Quote:In mislim, da se je ravno to izgubilo. Svetost odnosa. Obojestransko oboževanje. Čaščenje tega, kar je v ženski in to, kar je moškem. Brez manipulacije.In to je potrebno razumeti.
... in Kar sem želela slišati od moških... kako vi doživljate neke vsiljene zadeve, vloge.... itd.
Kje se je izgubilo? V naši kulturi, civilizaciji? Če misliš da tle, bi se strinjal. Naša materialistična kultura je mističen naboj ljubezni v eni čisti, sveti obliki, vpregla v naprezanje za čim višji družbeno-materialni status najprej posameznika, kasneje partnerjev in končno družine. Svetost odnosa se tako kompenzira z lepim avtom, hišo, izobraženimi otroci in seveda brezhibnem igranju družbenih vlog, ki tak status omogočajo.
Sem zadnjič bral en članek o nacionalnem značaju nemcev: ti nosilci zahodne materialistične kulture so svojo nesposobnost izražanja čustev direktno kompenzirali z udobnostjo in visko kakovostjo bivanja in gibanja (beri dvorci v stilu ludvika bavarskega&mercedes benz). Čustvovanje ni izginlo, le preneslo se je na posvečen odnos do lastnine, na glancanje pleha in porcelana. Jest tega niti ne bi omalovaževal, še posebej, ker večini folka tko čist lepo znese. Previsoka travca pred hišo, obutan avto al pa mulc s cvekom za njih dejansko pomen hudo travmo in znak, da nekja škripa v odnosu, to pa jebo med sabo, kdo je kriv, kdo ni izpolnu pričakovanj drugega. In ko je travca pokošena in avto poklepan in mulc zastrašen, je spet vsaj z en cajt v odnosu o.k., ni vzroka za jebo, torej se majo po tej logiki med sabo kar radi.
Ti skorda jamčim, amstel, da je takšno špilanje vlog pa izpolnjevanje pričakovanj danes boljše jamstvo, da dočakaš mirno in varno starost s partenerjem kot pa vzdrževanje ljubezenske iskre na vsak dan drugačen, zmeraj znova inovativen in posvečen način. Tle štartaš vsak dan praktično iz nič, vsak hip se ti lahko vse do temeljev sesuje, vsak hip lahko doživiš od parterja očitek, da vlagaš v odnos premal al pa nič, ti pa tega fizično ne moreš pokazat niti dokazat. Enako sumljiv ti je lahko vsak hip tud partner, ker če nisi vsak sposobna začutit njegove ljubezni, ti ne more na noben način tapravih otipljivih dokazov ljubezni predložit.
Bi upal jamčit, da je v naši kulturi pa civilizaciji vzdrževanje posvečenega partnega odnosa v nematerializirani obliki praktično nemogoče. In zakaj? Ker odnos vsaj podzavestano gradimo prav na istih vzorcih kot uni, ki ga cementirajo z betonom pa šlipanjem družbenih vlog. Prav tako ga gradimo na lastninjenju parterjevih čustev in medsebojni odvisnosti. Prav nobene razlike ni, kaj se lastnini in od česa si odvisen: od partnerskega odnosa neposredno al pa njegove materializirno oblike. Obe sta zate lahko enaki svetinji, ki jih enostavno hočeš imet. Tle ni razlike med moškim in žensko, vsi hočmo drugega olastninist pa sebe od njega/njo al pa njega/njo od sebe odvisnega naredit.
Lahko bi reku, da v odnosu s parterko kombinirava obe gornji varianti. V enem družbenem smislu najin odnos precej čudaško zgleda, a funkcionira. So se pa po dvajsetih letih dejansko začele ene lukne na induvidualnem nivoju kazat, ki jih skoz odnos nisva zanala zadovoljit. Je partnerco instiktivno v duhovnost/misticizem začelo vlečt, je tam začela kompenzirat, kar ni mogla skoz najin odnos dobit. Boljš rečen, kar ji nisem mogel ali znal jest ponudit. Sem najprej tko reagiral, da sem jo skušak omejevat, pol sem ji skušal sledit pa še na tem področju nadzorovat. Mi je končno kapnilo, da se je treba ene posesivnosti znebit, se od tega kulturno-civilizacijskega vzorca odklopit, ljubezni v eni posvečeni obliki zaupat in se ji do enega transedentnega spoznanja enosti pustit vodit. Da je partner je v tem smilu le bug/hrošč v božjem programu, da se ti na tej poti ne bi treba preveč matrat, da ti je dano ljubezen na zemlji tud v enem kozmičnem smislu zaslutit. Da v svojem egu ne zakrniš al pa po napornejših pa nevarnejših poteh k razsvetljneju zaplezaš.
To vedet seveda še ne pomen tud tko živet pa se tko obnašat. Predvsem pomen to eno novo perspektivo v partnerskem odnosu odpret. Bi me res veselilo, če bi s tud teb, amstel, začel kaj v tem smilsu odpirat.