Slovenski filozof mlajše generacije, pesnik in publicist Brane Senegačnik, v svoji zbirki esejev v Iskanju izgubljene mere skozi zadnji esej Kultura, resničnost, skrivnost razkriva razmere v sodobni slovenski kulturi. Po njegovem je stanje duha mogoče razdeliti med tri osnovne usmeritve.



V prvo skupino je uvrstil pragmatično miselnost, za drugo skupino je značilna težnja po racionalnosti, bistvena vrednota tretje skupine pa je protiracionalnost.

1. SKUPINA: PRAGMATIKI

Pragmatična miselnost je po Senegačnikovem mnenju na žalost zelo razširjena oblika življenjskega nazora intelektualno manj izoblikovanih ljudi, ki pa se kaže tudi v delovanju pretežnega dela akademskega sveta. Ta h kvalitativnim, duhovnim vprašanjem pristopa kvantitativno in šablonsko, reduciranje kompleksnih problemov, ki so izrazito individualne narave, pa je njihova najbolj razširjena oblika pristopa k resničnosti. Kljub temu, da je zaradi institucionaliziranosti zelo vplivna, po Senegačnikovem mnenju ne more imeti prave oblikovalne moči.

2. SKUPINA: POZORNI NA RESNIČNOST

Za drugo skupino je značilna težnja po racionalnosti, za katero je Senegačnik iznašel preciznejši izraz: pozornost na resničnost. Njeno glavno načelo je, da je treba izbirati miselno pot, primerno predmetu obravnave. To v znanstveni ali filozofski razpravi pomeni uporabljati karseda jasno argumentacijo ali pa vsaj umljivo nakazati, zakaj se jasnosti in argumentom odreka. Pozorni na resničnost naj bi v poeziji uporabljali tak jezik, ki bi čimbolj oživljal celostna, presežna izkustva. Senegačnik obžaluje, da je v to skupino mogoče uvrstiti le redke posameznike.


3. SKUPINA: PROTIRACIONALISTI

Tretjo skupino povezuje izrazita protiracionalnost. Ta skupina predstavlja po Senegačnikovem mnenju najmočnejši in najvplivnejši mentalni trend na naši kulturni sceni. Sem sodijo pripadniki mnogih, sicer med seboj različnih, celo nasprotujočih usmeritev, od psihoanalize, mišljenja biti, novoničejanstva do oboževanja naravnega človeka, mehke misli in ensotransko poudarjenega misticizma. Vsem naj bi bilo skupno to, da vidijo v racionalnosti smrtno bolezen. Zato zavračajo celovito pojmovanje človeka ter možnost argumentiranega dialoga o bistvenih vprašanjih. Racionalnost hote zamenjujejo z racionalizmom in v umnem zadržanju vidijo namesto pozornosti na resničnost omejevanje le te na tisto, kar je objektivno dokazljivo, uporabno in koristno. Namesto skrivnosti, ki jo človek lahko sreča v realnem življenjskem prostoru in pred katero osupel in ganjen poklekne na koncu vseh svojih umskih poti, ponujajo svoje oblike skrivnosti, ki jih je moč doseči mimo resničnosti s takim ali drugačnim 'iracionalnim zapopadkom'.

Senegačnik v nadaljevanju eseja skozi dialog s po Sokratovo virtualno ustvarjenemu kritiku razlaga, da z razvrščanjem v skupine nima namena ločevati, temveč poiskati tisto vsem skupno, ki brez ločevanja ne bi bilo vidno. Za Senegačnika je iskanje skupnega ena od praoblik filozofiranja in ga kot krščanskega misleca pri tem sploh ne moti, da je iskanje skupnih potez različnih stvari tudi že zastarela marksistična finta, kot mu to očita sogovornik. Tokovi se razhajajo na odnosu do racia, Senegačnik pa odkrito priznava, da je njegova simpatija na strani racionalnih, torej tistih, ki so pozorni na resničnost. Ta pozornost na resničnost mu ne pomeni nujnosti ujemanja subjektivne izkušnje z objektivno resničnostjo, toda če najde dober razlog za to ujemanje, ga bo zagovarjal, pa čeprav ga pragmatiki in postmodernisti, ki so vpivni tudi v krščanskih krogih, razglasijo za naivneža in predmoderneža.