Quote:


Po moje je to edina taprava slika, čeprav je v bistvu iluzija in tud pravim, da jo moramo kot kako sprejet. Resničnost je čist in samo subjektivna zadeva, t.i. objektivna resničnost je samo medsebojni konsenz iluzij zanstvenih, političnih, religioznih al pa umov okrog nekaterih področij, da na znese v eni družbeni realnostiživet pa funkcionirat. 'Objektivna' resničnost je kolektivna iluzija in kot taka nč bolj resnična od subjektivne. Tud totalna odprtost uma, ki je poplnoma odprt za kanaliziranje nad uma skoz človeško psiho, je še vedno subjektivna iluzija, se je ne da zapovedat kot objektivno resničnost, ki bi si ji moral podredit drugi umi. Postopek morda, izkušnjo ne, izkušnja resničnosti je samo subjektivna in  s tem omejena na svoje lasten izsek te resničnosti, zato tud razodeta ostane iluzija.

Quote:


Ne vidim razloga, zakaj si ne bi avtosugestijo apriori proglasu  za eno dodatno popačenje iluzije pa fintiranje realnosti. Popačenje glede na kaj? Se lahko zgodi , da z avtosugestijo bolj  razširiš kanale za mentalne eneregije, kot si jih zmožen opedenat s psiho na 'fizčnem planu', ampak s tem ni rečeno, da si iluzije popaču. Če maš srečo, si celo odkril en 'bug' v božjem programu kot gape pravi, ki ti bo v svoji iluziji celo utrdu. Če maš pa smolo, se boš zataknu v proceeiranju svoje iluzije, boš rabu pomoč, zato se avtosgestij ni dobro čist brez enega vodstva pa cilja lotevat.

Quote:


Sem bil namenoma grob pa površen, ko sem hotu poudart neobstoj nam prijazno/neprijazno organizirne 'zunanje' realnosti. Si  tud prov razumu, da  t.i. objektivna realnost samo kolektivna iluzija.  

Pač verjamem v eno paradigmo, po kateri zunanje relanosti ni oz. je kar neki in šele naša zavest naredi iz tistega nekaj, kar je za nas dobro pa slabo, iz kaosa red, iz enih vseh vrst vibracij ene zakone,  ki se jih na trenutni stopnji zavesti moramo držat, da bomo zavest lahko o vzdrževal pa razvijal. Naša zavest torej  določa in kreira to zunanjo realnost, brez zavesti te realnosti ni, jo skreiramo  mi torekoč iz kaosa enih vibracij delcev in energij in v tem smislu jo tud pojmujem kot iluzijo, ki si jo sami ustvarmo.  Nismo pri tem z ničemer drugim omejen kot s trenutno stopnjo razvitosti zavesti, ki rab do določene stopnje razvoja fizično telo, naprej pa morda tud ne. Tko da avtosugestija je lahko čist legitimen  pripomoček pri razvoju zavesti in je lahko pomeben sokreator in dodaten napihljievc iz izkrivljevalec te iluzije, za kar pa ne vidim nobenga problema, če le prispeva k razvoju zavesti v smsilu preseganja ene telesne pa tud umske  omejenosti zavesti. Če ne, nam igračanje z njo  v tem smislu škodi in boljš da to psihično orodje za širjenje zavesti pustimo pri miru.

Da je 'zunanja realnost' v bistvu res iluzija priča naš družebni svet, ki je zgrajen iz pojmov, ki zgledajo sicer trdni, a se lahko reorganizirajo z neverjetno lahkoto na v posem nove kulturne obrazce, pojmi dobijo povsem nov pomen, vrednote izginejo .... T.i. 'objektivna kolektivna realnost' je samo kopija našega kreiranja iluzije zunanje realnosti, ki jo vzdržuje samo zvest s svojo psihično mašinerijo v ozadju ion čisto nič drugega.  

Če tega  tko ne  sprejemaš, aryan, nč hudga, nobene panike. Si pač men pomagov, da sem se utrdu v svoji iluziji jest pa morda teb, da si se utrdu v svojih pogledih na realnost in vlogi avtosugestije pr njih.      

Tvoja iluzija je edina realnost, druge ni, zunaj tvoje zavesti realnosti ni. Ker smo navajeni gledat na kreacijo naše zvesti kot na zunanjo kreacijo, neodvisno od naše zavesti, smo jo odtujili od sebe in jih poimenovali resničnost, seb pa dopustili le možnost, da upravljamo s predstavami o tej resničnosti, ki smo jih poimenovali iluzije, ker te predstave se dejansko razlikujejo od primarnih kreacij zavesti. Ozaveščanje je torej učenje sprejemanja in presgenja  teh kreacij  preko iluzij, ki jih rabi za procesiranje  jaz kot tudi nadjaz (znanost, religija, kultura...).

Hočem rečt, da  t.i. realnost ni nč drugege kot trenutna stopnja ozaveščenosti, kozi  katero se zavest edino lahko sama sebi  kaže, t.i. iluzija pa je  samorazvojna sposobnost  te zavesti, da se skoz   sprotno psihofižno procesiranje ta stopnja trenutne ozveščenosti presega. Nižje zvestna bitja take  dvojnosti med realnostjo in iluzijo ne čutjo, ker je niso bili prisiljeni ustvarit  skoz svojo razklanost na induvidulano in družbeno zavest. Mi  smo po moje to famo zunanje resničnosti vzpostvali kulturno skoz jezik, ker smo le na ta način lahko kolikor tolk zafiksiral eno 'zunanjo resničnost', da smo se potem lahko na njene temelje opiralli  pri preseganju instiktivne stopje zavesti  skoz kulturo. Za nas je ozaveščanje v nasprotju z živalmi namreč postal kulturni proces, instiktivno raven zavesti pa je v mnogočem prevzel/nadomestil um oz. intelekt.  

