Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
Ideje izpod odeje >> Dogodki, zabava, lepe misli, razno ... >> Zgodbice za še lepši dan
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1035366866
Message started by ARS on 23.10.2002 at 11:54:26

Title: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 23.10.2002 at 11:54:26
Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu.

Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil svet za dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika stara mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise oddaljenega mesta. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega popoldneva mu je mož ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Čeprav drugi mož ni slišal godbe, jo je videl v svojem umu. Tako so minevali dnevi in tedni.

Nekega jutra je jutranja sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v svojem spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z veliko težav, se je mož dvignil na komolca, da bi prvič sam ugledal zunanji svet. Končno je imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta.  Napel  je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Mož je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: Morda vas je hotel le osrečiti.

EPILOG
Neizmerna sreča leži v osrečevanju drugih, ne glede na naše lastne razmere.
Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo srečo, se ta podvoji.
Če bi se rad počutil bogatega, samo preštej stvari, ki ti jih denar ne more kupiti.
Danes je dar, zato se imenuje sedanjost.
Izvirni pisec te zgodbe ostaja neznan, a zgodbica prinaša srečo vsakomur.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 24.10.2002 at 10:34:34
Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil.

Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! "

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe? "

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo, ali pa izluščim pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja. "  

"Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritožil.

"Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso navlako je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se boš odzval na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali boš slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako boš živel svoje življenje. "

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj.

Več let zatem sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20 m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.

Pol leta kasneje sva se srečala. Ko sem ga vprašal  kako je, je odvrnil: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! Bi rad videl moj brazgotine?" Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem.

"Najprej sem pomislil na svojo še nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje. "

"Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? " sem ga vprašal.

Jaka je nadaljeval: " … reševalci so bili super. Ponavljali si mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. "

"Kaj si naredil? " sem ga vprašal.

"Velika debela sestra mi je kričala vprašanja. Vprašala me je, če sem na kaj alergičen. 'Ja' sem odgovoril. Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakričal 'Na gravitacijo!'. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal 'Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!' "

Jaka je preživel zaradi spretnosti njegovi zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odločiti in živeti polno življenje.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 25.10.2002 at 09:21:23
Danes ni dan za zgodbice, danes je dan za legende:


http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=1034633222#5


Hvala, Titud.

:)
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by A. on 25.10.2002 at 17:57:49
če ma kdo kakšno zgodbico, zanimivost naj jo pošlje še na sončno pošto, da jo pošljemo naprej
naslov je ales_pe@email.si

tule pa si lahko ogleda kako zgleda:
http://www.svetduhovnosti.org/prireditev/soncna.htm

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 27.10.2002 at 11:07:10

Reality Comes In Moments

This morning I went to the post office and picked up 5 letters, a magazine and a parcel. If I said I picked up the mail today I'd be showing you my lazy mind. Mail never comes to the post office - only letters, post cards, magazines, packages, etc... The difference may seem subtle, but it represents an important distinction in how we understand and experience life. Reality comes in moments. Though we refer to "good" days and "bad" days, such days are collections of moments and when observed in detail, rarely do they fall neatly into any one category. This moment is here...and now this moment... and now this moment. When we begin to study life directly we begin to see the fresh, unique nature of each moment - no two are exactly alike. To understand life is to understand its "momentous" nature.

Jill says that this past week was very difficult and she was depressed the entire week. She makes these assertions casually but is she accurately describing her experience?

"Did you sleep this past week?"

"Of course."

"Did you experience feelings of depression while you slept?"

"I don't think so."

"Were there other activities during which you did not feel depressed?"

"Well, I went to a funny movie on Saturday night and I felt very relaxed and comfortable during the movie. Also, I played tennis for an hour on Sunday and I enjoyed my tennis game. But still, much of the week I felt depressed."

"Can you remember making a skillful shot during your tennis game?"

"Well..., yes, I made a very fine return of a hard serve during the last game."

"And right now - where is the feeling of depression you speak of?"

Jill has begun a research project to look at the moment-to-moment experience of her life. Her research will require both observation and precision. It is likely to yield some important results; results which will help her to see reality more clearly, perhaps more simply, without the conceptual accessories and abstract ideas which often blur our vision.

by Gregg Krech

"A man's whole life is a succession of moment after moment. If one fully understands the present moment, there will be nothing else to do, and nothing else to pursue."

- from Hagakure
by Yamamoto Tsunetomo

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 28.10.2002 at 19:36:30

Ej, sej ma še kdo kako zgodbico za še lepši dan ...   ;)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 28.10.2002 at 19:43:10

Glavni faktor za posloven uspeh? Tri sestavine:

1) Delati moraš v smeri, kjer je možen razvoj.
Ne moreš pričakovati, da boš z nadurami kot bolničar postal lastnik največje bolnišnice na svetu.
To pomeni, da si izbral slabo smer, kjer nimaš možnosti razvoja.

2) V svojem poslu moraš biti dober in ogromno delati na tem, da se še naprej razvijaš in postajaš še boljši.

3) Potrebuješ precejšnjo mero sreče, da si ob pravem času na pravem mestu.

Začetki?

Na začetku ni šlo nikamor, pa ni nihče obupaval in izgubil volje.
V teh fazi odpadejo neprimerni, neustvarjalni...
Uspeh je že to, da lahko sploh delaš, kar rad delaš.
V bistvu gre za to, da začneš sam pred sabo postajati boljši in boljši.
Čeprav tega še nihče ne ceni, te že to začne napajati.
Hočeš videti, kaj znaš, kaj lahko še bolje narediš.

Če nisi sposoben narediti sto zaporednih projektov brez uspeha in biti kljub
temu vedno boljši in še naprej vztrajati, potem sploh nimaš šans da kam prideš.

