Titud me je zadnjič izzval, da napišem, kje so vržena moja sidra, v kaj pa jaz verjamem, kaj je tisto oziroma ali je sploh kaj, česar se lahko oprimem, ali pa sem morda eden od tistih amorfnih (hudobnih zelenih:)) postmodernih relativistov, ki so sposobni sesuti vse, naredit pa za nikogar nič. No Andres je to zadnje tako še bolje poimenoval -- poljski glumac .

Rekel sem že, da nisem ravno do konca skeptik, razlog temu pa je, da sem verjetno prelen, da bi brez upanja na odgovor  v neskončnost vrtal v kakšna "velika življenska" vprašanja, pa sem ker se hitro naveličam, izbral nekatere odgovore, ki so mi bili iz nekega razloga bolj všeč od drugih, torej so bolj "moji" in rekel, dost mam, to so stvari v katere pa verjamem.

Upam, da se bo še komu drugemu dalo kaj podobnega napisat, vsaj od tebe titud, bi si rad kaj prebral.

Jaz sem, to je zelo enostavno trdit in pri tem celo ostat skeptik. Ampak opustit demonovo ščegetanje, sprejet drugega, njegovo avtonomnost, njegovo subjektivnost pa je gotovo stvar moje vere. In ta vera me po mojem vodi stran od enosti, zato pa najdem poseben užitek pri spoznavanju podobnosti ali pa tudi razlik.

Prav tako verjamem, da nisem sposoben zaznati, razumeti in vedeti vsega. Skratka, da se kaj lahko zgodi mimo mojega zavedanja in mimo moje zavesti. Kar pomeni, da lahko drevo pade, tudi če mene ni zraven, da bi ga videl.

Verjamem, da me po moji smrti ne bo več. Ali bo za mano ostala duša, ali samo prah, s tem se ne ukvarjam. Ker vem, da je moje telo tako pomemben del mojih zaznav, mojih predstav, želja, hotenj, spominov in mojih misli, da tisto, kar bo ostalo po propadu mojega telesa, vsega tega ne bo moglo ohraniti. Kar seveda izključuje vero, da sem ustvarjen po božji podobi. Tako da nisem nevemkako drugačen od opic, rib, trave ali kamnov.

Svet je moje igrišče, prostor v katerem lahko raziskujem in se učim, pri čemer mi lahko marsikje lahko marsikdo pomaga in zato tudi jaz drugim. Pri tem ne iščem nekega absolutnega spoznanja. Veliko reči je, ki se jih lahko v tem svetu naučim. Drugi so pri tem moji partnerji ki preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in delijo moja iskanja.

Nikomur ne bom služil, brez, da bi imel za to dobro motivacijo. To vključuje religije in božanstva, inštitucije, vključno z društvom Sonce . Je v nasprotju z mojo vero

Resnica in resničnost je koncept oz. bolje kontekst (ali iluzija, če hočete), ki ga lahko ustvarim z drugimi. Je navadno potrebna za to, da lahko komuniciramo in vzpostavljamo odnose. Kot sokreator lahko na resnico in resničnost vplivam, ne pa tudi poljubno spreminjam. Podobno menda velja za druge.

Pri tem je svoboda vse tisto, kar me usmerja, ljubezen je vse tisto, kar me poganja, resničnost je tisto, kar omejuje moja iskanja. Dobro je vse, kar pripomore k mojemu spoznavanju sveta, dobro je tisto kar mi omogoča to deliti, in še najboljše je ustvarjati resničnost v kateri bomo bolj svobodni v svojih iskanjih. Kljub temu, pa zame ni univerzalnega merila za svet, pa naj zveni še tako pomembno: resnica, dobro, denar, moč, lepota, vera, ljubezen, svoboda. Vsakič ko s kom soustvarjamo resničnost, lahko izberemo svoje enote, svoje vrednote, s katerimi ga bomo merili.

Navadno bolj slabo predvidevam, kakšni bodo rezultati mojih dejanj. Nekatere stvari znam predvideti, včasih rečem temu izkušnje, včasih logika, drugič intuicija, verjamem pa, da lahko obstaja tudi kakšen drug način spoznavanja in predvidevanja, verjamem pa tudi, da pa se vsega ne da spoznati, še manj predvideti.

To je zaenkrat vse. Za marsikoga morda hudo malo, zame morda celo preveč.

Evo titud, na vrsti si.

lp bp

Bp, jest osebnostne označbe 'relativist' nisem imel namena uporabljat z vrednostnim predznakom, zarad katerga bi se moral pred mano zagovarjat. Če se se z unmu tekstom od senegačnika,  na katerega sem te v privat postu opozoru, počutiš osebno  izzvanega, po bi blo po moje dobro, da prebereš še en širši tekst na to temo, ki sem ga objavo v pozitivkah http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20021129142324837. Ta teskt poleg pragmatičnih  relativstiov na aktualni  slovenski kultutrni sceni razločuje še vsaj dve kategoriji: racoinaliste, ki so pozorni na resničnost in pisano množico protiracionalistov.

Zdej, kam se boš uvrstu, je poplnoma tvoja osebna odločitu. Jest te ne res ne želim nikamor tlačit, te samo opozarjam, da je tud totalen realtiviziem  le kategorija, ki zarad svojega relativizma ni nč nad drugimi. Tko kot nad drugimi ne more bit tud totalen 'absolutizem', ki ga je zasledit pri pozornih na resničnost al pa misticizem, na katerega prisegajo protiracionalisti.

