Om mani padme hum

A Violinist at the Metro

A man sat at a metro station in Washington DC and started to play the violin; it was a
cold January morning. He played six Bach pieces for about 45 minutes. During that time,
since it was rush hour, it was calculated that thousand of people went through the
station, most of them on their way to work.

Three minutes went by and a middle aged man noticed there was musician playing. He slowed
his pace and stopped for a few seconds and then hurried up to meet his schedule.

A minute later, the violinist received his first dollar tip: a woman threw the money in
the till and without stopping continued to walk.

A few minutes later, someone leaned against the wall to listen to him, but the man looked
at his watch and started to walk again. Clearly he was late for work.

The one who paid the most attention was a 3 year old boy. His mother tagged him along,
hurried but the kid stopped to look at the violinist. Finally the mother pushed hard and
the child continued to walk turning his head all the time. This action was repeated by
several other children. All the parents, without exception, forced them to move on.

In the 45 minutes the musician played, only 6 people stopped and stayed for a while. About
20 gave him money but continued to walk their normal pace. He collected $32. When he
finished playing and silence took over, no one noticed it. No one applauded, nor was there
any recognition.

No one knew this but the violinist was Joshua Bell, one of the best musicians in the
world. He played one of the most intricate pieces ever written, with a violin worth 3.5
million dollars.

Two days before his playing in the subway, Joshua Bell sold out at a theater in Boston and
the seats average $100.

This is a real story. Joshua Bell playing incognito in the metro station was organized by
the Washington Post as part of an social experiment about perception, taste and priorities
of people. The outlines were: in a commonplace environment at an inappropriate hour: Do we
perceive beauty? Do we stop to appreciate it? Do we recognize the talent in an unexpected
context. If we do not have a moment to stop and listen to one of the best musicians in the
world playing the best music ever written, how many other things are we missing?


PS: Preverjeno. Pullitzer! http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2007/04/04/AR2007040401721....

Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je:
"Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel".

Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza.
Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane.
Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolane. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.
Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je
rekel: "Pravkar si videl pekel".

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.

Človek je dejal bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine.
Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.

Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi!

Nekega dne je miška gledala skozi razpoko na zidu kmetije in videla kmetico kako odpira paket.
Miška se je spraševala: ˝Kakšna hrana bi lahko bila v paketu?˝ Ko je miška odkrila, da je v paketu mišolovka, je bila zgrožena.
Tekla je čez dvorišče kmetije in opozarjala ostale z vpitjem: ˝V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!˝
Kura je kokodakala in brskala, dvigne glavo in reče: ˝Gospa Miš, to je resen problem za tebe, ampak nima prav nobenih posledic za mene, zato se mi zaradi tega ni potrebno vznemirjati.˝
Miš steče proti prašiču in zakriči: ˝V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!˝
Prašič je z miško sočustvoval, ampak je vseeno rekel: ˝Zelo mi je žal gospa Miš, ampak jaz ne morem tu ničesar narediti, razen moliti. Bodi prepričana, da si v mojih molitvah.˝
Miš steče proti kravi: ˝V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!˝
Krava reče: ˝Oh gospa Miš, žal mi je zaradi tebe, ampak z mojega mavla ne bo manjkala niti ena dlaka zaradi tega.˝
Miška zavrnjena od vseh, se je s povešeno glavo vrnila v hišo, vdana v usodo.
Ponoči se začuje čuden zvok v hiši – kot, da bi se sprožila mišnica v katero se je ujela miš.
Kmetova žena je pohitela pogledat kaj se je ujelo. Zaradi teme ni videla, da se je v mišnico ujel rep strupene kače. Kača jo je pičila. Kmet jo je hitro odpeljal v bolnico in kmetica se je domov vrnila z vročino.
Vemo, da se vročina zdravi s svežo kurjo juho, zaradi česar je kmet zaklal kuro.
Ampak bolezen njegove žene se je poslabšala zaradi česar so prišli na obisk njuni sorodniki in prijatelji. Da bi jih nahranil je kmet zaklal svinjo in jih pogostil.
Kmetova žena se na žalost ni pozdravila in je umrla.
Na njen pogreb je prišlo toliko pogrebcev, da je moral kmet zaklati kravo, da jih je pogostil.

Miš je vse to z veliko žalostjo opazovala skozi razpoko v zidu.

Zato:
- Ko naslednjič slišiš, da se je nekdo soočil s problemom in misliš, da se te ne tiče, se spomni: kadar je kdo od nas v nevarnosti, smo vsi v nevarnosti!
- Vsi smo umeščeni na to potovanje imenovano življenje. Paziti moramo drug na drugega in vložiti dodaten trud, da ohrabrimo nekoga med nami.
- Vsak od nas je pomembna nitka v preprogi življenja druge osebe.  
- Naša življenja so prepletena z razlogom.
- Najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi na tem svetu, je dober prijatelj. Ceni ga!