Večina ljudi vedno išče instantne afirmacije svojega truda.
Ne smeš delati z namenom, da bi ti uspelo in da je to edini cilj.
V bistvu ljudje v poslu ne smejo začutiti, da jih blazno rabiš in da moraš svoj projekt na vsak način prodati.
Imeti moraš ležeren odnos do vsega skupaj, skoraj fatalističen.
Ne smeš živeti v nervoznem pričakovanju rezultatov, to onesnažuje čistost kreativnega pristopa...

Snobizem?

Biti snob v smislu selektivnosti je pozitivna lastnost!
Snobizem razumem tako, da se poskušam ograditi od določenih vplivov.
Zaradi svoje selektivnosti pred drugimi verjetno veljam za snoba.

Ljudi in dejavnosti, ki bi lahko v kakršnemkoli smislu neugodno vplivali
na nepristransko čistost razmišljanja in ustvarjanja ali me utrujali z zahtevo po nezasluženem interesu
in mi zbujali neugodje zaradi izgube časa, poskušam odstraniti iz svojega življenja.

Dan Lenard
(delček njegovega dnevnika, Delo, 2002)


PS: Ker sem ravno danes v novi službi svoj delovni dan začela ...

:-*
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 29.10.2002 at 04:51:07

"Zgodbico" si lahko tudi v svoj inbox daš dostavt,
če izraziš Scottu željo, da te vključi na "Anthony de Mello WISDOM LIST":

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1035480365;start=90#98

:-*
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 30.10.2002 at 21:32:38
The handsome, smiling, humbly-clad man they called U.G. Krishnamurti
sat relaxed and friendly before me (Shanta Kelker).
Intent upon using my visit to get straight answers, I hurled at him my first question:

"Are there any boots to walk on thorns?"

His reply came back crisp and direct,
"There are no thorns."

Unsatisfied, I pursued,
"The thorns are very much there for me!"

With quiet patience he answered,
"Stop looking for roses and there will be no thorns."


:-*
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 30.10.2002 at 21:47:38
Tale nej bo pa za jutr. Prou?

:-*
ARS


Trying my hand at the culinary art


One day, just after a picnic with my family, I went to visit U.G. at his place at Poornakuti. I caught him descending the stairs with some wires and things in his hands, looking somewhat bedraggled. I ventured to ask him the cause of his disarray, as it was so unlike his usual impeccableness.

"I have the flu. Aches, pains, fever, you name it, I have it," he said, grinning. He was unconvincing as a patient, lacking as he does even the slightest hint of self-pity. Insisting that I should "stick around," having come all that way, he was soon putting me to work in his "sweat shop" making him some rasam. I was thrilled at the prospect of doing something, no matter how small, for a man who was rigorously independent, who denounced with vigor those around who practice "aggressive kindness."

Soon I was in U.G.'s kitchen trying my hand at the culinary art. But my efforts met with failure: the moong dahl refused to cook properly. But soon a very thankful sounding U.G. was gobbling it all up, praising it to the skies!

We spent the rest of that evening quietly watching TV.  He was more polite and friendly than usual. But later, on my way home, happy as a lark with the overall success and amiability of the visit, it occurred to me that, knowing U.G.'s unpredictability, the fair weather could turn foul at the slightest gust.

The very next day, fortified with more knowledge on the correct method of cooking rasam, I returned to U.G. and his sweat shop. But cooking rasam for U.G. is no snap. You are forbidden the use of most of the usual ingredients like rasam powder or tamarind. The only vegetable worth calling a vegetable is, according to U.G., the tomato, and none other is allowed in his kitchen. Running up the stairs, bowl in hand, I offered him a taste of my creation.

"Why on earth have you used so many tomatoes and curry leaves? Now I am forced to filter your soup before I can even drink it. Anyway, Narsamma (the housemaid) is very happy, dancing with joy in fact, since I told her that your soup was just horrible. So it is not a complete loss."

Livid, I was ready to bolt for the door. I could not trust myself. I was ready to grab the heaviest movable object within reach and hit him with it. Imagine having to take insults just to make some servant woman giggle! It was too much.

I asked him if he enjoyed making one person happy at the cost of another person's unhappiness. His reply was unrepentent. "It is always that way with everyone," he said. "If you feel very hurt just because I didn't like your rasam, he went on, "then you and your precious rasam can just get out. I don't want people around me who get upset and hurt over such idiotic trivialities."

This is in keeping with his unvarying willingness to scuttle any and all things which become unnecessary or tiresome. As he is fond of saying, we must be ready at a moment's notice to throw out "the bath water, the bathtub, and the baby." Once, looking intently at the chair I was occupying, he remarked, "Both the chair and its occupant must be thrown out together." If I or anyone else protested against such shocking statements, he would merely reply that if we didn't like to hear such things we could get out also. No one, he reminded us, is indispensable. He would sometimes end with the acerbic statement, "You can really do without anybody in this world. Even Valentine (U.G.'s lifelong Swiss friend) can survive without me."


PS: Tole se je Shanti Kelker dogajal ...   ;)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 02.11.2002 at 17:00:40

So me duhamorno ali pa celo predano učili,
koliko je sedemkrat šest,
katero je glavno mesto že kake države,
pri kolikih stopinjah voda zmrzne,
kasneje pa tudi kaj veliko bolj zamotanega in mozganja potrebnega;
in so me, morda tudi nehote, včasih tudi zamorili.

A glej ga zlomka,
pri naslednjih ni nobenega ulomka,
a jih niso nikoli z ocenami učili,
kot da so vsi pozabili,
kako lahko zmeden postaneš,
če samo njihovo dojameš in v gornje verjameš.

A smo vseeno krenili, pa čeprav niso nič omenili,
in zajemali znanja, ki so prav tako vsakdanja:

da lahko srce tudi gori,
da duša včasih celo boli,
in telo neusmiljeno koprni;
da ima strah veliko moč,
če mu lastna potuhnjenost priskoči na pomoč;
da je smeh tisti lek, ki prav vedno sproži tek;
in da je težko samo takrat,
ko glava s srcem ne gre v korak.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 05.11.2002 at 11:23:36
Nekaj lepega

Zgodba: “Moj prijatelj je odprl predal, kateri je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: “Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.” Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. “Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav…. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.”