Hočem te skratka opozorit na to, da karkoli že si, nekam spadaš, pa če si to priznaša al pa ne. Zastopaš neko 'šolo', tud če je ekletična zmes in ni formalizirana z manifestom al pa ortodoksnimi svetimi spisi. Tud če se maš za 'subjektivista', spadaš v to kategorijo subjektivistov, ker če maš samega sebe za avtonemen subjekt, moraš hkrat vsem drugim priznat možnost enake subjektivne  izbire, kot si jo vzel zase. Tud če  se niso odločl za 'subjektivizem', je to njihova subjektivna izbira, do katere imajo kot avtonomni subjekti vso pravico. Ravno priseganje na lastno subjektivnost ti jemlje pravico, da omalovažuješ pravico drugega do lastne izbire.

V tem smsilu sem po moje tud jest en totalen subjektivist, ki pa svoje  lastne enkratnosti morda v nasprotju s tabo ne skušam zrelativizirat: jo skušam  sprejet kot dejstvo v vseh svojih racinalnih in neracionalnih oblikah   in se je prav s tem razbremenit. Drgač kot ti, ko se lotevaš breme ujetosti v lastno subjektivnost prenašat tko, da realitiviziraš pomembnost drugih. Na to, da smo prav zarad razbremenjevanja obremenjenosti s svojo  lastno enkratnostjo  pomebni tud drugi, enako enkratni, te  mi na tem foromu hočem 'podučit' oz. po moje ti hočeš tud iz  nas/mene ven pontegnt, zato med nami vztrajaš, nas želiš s svojim intelektom očarat, ponižat, sprovocirat... Tle je  po moje 'lukna' v tvoji samorazvojni šoli, ki nam/mi jo podzavestno želiš tko intenzivno razkriit.      

To jest nekak čutm, ker mam sam podoben  'problem'. Prepoln samega sebe se vedno želim z nečim zlit, za nekaj žrtvovat, nečemu posvetit, na konc  pa zmeraj zgleda, kot da si hočem nekoga podredit al pa najmanj nekoga izkoristit. Se zapletam v  intenzivne in konfliktne čustvene zveze in težke eksitenčne situacije, da bi ustvaru tud zaunaji pritisk, da bi se  mi zgodila ena metmorfoza subjekta v objekt, pa me nč ne izuči, da me  brezupnega  iz tega početja lahko izvleče le še za eno izkušnjo okrepljen subjekt. Ne bo reku ego,  ker subjketivnost/induvidulanost tud z njegovim izginotjem ne zgine. Tko da jest sem počas le spoznal, da se nima smisla zagajat ne vase ne v druge, da je subjektivnost/indualnost neke vrste božji dar in ne breme, edina možnost, skoz katero je možno občutit/dojet eno.  Ne mimo nje al pa prez nje, ampak skoznjo.  

Tle bi lahko na dolg pa na širok razpredov, kako sem pršov do tega, lahko  bi celo eno svojo 'šolo' ustanovu. Ampak pol bi se hitr znajdu tam, kjer sem  bil, preden sem to presegu. To je past, v katero se ujame skor vsak: se mu ego zbudi v ravno navalu navdušenja, da se ga je znebu.

titud wrote on 06.01.2003 at 09:59:40:


Past je, da mislimo, da se lahko ega znebimo.

Quote:

Bom odkril pri tebi aryan še kakšno literarno žilico. Se  tvoje navedbe slišijo celo  bolje kot potrebe po realizaciji, zavedanju in zadovoljstvu.

Vendar, se tem ko jih zamenjaš s potrebo po večnosti, polnem zavedanju in polnem zadovoljstvu, se skupaj v trenutku prestaviš v območje nikoli dosegljivega.

S tem ko osnovne potrebe potrebe prestaviš v območje nedosegljivega, oz. dosegljivega v smrtnikom nedosegljivih daljavah, izničiš potrebo po njihovi realizaciji tukaj in zdaj. In ko nekdo ne more realizirati svojih potreb tukaj in zdaj, si mora najti tukaj in  zdaj njihov nadomestek. Tega navadno ponujaš v obliki takšnega ali drugačnega gospodarja oz. v obliki služenja nekomu ali nečemu.

Kar pa ne prinaša osvoboditve od pogojenosti, prav nasprotno, služenje je v tem primeru ena od oblik pogojenosti in gotovo pot, ki ne vodi v osvoboditev.

lp bp

Quote:

znebimo je res mal tko tko izraz ... ozavestimo in transformiramo ga pa kr lahko pomoje ... ti še kr trdiš da ne?

ce ne bi bla potreba po vecnem dosegljiva ali ce ne bi obstajala, od kje bi pol mi mel zelje po tem?

potreba po vecnem bo skos ostala... eni jo bojo tok casa iskal da jo bojo pol najdl, nekateri pa bojo obupal, ko bojo zvedl da bojo mogl priznat kok so se motil do zdaj.

Quote:


littlestar : a mi lahko ilustriras par primerov zivljenskih okoliscin, v katerem si se znasla brez da bi bla prisiljena ali po svoji volji zrtvovat svoj interes?

bp : sorry spet bom uporabu anglescino, ampak je tok dobr napisan da ne bom spreminju... pol pa se mal zamisl

Q. How can we realize the existence of God? How can we really know there is life after death?

A. This is all a matter of faith, and faith comes from those who have it. Faith picks up where reasoning leave off. Divine faith is the conviction of saints who are mad for God. Look to them and you will see God for yourself. God brings purity to the world through them, and they can do things that even God cannot. You ask how we can trust in life after death. For the self there is no death. How can you trust in a life that is threatened by death at every moment?