titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:Vprašujem skupaj s tabo: zakaj se uvarjamo s samim sabo, s tem, kdo pa kaj smo?
Ufff, titud… Do kam sva prilezla od idealnega partnerja…
titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:Zdaj je res vprašanje, zakaj smo se prisiljen ustvarjat eno iluzijio, zakaj nam je teb it skoz to fazo, v katero se potem praviloma tud zaciklamo, zakaj se nam ni namenjeno celo življenje ujčakt v eni brezpogjni ljubezni.
Tole se mi zdi, se nam pogostokrat odraža v vsakdanjih situacijah, predvsem seveda v tistih bližnjih odnosih, partnerskih. Takrat, ko smo nezadovoljni in nesrečni, se zelo radi vprašamo: pa kaj je bilo meni tega treba?? Ampak po mojem mnenju je to edina pot. Edina pot, ki te lahko pripelje do tega, da svojo iluzijo sploh spoznaš.
Zakaj je temu tako – ne vem. Če vprašaš mene, je to povezano z dušo. Ker duša je tista, ki teži k pravi in brezpogojni ljubezni. In duša mora iti skozi določene izkušnje, da se tega uči. Se ne spomnim več, kje sem to brala, šlo pa je nekako takole: vsaka situacija v življenju je skušnjava. Skušnjava, ali se v njej odločiš odzvati se na zaveden ali nezaveden način. Zaveden način je tista navpična pot, pot zavedanja in notranje, avtentične moči. Nezaveden način je odreagiranje po vzorcu in vodoravna pot, pot iskanja zunanje moči. In vsaka situacija, v kateri odzvanja v tebi občutek z negativnim predznakom, je skušnjava. Ko prepoznaš svoje vzorce oz. veš, kaj želiš preseči, se skušnjave pomnožijo in zdi se ti, kot da skorajda ni drugega v tvojem življenju kot to. Primer: če si ljubosumen in ko se enkrat tega dejansko zaveš in si to tudi želiš odpraviti, potem se ti takšne situacije dogajajo kar naprej. Kar naprej se ti dogaja, da se znajdeš v situaciji, ko postaneš ljubosumen – in si spet in spet pred izbiro, ali boš odreagiral zavedno ali nezavedno. Dokler enkrat tega ne presežeš. V tem ali pa v nekem naslednjem življenju. Ampak presežeš pa vedno. In to ni »mučenje« - to je ljubezen vsemirja… Ki ti neprestano postavlja na tvojo pot možnost, da končno že enkrat dojameš, kaj ljubosumje (v tem primeru recimo) je… Spraševati se, zakaj je temu tako, je pa isto, kot spraševati se recimo zakaj voda teče navzdol in ne navzgor – odgovor je skrit in nam nepoznan. Morda ga zvemo tam čez, v onostranstvu? Uf, sem spet zašla…
titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:Tud če te magije nismo deležni kot otroc, ni nikol prepozn, da bi je bli deleženi oziroma da bi bli udeleženi pri nejgovi sokreaciji. Redkim je dano, da jim za to ni treba nardit nč, da začaranost v to magijo uspejo ohrant skoz vse življnje. V bistvu ostanejo vse življnje ene vrste otroc, v krščanstu bi tak občečloveški potencial pri posamezniku imenoval blažensot. Drugi se moramo pač iluzijami o seb pa drugih pomagat, se od njih trgat pa nove ustvarjat, da nam znese, ob tem pa nobene garancije nimamo, da nas bo to početje kdaj poplejal v blažebnost, ki jo slutmo, ki nam jo clo inštitucionalno slikajo za ideal in za katerim se po sizifovsko pehamo.
Jaz se zdaj lahko samo vrnem na začetek tegale zaciklanega kroga: ja, nikoli ni prepozno. Ampak treba je začeti pri sebi - spoznati, kdo in kaj si, kaj si želiš, kaj ti je recimo v otroštvu manjkalo, kakšno iluzijo si si ustvaril. Šele, ko veš, kaj imaš, se lahko usmeriš na pot, kjer tisti manjko iz otroštva skrbno in ljubeče neguješ in pripelješ nazaj vase.
Aja – po mojem si velika večina celo ustvari svojo iluzijo, svojo magijo in jo tudi uspe ohraniti skozi vse življenje. Ampak ta iluzija in ta magija ni resnična, prava in brezpogojna ljubezen…
titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:Jest nimam recepta, kako to blaženost dosečt, slutm pa, da je partnerstvo tele ena ena vzajmena priložnost, ki si ji skor za nobeno ceno nism prpravljen odrečt.
Hmm, po moje si mora tale recept napisati vsak sam…
m.