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, katero bo imela ona na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se proti meni in mi reče:”Ne hrani nikoli ničesar za neke posebne priložnosti, vsak da v tvojem življenju je poseben!” Še vedno premišljujem o njegovih besedah…. Spremenile so moje življanje.
Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena za užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze …nekega dne in enkrat te dni …so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ sedaj. Nisem prepričan, kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi samo vedela, da je ne bo jutri tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila.Verjamem, da bi šla jesti v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.
Pravzaprav so te neizpolnjene drobne stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekega dne želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti me in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, mojim bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, nimam ob strani ali hranim ob strani tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan … vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta … je posebna. Če dobiš to sporočilo pomeni, da te ima nekdo rad, so pa tudi osebe, ki jih imaš ti rad. Če si prezaposlen, da bi poslal tole naprej drugim osebam in rečeš sam sebi, da boš poslal  enkrat v teh dneh… pazi se! Enkrat v teh dneh je tako daleč … včasih ne pride nikoli več.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 16.11.2002 at 22:49:22
ŽEBLJI V OGRAJI

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko, polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo.
Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvadovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo.
Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje.
Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot  te luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične. Pravi prijatelji so tako redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasmeha, prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto."

Pokažite svojim prijateljem, koliko jih imate radi in koliko vam pomenijo. Pošljite to zgodbo vsakomur, ki ga imate za prijatelja. Tudi če jo pošljete tistemu, od kogar ste jo dobili.

Če se vam bodo pisma vračala boste vedeli, da imate prijatelje.

En lep dan brez žebljev in lukenj!

P.S. Prosim, oprosti mi, če sem kdaj napravil luknjo v tvoji
ograji.


Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 18.11.2002 at 17:34:52
MOJSTRSTVO LJUBEZNI
tolteške modrosti
praktični vodnik na poti k popolnim odnosom

Don Miguel Ruiz


V Indiji poznajo staro legendo o bogu Brahmi, ki je bil čisto sam. Nič ni obstajalo razen njega, in bilo mu je strahotno dolgčas. Zaželel si je malce poigrati, a kaj, ko ni bilo nikogar, ki bi se igral z njim. Zatorej je ustvaril prelepo boginjo Majo, in sicer samo zato, da bi se pokratkočasil. In ko jo je ustvaril in ji povedal, s kakšnim namenom je to storil, mu je odvrnila:

»Prav, pa se pojdiva najlepšo igro, kar jih je, vendar moraš storiti, kar ti bom rekla.«

Brahma se je strinjal in je po Majinih navodilih ustvaril celotno vesolje. Ustvaril je sonce in zvezde, mesec in planete. Potem je ustvaril življenje na Zemlji: živali, oceane, ozračje, vse.

Maja je rekla:

«Kako lep je ta svet slepila, ki si ga ustvaril. Zdaj bi pa rada, da ustvariš še žival, ki bo tako pametna in zavestna, da bo lahko cenila to tvojo stvaritev.«

In tako je Brahma nazadnje ustvaril še ljudi. Ko je dokončal svoje stvarstvo, je vprašal Majo, kdaj se bosta začela igrati.

»Takoj zdajle,« je odgovorila.

In je zgrabila Brahmo in ga razsekala na tisoče drobnih, drobcenih koščkov. Potem je v vsakega človeka vtaknila po en košček in rekla:

»Igra se začenja! Storila bom, da boš pozabil, kaj si, ti pa boš skušal znova najti samega sebe!«

In je ustvarila sanje. Brahma pa se še zdaj, še dandanašnji trudi spomniti, kdo je.

Brahma je torej v vsakem izmed nas, Maja pa nam brani, da bi se spomnili, kaj smo.

Ko se prebudite iz sanj, spet postanete Brahma in si znova pridobite božanstvo. In če tedaj Brahma v vas reče:

»Prav, prebujen sem; kaj pa preostali del mene?« lahko vi, ki poznate Majino zvijačo, resnico delite z drugimi, da se bodo še oni prebudili. Dva trezna človeka na zabavi se lahko bolje zabavata kakor en sam. Trije trezni še bolje. Začnite pa kar pri sebi. Potem se bodo začeli spreminjati še drugi, dokler ne bodo trezni vsi gostje, vsi udeleženci veselice.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 26.11.2002 at 11:24:15
Polnost življenja

Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari.
Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze.
Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno 5 cm.

Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se.
Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se seveda skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, ali je
kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali.

Profesor je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec.
Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke, ki so že bili na voljo.

"Zdaj," je rekel profesor: "Želim, da spoznate, da je to vaše življenje.
Veliki kamni so pomembne stvari - vaša družina, vaš partner, vaše zdravje, vaši otroci, vaši prijatelji - stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno, vaše življenje je še vedno polno. Manjši kamenčki so druge stvari, ki štejejo, kot vaša služba, vaša hiša, vaš
avto. Pesek je vse ostalo, manjše stvari.
Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Isto velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in energijo za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so
za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločujoče za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroci. Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite partnerja na ples. Poveselilte se s prijatelji. Vedno bo še
dovolj časa za delo, čiščenje hiše.
Najprej poskrbite za kamne - za stvari, ki resnično štejejo. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek."

Toda potem ...
Nek študent je vzel kozarec, za katerega so se že prej študenje in profesor strinjali, da je poln, in zlil vanj kozarec piva. Pivo je zapolnilo še vse ostale prostorčke in resnično napolnilo kozarec.

Nauk te zgodbe je: vseeno kako polno je vaše življenje, vedno je prostora še za kozarec piva.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 12.12.2002 at 12:15:46
IZŽAREVAJ, ZAVRZI, SPREJMI

Ko zjutraj vstaneš, premisli, kakšno razpoloženje duha in srca hočeš tisti dan pokazati med delom in v odnosu do ljudi, s katerimi boš prišel v stik.

