Tvoja vest
je merilo
iskrenosti
tvoje sebičnosti.
Pazljivo
jo poslušaj.
»Svobodni smo, da delamo, karkoli želimo«, je rekel Don tiste noči. »Kaj ni to
preprosto, čisto in jasno? Ali ni to veličasten način, kako upravljati z vesoljem?«
»Skoraj. Pozabil si na dokaj pomemben del,« sem rekel.
»Oh?«
»Svobodni smo, da delamo, karkoli želimo, vse dokler nekomu ne škodujemo,«
sem ga pokaral. »Vem, da si tako mislil, ampak kar misliš, moraš tudi povedati.«
»Richard, ko si bil z mojim vampirjem tako okruten, si delal, kar si hotel delati,
čeprav si vedel, da boš nekoga ranil. Celo
povedal ti je, da ga bo bolelo, če …«
»Hotel mi je piti kri!«
»Kar delamo vsakemu, ko rečemo, da nas bo bolelo, če ne bo živel po naše.«
Dolgo sem molčal in premišljeval o tem. Vedno sem mislil, da smo svobodni, da delamo,
kar želimo, samo če ne ranimo koga drugega, in to se ni ujemalo. Nekaj je manjkalo.
»Bega te,« je rekel, »ljudski rek, ki slučajno ne drži.
Stavek se glasi:
Raniti nekoga drugega. Mi sami si izbiramo: biti ranjen ali ne biti ranjen. Mi odločamo. Nihče drug.
Moj vampir ti je povedal, da ga bo bolelo, če se mu ne boš pustil.
Biti ranjen je njegova odločitev, njegova izbira.
Kar potem narediš ti, se odločiš sam, sam izbereš:
daš mu kri, se ne zmeniš zanj, ga zvežeš, mu z glogovim kolcem prebodeš srce.
Če noče kolca, se lahko svobodno upre, na kakršenkoli način se hoče.
To gre naprej in naprej, izbire in izbire.«
»Če tako pogledaš …«
»Poslušaj,« je rekel. »To je pomembno:
Mi vsi smo. Svobodni. Da delamo. Karkoli. Želimo.«
(povzeto iz knjige »Iluzije«, Richard Bach)