Titud,
torej so živali postale nemoralne zaradi srečanja s človeško kulturo

Vseeno pa to ostane protiprimer tako imenovane "naravne" etike. Poleg tega sem pri naših prednikih mislil predvsem na opice in na nekatere njihove načine obnašanja.

Kar pa se tiče krutosti, obstaja več različnih pogledov (zame je zapor vsekakor civilizacijski napredek za razliko od predhodnih kazni - ko je npr. lahko upnik dolžniku odrezal primeren kos mesa ali ko so tatičem sekali roke).


lp

Quote:


Quote:



mah, ten-nej, me res zanima, kateri otrok se bo veselil npr. pogleda na krvavečo žival ? a ti nisi kot otrok (verjetno tudi zdaj) rajš videl npr. dva zajčka in se z njima igral ?


LP

Quote:


Za etiko ne bom govoril.

Morala...hja, če ga moja psička kaj polomi, pride k meni s sklonjenjeno glavo in mislim, da ima moralnega mačka. Torej je to morala?

Razum...če ga ne bi imele, se jih ne bi dalo nič naučiti. Torej razumejo. Torej je to razum?

Nagon...ima človek in žival.

LP Harry

Mnoge vrste živali imajo več razuma kot ljudje. Da o nagonu niti ne govorimo.
Se pa spomnim, da je nekdo, že precej časa od tega, napisal, da živali nimajo nobenega razuma. Narod preprosto gleda na živali zviška. Kdo ve morda so to tisti spodaj obriti, ker le tako so živalim najmanj podobni.  Obenem tudi ni skrivnost, da volkulja lahko nahrani, pokrije, zaščiti dojenčka, enako  kot mati.  Brez razuma?  Come on.

Kdo je leta 1986 v Nemčiji držal dva tedna  dojenčka pri življenju v zaklenjenem stanovanju?  Nemška ovčarka. Zopet brez razuma?

Andres

Tole z nagonom smo z jst-om že nekak razdelal.

Nagon ni samo  genetska (matrerialna/kemična/instinktivna) kategorija, ki se odraža skoz čustvene reakcije na določene situacijo v okolju (pri čemer je okolje tud lastno telo). Recmo rajš tko, to je to le način, na katerga se manifestira duh v duši. Čustven plan, na katerem delujejo živali, je  v bistvu enako sofiticran   kot mentalni plan, na katerem se duh manifestira v človeški duši. Tle ni  terminov več/manj, boljše/slabše ipd., ki so plod egocentrične interpretacije  človekove evolucijske univerzalnosti.

Človekov  občutek superironsti izhaja iz njegove univerzalnosti, univerzalnost pa mu daje sposbnost upravljanja z mentalnim planom, sposbnost da misli/razume in da je čustvovanje podredu temu subtilnemu  'filtru'. Etika je ene vrste postopek 'strjevanje' tega mentalnega (kjer je vse možno in dovoljeno) v čustveno/čutno (kjer je nekaj ugodno/lepo/dobro ali pa neugodno/grdo/slabo). Razum/intelekt je sam po sebi neetičen, ker je hkrati 'duh' in etičen, ker je hkrati tud posamična 'duša', ki čuti/čustvuje. Ta dualizem nas mori, ker nam stalno nalaga odgovornost odločanja za prav in narobe (etika), zato se pogosto želimo prepustit instinktom, ki jih imamo v zgodovinskem spominu in ki  jih vidmo pri živalih za dost uspešen čustven odzivnik na zunanje/notranje okoliščine.

Točno to mesto zasedajo religozni sistemi, v katere večni vernikov prelaga tvegano odločanje med dobrom in zlim. Zato religija ne more bit samo razumska kategorija  v filozoskem pomenu, ampak  mora posegat globoko  v čustven plan in na tak način poudarja čustveno komponento etičnosti. Problem religije je, da mora kot sistem stalno 'skrbno tehtat' ta odnos med duhom in dušo in mora stalno ohranjat svojo univerzalost,  če ne se bodisi preveč specializira bodisi  zvodeni  in lahko cele civilizacije pahne v pogubo, tko kot se specializiranim instinktom  ni mogoče prilagodit sprembam v okolju in zato izginjajo manj univerzalne živalske vrste.

Tole organski oz. biologicistični vidik etike sem moral dodat, da se  bomo laže izkopal iz njene behajvoristične interpretacije, ki je po moje samo en njen (pragatični) vidik in ne pokriva njenih duhovnih dimenzij, ki smo jih tud na tem forumu že dost dobr razdelal v kakšnem drgačnem kontekstu.          

Po moje krustosti ne gre pripisovati sodobnim etikam ali njihovim pomanjkljivostim, temveč predvsem želji po imeti več ali želji po nečem, ki jo nekatera visoka razvita in najbolj moralna plemena izvajajo še dandanes.

Lep primer je recimo izbiranje "manjšega zla" - v neki etiki "dobrega" se za zlo sploh ne bi smeli odločati, ne glede na njegovo velikost (ampak zato je Sokrat pil strup, Jezusa so pa na križ nabili).

Pri izbiranju manjšega zla je po moje napaka v tem, da sploh ni meril (oziroma se jih ne upošteva) in določitve kaj je najvrednejše. Kar pa seveda ni res. Imamo človekove pravice (mogoče še celo preveč), katere pa so očitno samo mrtve črke na papirju - totalna neumnost. Cena človeškega življenja je pač v primerjavi z ostalimi stvarmi premajhna.

lp

"Spoštovanje do gospodarja in strah, da je gospodar ne bi maral. To je vse."

Ali strah ne izhaja iz razuma?

"Ne, to je nagon za preživetje. Če boš ti vsakič, ko boš hranil psa, zazvonil zvonec, se bo pes na to navadil. Naslednjič bo že priletel ob samem zvoncu, čeprav hrane ni."

Ča sva midva soseda in ti bom pomahal in ko boš prišel bova spila pivo. In vsakokrat, ko ti bom pomahal boš prišel in bova pila pivo. Se boš navadil. In potem ti bom enkrat pomahal in boš prišel in jaz ti ne bom dal piva. Kljub temu boš prišel, ker ne boš vedel, da ne bo piva. Pa imaš razum.


"Ampak človek ima poleg tega še razum."

Večkrat nima razuma, da bi razumel žival.

LP Harry

Quote:


Kako lahko govoriš takšne ne-etične/moralne krutosti??!
In ti bi rad bil nekakšen etik? Da mahaš sosedu le da bi preizkusil njegovo slo po pivu... Groza..
Sosed pa bo itak uporabil razum, ko bo videl, da ni več piva in se bo tvojemu mahanju na daleč ognil...