IZŽAREVAJ radost, ljubezen, mir in zaupanje. Naj se to vidi na tvojem obrazu. Skleni, da boš tako preživel ves dan.

Zdaj pa stopi k ogledalu in ugotovi, če lahko na svoj obraz, usta, v oči in držo prikličeš vsa našteta čustva. Ugotovi, kako se počutiš navznoter. Ugotovi, kakšen je tvoj zunanji videz.

Naslednji korak je preprosto ta, da pričneš svoj dan. Tisti hip, ko opaziš, da tvoja zunanjost ni več v skladu s tistim, kar si čutil zjutraj, ZAVRZI napačno podobo in takoj znova zavzemi držo, ki bo odsevala tvoje resnično bleščeče počutje.

Postopek ponavljaj skozi ves dan.
Gotovo boš presenečen nad odzivom ljudi in nad spremembo okolja.

SPREJMI takšen odnos do sveta, ki bo pospeševal srečne in polne stike z drugimi, pa boš prišel do drugačnega smisla notranjega miru, ki bo uveljavil harmonijo in red v vsem, kar počneš.

To je zelo učinkovita molitev, ti pa postajaš vse bolj zanesljivo sredstvo, s pomočjo katerega bo molitev uslišana…

IZŽAREVAJ, ZAVRZI, SPREJMI, samo tako boš vedel, da luč Resnice sveti skozte!

Častiti EUGENE SORENSEN

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by BonSens on 13.12.2002 at 11:23:07
Ime mu je bilo Fleming, bil je reven skotski kmet.

Nekega dne, ko je garal za prezivetje druzine, je zaslisal klic na pomoč iz bliznjega mocvirja. Odvrgel je orodje in stekel do močvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v crnem blatu, prestrasen deček kričal in se boril, da bi zlezel iz  mocvirja. Kmet Flemnig je resil fanta iz gotove, grozljive smrti.

Naslednji dan je na kmetovo dvorisče pripeljala bogata kocija. Elagantno oblecen plemic je izstopil in se predstavil kot oce decka, ki ga je kmet resil.

"Hocem vam poplacati," je rekel plemic. "Resili ste sinovo zivljenje!"

"Ne, ne morem sprejeti placila za to kar sem storil," je skotski kmet odvrnil ponudbo.

Takrat je skozi vrata kmecke koce prisel kmetov sin.

"Je to vas sin?" je vprasal plemic.

"Da!" je kmet odvrnil ponosno.

"Skleniva kupčijo. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakrsno uziva moj lastni sin. Če je mladenic kolickaj podoben ocetu, bo brez dvoma zrastel v moza, na katerega bova oba ponosna."

In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljse sole, in cez cas je koncal Bolnisnicno medicinsko sole sv. Marije v Londonu, in postal znan po vsem svetu, kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina.

Cez leta je plemenitasev sin, ki je bil resen iz mocvirja, zbolel za pljucnico. In kaj ga je rešilo tokrat? Penicilin!

In kako je bilo ime plemiču? Lord Randolph Churchill. In ime njegovega sina? Sir Winston Churchill.

Nekdo je nekoč rekel: Kar daš, to imaš.
Delajte, kot da ne potrebujete denarja.
Ljubite, kot da niste bili nikoli prizadeti.
Plešite, kot da vas nihče ne gleda.
Pojte, kakor da nihče ne posluša.
Živite, kakor da so nebesa na zemlji. Ker tudi so...

Title: off topic Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by gape on 13.12.2002 at 12:03:30
o bonsens tebe pa že kr kkšn mesec nismo brali ... kje si se pa skrival ???

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Star12 on 13.12.2002 at 13:14:31

ana wrote on 12.12.2002 at 12:15:46:
IZŽAREVAJ radost, ljubezen, mir in zaupanje. Naj se to vidi na tvojem obrazu. Skleni, da boš tako preživel ves dan.


TOREJ, KAKO BOMO PREŽIVELI DAN... ???... :D

IZŽAREVAJMO DEL -  DEL, ki je v NAS in DA LAHKO DELIMO kolikor ŽELIMO, lahko jo DAJEMO BREZMEJNO in nam je nikoli ne bo zmanjkalo... kajne... :D

Vesela, sem, da jo DELITE na VAŠI POTI in VSEM, ki so VAŠA POT!

Title: Re: off topic Zgodbice za še lepši dan
Post by BonSens on 13.12.2002 at 13:44:17

gape wrote on 13.12.2002 at 12:03:30:
o bonsens tebe pa že kr kkšn mesec nismo brali ... kje si se pa skrival ???

Kdor bi tebe pozorn čitu, bi reku, da zihr pr Arski al pa u njej...  

Sicer se pa tole men ne zdi nbena zgodbica za še lepši dan... al pa topiku primerna debata... pa narejeno zanimanje tut ne vem, če koga zanima al pa kej temu podobnga... Aja, ja, res je mnogo off topic.

Skor zihr pa drži, da če bi tut ti pozorno prebral kšnga od mojih zadnih novembrskih postov, ti zgornga pisat sploh ne bi blo treba, ker bi mrbit kje drugje (konstruktivno) debato naprej fural... Sicer pa, vsakemu svoje... tut iluzije. Predvsem pa zgodbicam za še lepši dan tuki plac...

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 14.12.2002 at 12:23:28
bonsens, sem glih včeraj pretipkala zgodbico, ki je zelo podobna tvoji. A bereva iste knjige?

zgodbica gre pa takole (se oproščam, če bom utrujala skoraj s ponovitvijo tvoje zgodbe):

Proti koncu devetnajstega stoletja je vpliven poslanec britanskega parlamenta hitel skozi dež in meglo otožne škotske pokrajine s pomembnim govorom v žepu. Kilometre pred ciljem je njegova kočija zdrsnila s ceste in se globoko zarila v blato. Kljub vsem voznikovim poskusom in trudu, se kočija ni premaknila nikamor. Govor je bil tako pomemben, da je priskočil celo aristokratski Anglež v svoji uradni opravi. Vendar tudi to ni pomagalo. Kočija se ni ganila.

