Quote:


To je to: ni blodnja, iluzija,  če vzajemno deluje, magari pri dveh, najboljš na splošn, čeprav ni nujno. Če hočeš  vedet, če  deluje al pa ne, moraš verificirat, karkoli že maš, ne moreš cev življenje sebe kao gradit  pa analizirat cvikat, da ne bo deloval, ker pol je res zlo dost verjetn, da si postavu preveklike zahteve do sebe pa do druzga pa drugih pa  zato res ne bo deloval....

Quote:


Ja, vzajemna magija: si magari pustiš pomagat sebe  takega nardit in obratno.

Kva se fletn rolamo, s svojim trenutnim "idealnim" partnerjem, pa s premišljevanjem in premljevanjem o njem/njej, ali pa zgolj v pripuščanju tistih, ki so nam namenjeni, pač ... Se mi (je) zmeri vsaj eno od tega v resničnosti rola(lo), pa zapisalo tut:

Želim si bližine in miru.
In po teoriji vem, da ne bo prave bližine brez miru.
In glede na prakso se mi zdi, da ne bo pravega miru brez bližine.

In enkrat se mi je, v enem izmed tistih elementarnih trenutkov sestradanosti ter posledičnih notranjih "premetavanjih", pa tudi kot zaključek tegale zapisa:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=103480...
zapisalo:

Ko postane življenje brezkompromisno dajanje,
je ljubezen, je sreča, je notranji mir. Je Življenje.

In sem si rekla, da se bom skozi sebe učila točno tega, brezkompromisno dajat, pa se bo zihr odrolal marsikaj ... tut tisti, ta "idealni" zame ... predvsem skozi mojo trenutno "idealnost" zase in kot odgovor nanjo. Ker čutim, verjamem, vem ... da močno tut zame drži, da ni omejitev, je le omejenost, lastna.

In se še vedno učim; šofirat med svojimi mejami, pragovi in lastno omejenostjo. Fletn izzivalno, predvsem pa prav nič dolgočasno.

Lupčka,
ARS


PS:
Če bi me vprašali,
česa vam želim,
sem lahko zelo kratka: vsega!

Ker ni omejitev;
je le omejenost.
Lastna.

Quote:


Lastna omejenost mora obstajat, če ne se je ne  da presegat.   Na nečem moraš zmeraj štartat, če ne ni napetosti med polnim in praznim, med plusom in minusom, ki jo je treba zglihat, da se ustavri mir. Je strastno ustvarjenaje miru. Lahko da do miru prideš pa ustvariš svoj ideal  po enih strastnih notranjih bojih, ampak ta ideal je spet samo ena lastno  omejeno izhodišče za nove strasti, s katerimi gradimo nov mir. Tko da v principu res ni  omejitev, ampak lastne omejenosti pa kljub temu v  ni možno presečt.

Partenrstvo je pač  poskus preseganja lastne omejenosti, ki se zgodi, ko notranjega miru brez partnerja ni mogoče dosečt. Je mešanje  tistega dela sebe, ki ga sam ne  moreš  presečt, ki ti v bistvu  hodi odveč in ki bi ga rad oplodu s stistim delom partenerja, ki bi ga rad oplodu on. Je ene vrste poker, pri katerem dva igralca data   eno, dve tri  al pa vse karte zmešat in upata  na najboljše za oba. Igrata dalje s tistim, kar jima je ostal v roki in s tistim, kar jima zmeša usoda. Igrata drug proti drugmu in drug z drugim. Je je špilu blaf, želja volja, strast, znanje in vse to ustvari eno sugestitvno polje, ki je resničnejše od resničnosti posameznika pred vstopom v špil, pa če je še tolk neracionalno, nenadzorovano, hazardersko. Poslededice so usodne, tud če sred špila zacvikaš pa se umakneš. Tud če celo življenje študitraš magijo, zato da boš najdu algoritem,  po katerem se boš izognu zgube in samo kasiral,  ne boš nč bližje  svojmu notranjemu miru. Zato se je boljš osredotočit na to, da je tvoja zmaga v bistvu partnerjeva zguba in obratno, da v bistvu team v gejmu brez overja proti celmu svetu, ki se igra  proti tev/vama čist po istmu principu, kot vidva drug z/proti drugmu. Da sta si lekcija, iz katere se morata skupaj učit sprejemat zmage in poraze oz. da morda spoznata, da  finta  vrženosti v svet sploh ni zmagah pa porazih pač pa v enem  strastnem preseganju omejitev tistih parih kart, ki vama jih je  usoda podelila ob rojstvu in tistih parih kart, s katerimi sta jih zaupala usodi, da jih na novo   pomeša in investira v špil.             