Valjda je to le teorija, ki se mi zdi tolk verodostojna, da bii bil pripravljen vanjo verovat in jo na tak način v praksi sprejet.  Mislm, da jev osnovi to budistično pojmovanje zavesti oz. realnosti/iluzije, če zgleda moja, je to zato, ker sem ti jo precej po svoje modificiral in bi želu, da jo jo kakšna večja avtoriteta na tem področju pokritizira.

Da gre pri v t.i. resničnosti za zelo subjektivno zadevo sem izkustveno spoznaval skoz t.i. družbeno resničnost, ki je fikisirana skoz pojme kot so družina, narod država, ideologija... Te zadeve so definitivno kreacije naše psihe s fizično pristnostjo njihovih simbolov vred (stavbe, zastave...), saj obtajajo le na energetskem nivoju naše zavesti: ko energije ni, z razpadom na mentalnem nivoju rapadejo tud  fizično. Drugo tako spoznanje neobstoja t.i. zunanje resničnosti je ena kreativna sposobnost psihe, da začne 'zunajo resničnost' sama organizirat okrog sebe brez vlaganja napora/volje/moči, oz. da si sama kreira možnosti za svojo 'realizacijo' in se ne pusti omejevat praktično ničemer, ko doseže eno stopnjo zboganosti sama sabo, usrediščenosti oz. ozveščenosti. Tko rekoč vse pishične energije v oklici  začnejo delovat v prid  njeni samorealizaciji, ona pa nazaj nanje, čemur se z drugimi besedami reče ljubezen in se kaže kot ene vrste sugestija. Ljubezen je  tako nujna lekcija, ki s katero se mora psiha prežet na poti k  ozaveščanju, še boljš pa seveda je, da je od samega zaćetka z njo prežeta. Navzven  zgleda, da se zunaja resničnost taki zavesti le  podreja, v resnici pa zavest tako resničnost sama čist poljubno kreira. Verjet, da je to tko, pomen opustit kup enih brezveznih nasilnih  tehnologij  za podrehjanje 'resničnosti' tvojim egositičnim predstavam o njej in pomen  tud prepustit se zaupanju, da se bo t.i. resničnost okrog zavesti zorganizirala sama. Vsakemu po svoje v skaldu s stopnjo razvitosti njegove zavesti, da bo vse skupaj med sabo usklajeno, pa bo itak  poskrbelo zaupanje  ljubezen, brez katere ta magija ne deluje.

Quote:


Mnogočutnost?

Pravijo, da je spoznati kdo si, mistična izkušnja, in je ni mogoče prevesti v besede. Direktno izkušnjo je mogoče dobiti na kakšnem intenzivu gnoze, ko si s sogovorniki, ki se menjujejo konstantno izmenjuješ odgovor na vprašanje: "kdo si?". Nekateri doživijo razsvetljenje. Predvsem zaradi tega, ker smo mnogočutna bitja pa po moje v življenju ni moč dokončno določiti kdo ali kaj JE/SI med subjektom in objektom oz. posameznimi subjekti.

Zame je to resnična mistika. Največ, kar lahko je, da prisluhnem svojim občutkom in znova in znova iščem to sredino, nek krog, neko polje miru, domovanja. Šele potem, ko sem nekako izpopolnjena v ljubezni lahko sprejmem duha, ki se skozi mojo dušo udejanja v svoji vlogi. Če vlogo izbiram sama, ne vem.

Quote:


Metazavest? Zavest o lastni zavesti, o kateri se je tle bp dobrodušno norca delal
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=preizkusi;action=display;num=1033...

Ti si nč, nula, 0,  'prah si in v prah se povrneš' . Si, kar si, samo zaradi  zavesti o sebi   .

Ti si skratka nč drugega  kot nosilec zavesti. Skozte se pedena tvoja  karma v skladu z dharmo oz.  potencialom, ki ga imaš za razširitev zavesti. Si kreacija vesoljne zavesti (bog te je ustvaril po svoji podobi) in hkrati skoz pedenenanje  te svoje zavesti prispevaš k širjenju vesoljne zavesti. Zakaj bi se v tem smislu  moral ukvarajti s tem, kaj si npr. fizično,  saj  si v bistvu le predhodna zavestna organizacija vibracij v čutno/fizični/razumski obliki z priviligiranim namenom, da se kot človek te zavesti zavedaš. In seveda odgovornostjo, ker to, da si sam  nč, ne pomen, da zar tega nimaš nobene odgovornosti. Nasprotno, tvoja odgvornost za razvoj zavesti je neskončno večja kot pa odgovorost, ki bi izhajala le  iz tega, kar ti narekujejo sami čuti in um, če se z njimi totalno identificiraš brez predhodnega spoznanja, da  se prvzaprav ne  identificiraš z ničemer  drugim kot  samo z 'materializirano' obliko zavesti. Namen  človekove zavesti  pač ne more bit tako banalen pa brezvezen   kot je  le  identifikacija  same s sabo. Namen samozavedanja je v  preseganju tega zavedanja, ne pa v fascinaciji nad sabo 8).  

Tole se sliš precej religiozno/špekulativno, ampak je po moje čist logično, saj moraš prznat, da z zavestjo vse začne pa konča. Zakaj bi bla fizična resničnost pri tem izjema oz. kaj  drugega kot trenutna oblika samorazvijajoče se zavesti?