Mimo nesrečnega poslanca je prišel deček, ki je gnal svojo zaprego. Ponudil se je, da bo pomagal potegniti kočijo na cesto. Potrebnega je bilo kar nekaj časa in poštenega truda, da so potegnili kočijo iz blata. Deček je gladko odklonil denar za trud in povračilo za uničeno obleko, ki se mu je med reševanjem strgala in umazala. Anglež ga je tedaj vprašal, kaj hoče postati, ko bo velik.

»Zdravnik, gospod. Zdravnik bom,« je rekel deček.

Blagorodni gospod je bil tako ganjen in tako hvaležen, da je rekel:

»Pomagal ti bom.«

In res je prav kmalu izpolnil obljubo. Z denarnimi prispevki je dečku omogočil šolanje na univerzi.


Minilo je več kot petdeset let, ko je Winston Churchill med obiskom v Maroku zbolel za hudo pljučnico. Življenje  mu je rešilo novo čudežno zdravilo penicilin, ki ga je nekaj let predtem odkril zdravnik škotskega rodu sir Alexander Fleming.

Fleming je bil prav tisti deček, ki je sredi deževnega in temnega škotskega večera petdeset let pred tem pomagal poslancu. In kdo je bil poslanec?

Nihče drug kot Winstonov oče Randolph Churchill!

Ta zgodba pripoveduje o tem, na kakšen nedoumljiv način se nam lahko hvaležnost vrne nazaj v življenje.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 14.12.2002 at 12:24:35
za tolažbo pa še eno zgodbico

Zelo pomembno je, da uporabljamo vso duhovnost, ki jo imamo.

Tovarnar mila in duhovnik sta skupaj hodila po ulici. Milar je začel razpredati o koristih, ki so jih ljudem prinesle različne vere. Govoril je:

»Ljudje se še vedno sovražijo, goljufajo, prepirajo in kradejo. Nič ne kaže, da bi bil svet kaj boljši, kot je bil takrat, ko še ni bilo nobene vere.«

Duhovnik je v odgovor na tovarnarjeve besede pokazal na dečka, ki se je igral z blatom v obcestnem jarku, in rekel:

»Kar poglejte si ga, fantička. Umazan je od glave do peta. Nič ne kaže, da bi mu milo kaj koristilo. Kot tudi ne koristi umazanim ljudem po svetu. Bi svet bolje shajal brez mila?«

Tovarnar je užaljen odgovoril:

»Seveda ne. Vsi vemo, da je milo dobro. Samo uporabljati ga je treba.«

Duhovnik se je nasmehnil:

»Enako velja za duhovno resnico. Uporabljati jo moramo, pa bomo imeli od nje kar največjo korist.«

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 16.12.2002 at 20:37:18

Če jutri ne pride...

Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam kako zaspiš, bi te pokril mnogo bolj nežno in molil bogu, da čuva tvojo dušo.

Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata, bi te objel, poljubil in poklical nazaj za še en objem in še en poljub.

Če bi vedel, da danes zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in spodbuja, bi vzel kamero in posnel vsako tvoje dejanje in besedo, da bi si to lahko predvajal vedno znova, dan za dnem.

Če bi vedel, da je danes zadnjič, potem bi si vzel minuto več, se ustavil in rekel "Ljubim te", namesto da bi predpostavljal, da to že veš.

Če bi vedel, da je danes zadnjič, bi s teboj delil ta dan, namesto da bi ga izpustil, ker bi si mislil, da bo takšnih dni še veliko.

Prav gotovo vedno pride jutri, da popravimo storjene napake - in vedno dobimo še drugo priložnost, da naredimo prav.

Zagotovo bo še en dan, da rečemo svoj >Ljubim te<, in zagotovo bo še ena možnost, da rečemo svoj "Ti lahko kako pomagam?"

Ampak za vsak slučaj, če to ni res, in če je danes vse, kar imam, bi ti želel povedati, kako zelo te imam rad.

Nikoli ne smemo pozabiti, da Jutri ni obljubljeno nikomur, ne mladim in ne starim, in danes je morda zadnja priložnost, da močno objamete tistega, ki ga imate radi.

Torej, če čakate na jutri, zakaj tega ne storite danes?

Če jutri nikoli ne pride, potem boste zagotovo obžalovali dan, ko si niste vzeli dodatnega časa za nasmeh, objem ali poljub - in ste bili preveč zaposleni, da bi podarili nekomu tisto, za kar bi kasneje izvedeli, da je bila njegova zadnja želja.

Zato primite vaše ljubljene danes, jim šepetajte na uho in povejte, kako radi jih imate. Vzemite si čas za "Žal mi je," prosim, oprosti mi," "hvala," ali "saj je v redu".

...in če jutri ne pride, tako ne boste obžalovali tega dne.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 16.12.2002 at 20:43:56

Za lep večer, dan, trenutek ...
... pa četudi le s samim seboj.

http://www.theinterviewwithgod.com/popup2.html

Za lahkotnost trenutka in v užitek,
in ne glede na "boga", s katerim kramljaš,

ARS


THE INTERVIEW WITH GOD


I dreamed I had an interview with God.

“So you would like to interview me?” God asked.

“If you have the time” I said.

God smiled. “My time is eternity.”
“What questions do you have in mind for me?”

“What surprises you most about humankind?”

God answered...
“That they get bored with childhood,
they rush to grow up, and then
long to be children again.”

“That they lose their health to make money...
and then lose their money to restore their health.”

