sidha wrote on 21.11.2002 at 14:56:24:




Valjda je idealen partner kompatibilen.  

Jin pa jang pa to? Se pustit na nasprotja priklopit, manjke dopolnit, slab za dobr vzet... Tega se ne da iskat, najt pa pol skupaj zmodulirat, to je možno samo skoz eno alkiminjo zvarit...

Amstel wrote on 21.11.2002 at 15:59:50:



Nema na čemu, amastel. Sugestija pa je itak lako samo spodbuda. Sugestija sama ne more delovat kot grožnja,  ogrozi lahko samo s svojo odsotnostjo, ker ta zagotavlja  mir na ruševinah sveta, saj ta svet lahko vzdržuje le vzajemna sugetsija.

titud wrote on 21.11.2002 at 14:52:07:

Titud, ni moj namen, da bi se te kaj »prijelo«. Kar se te bo ali ne bo, je odvisno od tebe, tvojega razmišljanja in tvoje želje, da o tem sploh razmišljaš. Saj veš – tvoja izbira, tvoja odločitev… Meni je fajn, ker skozi različna razmišljanja spoznavam različnost ljudi. In to, kako svet gledamo vsak skozi svoja očala. Moja so lahko modra, tvoja zelena – vsi pa si jih pobarvamo na svoj način v otroštvu.


titud wrote on 21.11.2002 at 14:52:07:

Najprej bi rada poudarila – vse tole je res teorija in res je, da je praksa nekaj povsem drugega… Predvsem veliko težja in predvsem veliko daljša… In tole so konec koncev le besede, ki se nas dotaknejo, ali pa ne...

In tudi to, da je ljubezen vse in da ljubezen vse zdravi… Je to res in tudi sama močno verjamem v to. Pa vendarle – če filozofiram naprej: človek najhitreje in najbolje v nekaj verjame na podlagi svojega izkustva, je tako? Hmm – kako naj potem verjamemo, vemo in začutimo, kaj tista prava in brezpogojna ljubezen je, če je v svojem otroštvu nismo bili deležni? Vsaj v veliki večini ne. Ustvarimo si svojo iluzijo ljubezni (spet na podlagi svojega doživljanja ljubezni v otroštvu) in ji sledimo. Svoji iluziji in ne tisti pravi in brezpogojni, h kateri stremi naša duša. In smo pogostokrat nekje v svoji globini (duši) nezadovoljni, morda tudi nesrečni. Ker imamo na podlagi svoje iluzije svoje želje, svoje potrebe in svoja pričakovanja. In tudi zato se je po mojem mnenju še vedno potrebno ukvarjati s samim seboj in s tem, kdo in kaj si.


Amstel wrote on 21.11.2002 at 15:59:50:

Ja, če bi govorili o sebi in o svojih izkušnjah… Predvsem bi ugotovili to, kako zelo smo si različni… Amstel – me poznaš in poznaš tudi del moje zgodbe. In potemtakem tudi veš, da v fazi spoznavanja same sebe nisem bila v partnerskem odnosu. Sebe in svoje vzorce sem vsaj jaz prepoznavala v vsakdanjih situacijah, med vsakdanjimi ljudmi in skozi spomine svojih izkušenj z mojim očetom, mojo mamo in »starimi« partnerstvi.

m.

titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:

Ufff, titud… Do kam sva prilezla od idealnega partnerja…


titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:

Tole se mi zdi, se nam pogostokrat odraža v vsakdanjih situacijah, predvsem seveda v tistih bližnjih odnosih, partnerskih. Takrat, ko smo nezadovoljni in nesrečni, se zelo radi vprašamo: pa kaj je bilo meni tega treba?? Ampak po mojem mnenju je to edina pot. Edina pot, ki te lahko pripelje do tega, da svojo iluzijo sploh spoznaš.

