klimax wrote on 25.11.2002 at 12:03:46:


To si lepo napisal, klimax, vendar jaz takšnemu partnerju rečem karmični partner.

titud wrote on 25.11.2002 at 08:19:05:


Titud, prvo štekam. In tudi moja izkušnja je taka, da gre v partnerstvu naj - bolj sigurno za preseganje lastnih omejenosti.

Kaj pa si mislil z igro drug proti drugemu?

Še enkrat, da naum tipkov:


Gru Gru wrote on 22.11.2002 at 12:01:33:

Robi - preden jaz sama komurkoli odgovarjam (ali kogarkoli kaj sprašujem), preberem vse, kar je bilo do takrat napisanega oz. vsaj tisto, kar je napisal tisti, komur odgovarjam (ali ga sprašujem). Drugače napišem samo svoje mnenje o temi, o kateri je pač govora.

In bi te prosila, če lahko prebereš vse, kar sem o iskanju vzroka in odgovarjanje na "zakaj" do sedaj tukajle tudi napisala. Če bi namreč prebral, potem verjetno tega ne bi napisal.

Samo en delček, recimo:

Miska wrote on 25.11.2002 at 08:49:16:


In šele potem komentiraj. Vsaj v primeru, če sprašuješ ali odgovarjaš meni.

Hvala,
m.

Quote:


ja.

Quote:


Torej, pokvarila je tvoj TV.

To je bila tvoja izbira, vzorec.
Če bi imela drug vzorec, bi izklopila TV in mu strela ne bi mogla nič.

Torej, kakšne so zdaj posledice tvojega vzorca, izbire ?
In po posledicah veš, kaj je treba ozavestiti.
Zakaj sem rabil vse to, kar se mi je posledično dogajalo ?
Seveda mislim na to, kar se je v tebi dogajalo, kakšni občutki.
Mogoče se je v tebi oglasil glas : "kakšna smola"...ali kaj podobnega ?
Kako se je oglašal tvoj ego ?
In to je vzorec...

Vzorec najlažje prepoznamo tako, da opazimo, da se nam določene stvari v življenju ponavljajo.
Torej je ta vzorec povzročil, da nisi izklopila TV in s tem po posledicah razkril samega sebe.

Torej se vzorci razkrivajo sami od sebe.

Da ne bo kakšnih pripomb, da pišem offtopic.
Isto velja za partnerja ( ne mislim to, da bi partnerja primerjali s TV ), ko dobimo vedno istega ali podobnega partnerja, še naprej pa sanjamo o nekem idealu.

Zato, bolj ko smo ozaveščeni in razsvetljeni, manj sanjarimo.

Ker ne razumeš vzorca ( sebe) , tudi ne razumeš vzroka.

To sem pisal na splošno, da ne bo kakšne hude krvi.

Quote:

Ja, bo treba to dopolnit.
Odvisno je od tega, ali  se zavedamo te izbire ali ne.
V vsakem primeru izhajajo iz mene.

Titud… OK – se odločim, da od danes naprej izklapljam TV, kadar se bo bližala nevihta. Kaj pa če se potem ob kabel spotaknem in padem? Malo heca…


titud wrote on 27.11.2002 at 10:28:34:

Če že na vsak način ostajamo pri tem TV-ju… Titud, če je to bil ta "vzorec" (jaz pač temu ne morem reči vzorec) namenjen temu, da bi potrebovala takšno izkušnjo, da bi se naučila preživeti nekaj časa brez TV-ja, ti lahko povem, da vsekakor to ni bilo tisto, kar naj bi se jaz na podlagi tega morala naučiti. Ker sem TV gledala predvsem zvečer, sem res potrebovala kar nekaj dni, da sem se na to navadila in se znala preusmeriti na kaj drugega. Ampak potem, ko sem TV pripeljala nazaj domov, se je ponovila stara zgodba... Je bila pa neka druga izkušnja tista, ki je pripeljala »odsotnost« TV-ja v moje življenje. In to je bila smrt mojega očeta. Takrat TV-ja nisem niti prižgala dober mesec, zakaj nisem čutila te potrebe - ne vem. Danes TV prižgem samo toliko, da pogledam dnevnik ali kakšno oddajo, ki me res zanima. Drugače pa tale moj TV kar lepo počiva in morda čaka na kakšno strelo.


titud wrote on 27.11.2002 at 10:28:34:

No, na tole pa lahko rečem: potem pa hvala bogu, da je moj vzorec vzorcev takšen. Le kaj bi se zgodilo, če ne bi bil in če bi to prenesla na partnerski odnos? Potem bi storila vse, da se mi »nezgoda« ne bi mogla ponovno zgoditi. Kar seveda ne bi bilo težko – izključim se iz dogajanja, pa je…

Resno pa tole: ni daleč od resnice tole tvoje razmišljanje, veš. Namreč – močan strah pred bližino (vzorec otroštva) predvideva/zahteva ravno takšno dogajanje. Tisti, ki ima tako močan strah pred bližino, tisti eksistencialne narave ali drugače rečeno globinski strah, dela ravno to: izključi se iz dogajanja. Ker se na ta način zaščiti, da se ne bi zgodila bližina. Ki ga je v otroštvu tako močno bolela… Ali pa gre v partnerski odnos, ker pa je strah pred bližino tako zelo močan, partnerskega odnosa ne zmore prenesti. Reakcije (podzavestne) so potem različne – od umika, do ustvarjanja situacij, da takrat, ko pride partner preblizu (ko je bližina premočna) prav on sam (podzavestno seveda) ustvari takšno situacijo, ki bo posledično pripeljala do  umika. Ker enostavno bližine ne zmore prenesti (četudi si je zelo močno želi). Razen, seveda (če se spet samo ponovim): če svoj strah pred bližino ozavesti in ga (najprej zavestno, potem pač novi vzorec prekrije starega in postane novo reagiranje podzavestno) preseže… Spet teorija sicer, ki je v takšnih primerih hudo težko izvedljiva v praksi, ampak po mojem mnenju je to edina možna pot…


titud wrote on 27.11.2002 at 10:28:34:

Veš, kako jaz temu rečem? Je veliko težje, ampak tudi veliko bogatejše…

m.

titud wrote on 27.11.2002 at 12:08:31:

Hja, jaz sem seveda za prvo varianto. (ne vem pa, ali je to kura ali jajce ) Se mi celo zdi, da je druga varianta nemogoča. Zakaj? Ker pravega zbližanja brez ozaveščanja sploh ne more biti. Če je prisoten seveda strah pred bližino, o katerem sem govorila. Ker podzavest deluje precej močno in nanjo pač nimamo vpliva. No, ja – pred ozaveščanjem, seveda. Pa še takrat s pravočasno zavestno reakcijo počasi počasi privedemo podzavest do tega, da novo reakcijo privzame za svojo. Kot da bi zavest nekako pomagala podzavesti privzeti novi vzorec.

Nekako tako.

m.