“That by thinking anxiously about the future,
they forget the present,
such that they live in neither
the present nor the future.”

That they live as if they will never die,
and die as if they had never lived.”

God’s hand took mine
and we were silent for a while.

And then I asked...
“As a parent, what are some of life’s lessons
you want your children to learn?”

“To learn they cannot make anyone
love them. All they can do
is let themselves be loved.”

“To learn that it is not good
to compare themselves to others.”

“To learn to forgive
by practicing forgiveness.”

“To learn that it only takes a few seconds
to open profound wounds in those they love,
and it can take many years to heal them.”

“To learn that a rich person
is not one who has the most,
but is one who needs the least.”

“To learn that there are persons
who love them dearly,
but simply have not yet learned
how to express or show their feelings.”

“To learn that two people can
look at the same thing
and see it differently.”

“To learn that it is not enough that they
forgive one another, but they must also forgive themselves.”

"Thank you for your time," I said humbly.

"Is there anything else
you would like your children to know?"

GOD smiled and said,
“Just know that I am here... always.”


(author unknown)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 19.12.2002 at 14:00:20
Stari kamnosek je zidal kamniti zid, ki je bil še posebej lep zato, ker je bil videti tako naraven. Lastnik posestva, ki je šel na sprehod po svoji zemlji, je opazil, s kakšno pazljivostjo je kamnosek polagal majhne kamne med velike. Stopil je k njemu in rekel:

»Prijatelj, mar vam ne bi šlo delo hitreje od rok, če bi zidali samo z velikimi kamni?«

»O ja, gospod, gotovo,« je odvrnil kamnosek. »Le da jaz zidam zato, da bo lepo in močno in ne zato, da bi hitro opravil.«

Pomislil je za trenutek in pristavil:

»Gospod, tile kamni so kot ljudje. Veliko majhnih je treba, da podprejo in utrdijo nekaj velikih. Če ne bi bilo majhnih, bi veliki ne imeli opore in zid bi se zrušil!«

Zdi se, da je v življenju pogosto enako. Množico majhnih dobrih misli polagamo eno vrh druge in njihova prepletenost ustvari urejeno in dobro uravnovešeno življenje.

Blagoslovi življenja so dostikrat odvisni od ene same malenkosti…

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 05.01.2003 at 15:30:18
Ena zgodbica iz knjige Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu, Roberta Flughuma


Elias Schwartz popravlja čevlje. Majhen je, okrogel, plešast, srednjih let in Žid. "Staromoden čevljar," pravi sam, nič več in nič manj. Nehote sem se prepričal, da je v resnici 145. reinkarnacija Haiha lame.

Veste, Haiha lama je umrl leta 1937 in menihi samostana Sa-skya že štirideset let brezuspešno iščejo njegovo reinkarnacijo. O tem je lani poleti pisal The New York Times. Članek je omenjal, da bomo lamo prepoznali po tem, da hodi naokrog, govori in na skromen, skrivnosten način dela modre reči in izpolnjuje božjo voljo, ne da bi vedel, zakaj.

Zaradi nepojmljive napake v kozmičnih stikalnih delavnicah je bil Haiho lama reinkarniran kot Elias Schwartz. O tem niti malo ne dvomim.

Prva slutnja me je obšla, ko sem nesel popravit svoje stare mokasine. Ročno delo. Elias Schwartz jih je nadvse skrbno pogledal. Z obžalovanjem je razglasil, da jih ni vredno popravljati. Sprijaznil sem se z neprijetno sodbo. Potem je vzel moje čevlje in izginil v ozadje trgovine. Radoveden sem čakal. Vrnil se je z mojimi čevlji v bombažni rjavi vreči. Da jih bom lažje nesel, sem pomislil.

Ko sem zvečer doma odprl vrečo, sem našel dve darili in sporočilo. V vsakem čevlju je bil čokoladni keks, zavit v povoščen papir. Na sporočilu pa tele besede: "VSE, ČESAR NI VREDNO NAREDITI, JE MOGOČE NAREDITI SAMO SLABO. Premišljujte o tem. Elias Schwartz."

Haiho lama je spet med nami.

Zato bodo morali menihi iskati še naprej. Ker jim jaz ne bom povedal - nikoli - tu potrebujemo vse lame, ki jih lahko dobimo.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 05.01.2003 at 15:35:53
Iz iste knjige:


Vse kar moram vedeti o tem, kako živeti, kaj delati in kako obstati, sem se naučil v vrtcu. ta modrost ni bila na vrhu gore visoke šole, temveč prav v samih temeljih nedeljske šole. Naučil sem se tega:

- vse deli z drugimi
- igraj pošteno
- ne prizadeni ljudi
- vedno daj vsako reč tja, kjer si jo našel
- pospravi za seboj
- ne vzemi, kar ni tvoje
- opraviči se, kadar koga prizadeneš
- pred jedjo si umij roke
- potegni vodo
- topli keksi in hladno mleko ti koristijo
- živi uravnoteženo življenje - vsak dan se malo uči, malo misli, malo riši, malo slikaj, malo poj, malo pleši, malo se igraj in malo delaj
- vsako popoldne malce zadremaj
- kadar greš v svet, pazi na promet, primi se koga za roko in držita se skupaj

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by EvaZh on 06.01.2003 at 12:14:06
Full fletn tole, Devi.  :D :)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 07.01.2003 at 09:30:18
Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.

Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:

»Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?«

»Ali je to Brigita?« je vprašala deklica.

Kafka je pokimal in rekel:

»Prišla je obenem s tem sporočilom. »

V sporočilu je pisalo:

»Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše.«

Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.

Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:

»Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače.«

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Klavdija on 09.01.2003 at 21:12:06

ana wrote on 26.11.2002 at 11:24:15:
Polnost življenja

Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari.
Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze.
Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno 5 cm.

Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se.
Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se seveda skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, ali je
kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali.

Profesor je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec.
Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke, ki so že bili na voljo.