Quote:


Nism mislu rečt, da se moraš čemurkoli, ki je kao nad tabo, podrejat. Vedet, zakaj moraš čez ene lekcije it, še neč ne pomaga pri tem, kako it. Tega ti ne more noben predpisat, vsako predpisovanje in prisiljevanje pa tud svetovanje je ene vrste zloraba, pa naj to počne znanost al pa religija prek takih al pa drugačnih dušebrižnikov. Nimajo tle ne ata ne mama ne mož ne ljubimec nobene  basolutne avtoritete. Problem je po moje samo v zaupanju oz. v tem, da si zmeraj ustvarjaš en prostor odprt, da si  dovzeten za sugestijo, skoz katero se pustiš tako vplivat, da sprejmeš tisto, kar pač moraš sprejet. Da nimaš zarad tega občutka, da se spremijaš proti svoji volji, ampak da je to tvoja volja sama, četud je starševka, učiteljeva, dušebrižnikova, partnerjeva, otrokova... En   izraz brepogojne ljubezni pač, kozmična/božje skrbi za tvojo dušo, če hočeš to magari tko razumet.      

gape wrote on 25.11.2002 at 10:10:19:

Ker se popolnoma strinjam s titudom:

titud wrote on 25.11.2002 at 09:14:58:

… in sem vedno pripravljena poslušati tudi drugačna mnenja in drugačne sugestije, ki sem jih tudi pripravljena sprejeti, če seveda ugotovim, da dopolnjujejo/razčlenjujejo/so boljše od moje, bi mi ti lahko razložil tvoj pogled na to, zakaj pa je vzrok kljub vsemu pomembnejši?



gape wrote on 25.11.2002 at 10:10:19:

Hehe, TV mi je crknil pred časom, ko se je tako bliskalo in grmelo. Strela je bila vzrok. Tako ali tako pa ga res gledam vedno manj in manj… Počasi se bom naveličala še brisati prah z njega in ga res kam umaknila.

m.

idealnega partnerja najdes, ce se pustis presenetit...

nikoli ga ne najdes, ce imas o njemu predstavo...kakrsnakoli naj bi to bila. Tega ne ves, kaj je zate idealen partner in v temu je point...

pri idealnem parterju se nikoli ne zaljubis do uses ze cist na zacetku...ker gre to samo za tvoja pricakovanja...

idealnega partnerja srecas v nesreci, ko en drugemu pomagata, da skupaj zrasteta...

Quote:


Ta teorija nesreče mi je res  bliz, to pa zato, ker se sklada s tezo, da si v nesreči dostopnješi za sugestije, kako si pomagat. V nesrčo si se ponavad  zaplezov zarad lastnih napačnih vozrcev, med katerimi  je ponavad prav ta glaven prav ta, da na partnerja vežeš prevelika pričakovanja. Ta nezmožnost realizirat prevelika pričakovanja te avtomatsko nardi zlo  nesrečnega in če je partner prav tako zlo  nesrečen zard tega, ker na teb ne more kar takoj do konca realizirat svojih pričakovanj, je to dobro izhodišče za nesrečno ljubezen, v kateri se je nujno zatečt k medsebojni pomoči in  tolažbi. Tako šele  nastane ena medsebojna odprtost za vse medsebojne  sugestije, s katerimi bi ustvrla tako realnost, v kateri bi jima lahko zneslo skupaj. Se začnejo raztapljat  vsakršni posamični  vzorci, ki bi jo  lahko oviral v skupni rasti. Jih raztopijo tud solze, te so še posebej močne...