Zakaj je temu tako – ne vem. Če vprašaš mene, je to povezano z dušo. Ker duša je tista, ki teži k pravi in brezpogojni ljubezni. In duša mora iti skozi določene izkušnje, da se tega uči. Se ne spomnim več, kje sem to brala, šlo pa je nekako takole: vsaka situacija v življenju je skušnjava. Skušnjava, ali se v njej odločiš odzvati se na zaveden ali nezaveden način. Zaveden način je tista navpična pot, pot zavedanja in notranje, avtentične moči. Nezaveden način je odreagiranje po vzorcu in vodoravna pot, pot iskanja zunanje moči. In vsaka situacija, v kateri odzvanja v tebi občutek z negativnim predznakom, je skušnjava. Ko prepoznaš svoje vzorce oz. veš, kaj želiš preseči, se skušnjave pomnožijo in zdi se ti, kot da skorajda ni drugega v tvojem življenju kot to. Primer: če si ljubosumen in ko se enkrat tega dejansko zaveš in si to tudi želiš odpraviti, potem se ti takšne situacije dogajajo kar naprej. Kar naprej se ti dogaja, da se znajdeš v situaciji, ko postaneš ljubosumen – in si spet in spet pred izbiro, ali boš odreagiral zavedno ali nezavedno. Dokler enkrat tega ne presežeš. V tem ali pa v nekem naslednjem življenju. Ampak presežeš pa vedno. In to ni »mučenje« - to je ljubezen vsemirja… Ki ti neprestano postavlja na tvojo pot možnost, da končno že enkrat dojameš, kaj ljubosumje (v tem primeru recimo) je… Spraševati se, zakaj je temu tako, je pa isto, kot spraševati se recimo zakaj voda teče navzdol in ne navzgor – odgovor je skrit in nam nepoznan. Morda ga zvemo tam čez, v onostranstvu? Uf, sem spet zašla…


titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:

Jaz se zdaj lahko samo vrnem na začetek tegale zaciklanega kroga: ja, nikoli ni prepozno. Ampak treba je začeti pri sebi - spoznati, kdo in kaj si, kaj si želiš, kaj ti je recimo v otroštvu manjkalo, kakšno iluzijo si si ustvaril. Šele, ko veš, kaj imaš, se lahko usmeriš na pot, kjer tisti manjko iz otroštva skrbno in ljubeče neguješ in pripelješ nazaj vase.

Aja – po mojem si velika večina celo ustvari svojo iluzijo, svojo magijo in jo tudi uspe ohraniti skozi vse življenje. Ampak ta iluzija in ta magija ni resnična, prava in brezpogojna ljubezen…


titud wrote on 22.11.2002 at 10:27:48:

Hmm, po moje si mora tale recept napisati vsak sam…

m.

Moram priznat, da nisem prebral skorajda nič na tej tematiki, ampak je bil za odgovor že naslov dovolj zgovoren.

Idealen partner - ja ko smo mi sami idealen partner je dilema rešena. Dobiš tudi idealnega partnerja.

Quote:


Miška, ti tle dost precizno podajaš postopek, po kateri se duša uči brezpogojne ljubezni, ne odgvovarjaš si pa, za kaj to lekcije sploh mora jemat. To,  da zato, ker  brezpogojno ljubezen pač rab, po moje ni dokončen odgovor. Važn je vedet, zakaj jo rab.  Po moje si spregledala, da sem že napisal, da jo rab zato zato, da na eni vzajemni ljubezni  skreiranam dušam  teh lekcij sploh ne bi blo več treba jemat. Ker hoče duša tem dušam lastno jebancijo, ki jo je morala skoz dajat, prišparat. Po tem modelu približno se po moje gremo eno lastno osebnostno rast,  iščemo ustrezne  partnerje, se gremo družino in razne skupnosti. Nč v bistvu  ne delamo zase pa zard sebe, vse do česar sami pridemo, šele v eni vzajemni magiji deluje.   Tko, da  tale tvoj stavek

Quote:


je srhljivo resničen, če lastnega pehanja za ljubeznijo sproti al pa vzajemno skoz en odnos, magari partnerski,  ne verificiramo.