"Zdaj," je rekel profesor: "Želim, da spoznate, da je to vaše življenje.
Veliki kamni so pomembne stvari - vaša družina, vaš partner, vaše zdravje, vaši otroci, vaši prijatelji - stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno, vaše življenje je še vedno polno. Manjši kamenčki so druge stvari, ki štejejo, kot vaša služba, vaša hiša, vaš
avto. Pesek je vse ostalo, manjše stvari.
Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Isto velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in energijo za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so
za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločujoče za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroci. Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite partnerja na ples. Poveselilte se s prijatelji. Vedno bo še
dovolj časa za delo, čiščenje hiše.
Najprej poskrbite za kamne - za stvari, ki resnično štejejo. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek."

Toda potem ...
Nek študent je vzel kozarec, za katerega so se že prej študenje in profesor strinjali, da je poln, in zlil vanj kozarec piva. Pivo je zapolnilo še vse ostale prostorčke in resnično napolnilo kozarec.

Nauk te zgodbe je: vseeno kako polno je vaše življenje, vedno je prostora še za kozarec piva.

8)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by tarig on 09.01.2003 at 21:18:57

ana wrote on 07.01.2003 at 09:30:18:
Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.

Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:

»Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?«

»Ali je to Brigita?« je vprašala deklica.

Kafka je pokimal in rekel:

»Prišla je obenem s tem sporočilom. »

V sporočilu je pisalo:

»Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše.«

Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.

Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:

»Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače.«

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 10.01.2003 at 09:18:12
a smo tole že mel? Vedno mi je bila všeč, včeraj sem jo pa našla še v knjigi Boža Rustje Drobne zgodbe za dušo

STOPINJE V PESKU

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo predstavljeno vse moje življenje. Ozrl sem se nazaj in kakor v filmu videl vsak dan svojega življenja. Vidne so bile dvojne sledi v pesku: moje in Gospodove.

Tako sem šel naprej prav do konca svojih dni. Ustavil sem se in gledal nazaj. Opazil sem, da so na nekaterih mestih vidni samo eni sledovi.

Ta mesta so sovpadala z najtežjimi dnevi  mojega življenja; z dnevi, ko sem prestal največ strahu, bolečine in trpljenja.

Vprašal sem:

»Gospod, ti si rekel, da boš pri meni vse dni mojega življenja in jaz sem sprejel tako življenje s teboj. Ampak zakaj si me pustil samega prav v najhujših trenutkih mojega življenja?«

Gospod mi je odvrnil:

»Prijatelj, rad te imam in rekel sem ti, da bom s tabo vso pot in te niti za trenutek ne bom pustil. In res te nisem. Mesta, kjer so vidne samo ene sledi v pesku, so dnevi, ko sem te nosil na rokah.«

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 15.01.2003 at 17:18:51
Vedno mi je težko odpustiti nekomu, ki me je resnično užalil, še posebej, če se to večkrat zgodi. Začnem dvomiti o iskrenosti tistega, ki me drugič, tretjič in četrtič zaprosi za odpuščanje.

Toda Bog ne gleda tako. On samo brez jeze ali želje po maščevanju čaka na to, da se vrnemo domov, k njemu.

Morda se mi zdi težko odpuščati drugemu zato, ker ne verujem popolnoma, da mi je odpuščeno. Šele takrat, ko bom mogel popolnoma sprejeti resnico, da mi je odpuščeno in mi ni več potrebno živeti s krivdo ali v sramoti, bom res svoboden. Svoboda mi bo dovolila, da bom drugim odpustil sedemdesetkrat sedemkrat.

Če pa ne bom odpustil, se bom usužnjil želji po maščevanju in tako izgubil svobodo.


prirejeno po The Road to Daybreak iz knjige Zgodbe za dušo (Božo Rustja)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 20.01.2003 at 13:55:08
Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega petletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

"Ati, te lahko nekaj vprašam?"
"Ja. Kaj je?" je odgovoril oče.
"Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?"
"To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?" je oče odgovoril jezljivo.
"Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?" je prosil mali deček.
"Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro."
"Oh," je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, "Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?"
Oče je postal zelo nejevoljen.
"Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice."

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj
denarja.
Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.

"Ali že spiš, sine?"
"Ne ati, zbujen sem," je odgovoril deček.
"Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe," je dejal oče. "Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč tolarjev, ki si jih želel."
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal. "O, hvala ati" je zaklical.
Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje še nekaj zmečkanih bankovcev.
Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen.
Deček je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.
"Zakaj si pa želel še več denarja, če ga pa že imaš ?" je ostro vprašal oče.
"Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam," je vedro odvrnil deček. "Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?"

Podelite dva tisoč tolarjev vreden čas nekomu, ki ga imate radi...Samo kratko opozorilo vsem nam, ki tako trdo delamo za preživetje. Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki nam resnično nekaj pomenijo.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 21.01.2003 at 00:11:08
Tvoja vest
je merilo
iskrenosti
tvoje sebičnosti.
Pazljivo
jo poslušaj.
»Svobodni smo, da delamo, karkoli želimo«, je rekel Don tiste noči. »Kaj ni to
preprosto, čisto in jasno? Ali ni to veličasten način, kako upravljati z vesoljem?«

»Skoraj. Pozabil si na dokaj pomemben del,« sem rekel.

»Oh?«

»Svobodni smo, da delamo, karkoli želimo, vse dokler nekomu ne škodujemo,«
sem ga pokaral. »Vem, da si tako mislil, ampak kar misliš, moraš tudi povedati.«

»Richard, ko si bil z mojim vampirjem tako okruten, si delal, kar si hotel delati,
čeprav si vedel, da boš nekoga ranil. Celo povedal ti je, da ga bo bolelo, če …«

»Hotel mi je piti kri!«

»Kar delamo vsakemu, ko rečemo, da nas bo bolelo, če ne bo živel po naše.«

Dolgo sem molčal in premišljeval o tem. Vedno sem mislil, da smo svobodni, da delamo,
kar želimo, samo če ne ranimo koga drugega, in to se ni ujemalo. Nekaj je manjkalo.

