse skozi otroci željni znanja in ljubezni. Samo se mi zdi (nikakor nočem biti stereotipen in se opravičujem vsem izjemam), da ženske ne marajo, da obdržiš otroka v sebi, ker bi potem ušel s psiho naprej! Se poznaš pregovor, da ko se poročiš upaš, da se ženska ne bo spremenila, ona pa upa, da te bo spremenila!? Zgodi se pa ravno obratno. Toliko ironij samo zato ker bi konstantno nekaj gradili in želi sadove svojega dela. Kot si sam povedal je tu največji problem. Kako lahko nekaj počneš s srcem in v imenu ljubezni, če pa potem pričakuješ določeno stavar?  ???

Nauk današnjega dne se glasi: prvo spoznaj v sebi BREZKOMPROMISNO LJUBEZEN, da jo boš lahko delil z ostalimi!  8)

Tale forum mi pa resnično koristi!!  
Hvala vsem!

To je najtežje vprašanje skoraj vsakega človeka!
Moje osebno mišlenje je, da v osnovi vsakdo želi dajati ljubezen (prejemamo jo tako ali tako skozi celo življenje od našega stvarnika) in mu to omogoča največje zadovoljstvo. Prejemanje ljubezni se naučimo kot otrok, dobimo jo veliko, potem jo z leti začnemo izgubljati in ta težnja po prejemanju se rodi!

Poglej primer 1000 sit! Ti imaš 1000 sit (ni veliko, je pa nekaj) in se odločiš da greš na pivo. Spiješ 2 Smileta in evo jurja ni več. Ali si srečen? Ne vem, potešiš žejo, ki potem zopet pride - naredil nisi nič - zabil si kakšno urco časa in to je to.
Lahko pa daš tega jurja kakšnemu brezdomcu, ki ga bo prav tako spil in v bistvu ni razlike - razern pri tebi - počutil se boš veliko bolje in trajalo bo dosti dlje.
Ko daš takemu človeku tistega jurja nikoli ne pričakuješ, da ti bo ta človek karkoli dal ampak samo daš! To je brezkompromisno!!!!! Enako je v ljubezni. Si že kdaj koda ljubil in od njih nisi pričakoval nič? To je sicer težko in meni osebno ne rata prav pogosto ampak se zgodi!
S tem nisem mislil, da se je potrebno v življenju odrekati, da bomo srečni ampak, da je princip dajanja močnejši kot princip sprejemanja.

Ufff upam, da si me vsaj približno razumel.
Me pa zanima kakšne izkušnje imate drugi s tem!

Dajem vam svoje izkušnje in ljubezen, a ne pričakujem vaših odgovorov! Vse ostalo je samo BONUS, ki potrjuje pravilo, da v ljubezni ne moreš nič zahtevati, lahko samo daješ!

Zakaj ne? Ljubezen je setavni del našega bita. Lahko ga skrivaš, lahko ga pa pokažeš in deliš z ostalimi.

Ne vem meni se je vedno zdelo tako  

Massimo wrote on 22.08.2003 at 14:15:29:


Seveda jo lahko 'kažeš' in deliš, pa jo tud v komu vzpodbudiš. Ampak dat pa je pa nobenemu ne moreš, ker ni v tvoji posesti.


Quote:


Normalno. Predvsem pa si bi moral sam.

Ljubezen je božji dar! Vsak ima svojo - ta ljubezen je osebni link s stvarnikom. Ta ljubezen je prisotna od vedno in nikamor ne bo izginila - se pravi je tvoja!

Seveda pa razumem, da je nismo naredili mi ampak nam je bila dana.

Massimo wrote on 22.08.2003 at 14:29:37:


Četudi je Božja ljubezen prisotna zmeraj, je mi nismo zmožni zmeraj občutit in sejat. In tud če bi jo za zmeraj našla, še vedno ne bo moja, ampak Božja.