»Bega te,« je rekel, »ljudski rek, ki slučajno ne drži.
Stavek se glasi: Raniti nekoga drugega.
Mi sami si izbiramo: biti ranjen ali ne biti ranjen. Mi odločamo. Nihče drug.
Moj vampir ti je povedal, da ga bo bolelo, če se mu ne boš pustil.
Biti ranjen je njegova odločitev, njegova izbira.
Kar potem narediš ti, se odločiš sam, sam izbereš:
daš mu kri, se ne zmeniš zanj, ga zvežeš, mu z glogovim kolcem prebodeš srce.
Če noče kolca, se lahko svobodno upre, na kakršenkoli način se hoče.
To gre naprej in naprej, izbire in izbire.«

»Če tako pogledaš …«

»Poslušaj,« je rekel. »To je pomembno:
Mi vsi smo. Svobodni. Da delamo. Karkoli. Želimo.«
(povzeto iz knjige »Iluzije«, Richard Bach)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by BonSens on 22.01.2003 at 16:57:57
Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja
darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela
pritoževati:

»To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam...
Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni.
Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že
vsega konec...« Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z
igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po
praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal
punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta
punčka.

Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega:

»Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?«

Starejąa gospa je odvrnila: »Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to
punčko, ljubček.« Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še
malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran. Fantiček je še vedno stiskal
punčko k sebi.

Odpravila sem se k njemu in ga povprašala, komu bi rad podaril to
punčko.

»Takšno punčko je imela njegova sestrica najrajši in si jo je želela za
Božič. Prepričana je bil, da jo bo Božiček letos pustil pod smrečico.«

Odgovorila sem mu, da ji jo bo Božiček morda kljub temu prinesel in naj
ne bo tako zaskrbljen. Žalostno je odvrnil: »Tja, kjer je sedaj, ji
Božiček ne more prinesti punčke. Mamici jo moram dati. Ona ji lahko
edina odnese to punčko.«

Njegove oči so bile prepolne žalosti, ko mi je povedal: »Moja sestrica
je odšla k Bogu/ v nebesa. Očka pravi, da bo tudi mamica kmalu odšla k
njej, zato sem ji hotel dati to punčko, da jo odnese sestrici.« Srce mi
je skoraj zastalo.

Fantek me je pogledal in dodal: »Očku sem naročil, naj ne pusti mamice
oditi. Rekel sem mu, naj počaka, da se vrnem iz trgovine.« Potem mi je
pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal ter mi razložil:
»Tudi to fotografijo bom dal mamici, da me ne bo pozabila. Rad imam
svojo mamico in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka pravi,
da mora k moji mali sestrici.«

Žalostno je pogledal punčko v svojem naročju. Hitro sem segla v
denarnico in iz nje izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da
bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le ima dovolj.

»V redu,« je dejal, »upam, da imam res dovolj.« Neopazno sem svoje
bankovce dodala njegovemu denarju, nato pa sva začela šteti. Zdaj je
bilo več kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da ima zdaj
dovolj denarja. Potem me je pogledal in rekel: »Včeraj zvečer preden sem
zaspal, sem molil, da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za
sestrico.
Uslišal je mojo prošnjo. Želel sem si tudi, da bi mamici lahko kupil
belo vrtnico, toda te prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve.
Zdaj pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico. Veš, moja mamica obožuje
bele vrtnice.«

Kmalu zatem se je vrnila starejša gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom
odšla naprej. Po tem srečanju je bilo moje počutje bistveno drugačno kot
takrat, ko sem vstopila v trgovino.

Fantička si nisem mogla izbiti iz glave. Potem sem se spomnila novice,
ki je bila pred dvema dnevom objavljena v lokalnem časniku. Pijan
možakar se je zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada ženska in
majhno
dekletce.

Deklica je na kraju nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico
v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti, ali jo bodo
odklopili z aparatov, ki so vzdrževali njene življenjske funkcije.
Nikoli več naj se ne bi zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz
blagovnice?

Dva dni po srečanju v blagovnici sem v časopisu prebrala, da je mlada
ženska preminila. Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v
mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje spoštovanje. Ležala
je v krsti z belo vrtnico ter fotografijo fantkav rokah, na njenih
prsih pa je ležala punčka. V solzah sem zapustila vežico.

Polastil se me občutek, da moje življenje ne bo nikoli več takšno kot
prej. Še vedno si težko predstavljam, kako močna je bila fantkova
ljubezen do mamice in sestrice. Samo delec sekunde je zadostoval, da mu
je pijanec odvzel najpomembnejše na svetu.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 23.01.2003 at 15:42:06
Žena je prišla iz hiše in videla tri stare može z dolgimi sivimi bradami sedeti na njenem dvorišču.
Ni jih prepoznala. Rekla je:

"Mislim, da vas ne poznam, vendar morate biti lačni. Vstopite prosim in kaj pojejte."

"Je mož doma?", so vprašali.

"Ne", je odgovorila. "Je zunaj."

"Potem ne moremo vstopiti", so odgovorili.

Zvečer, ko je mož prišel domov, mu je povedala, kaj se je zgodilo.
"Pojdi, povej jim, da sem doma in jih povabi noter!"

Žena je res šla in može povabila, naj vstopijo.

"Ne moremo vstopiti v hišo skupaj," so odgovorili.

"Zakaj pa to?" je vprašala.

Eden od starih mož ji pojasni: "Njegovo ime je Zdravje," je rekel in pokazal na enega prijatelja,
kažoč na drugega je rekel: "On je Uspeh, in jaz sem Ljubezen."
Potem je dodal: "Zdaj pojdi in se dogovori z možem katerega od nas želite imeti v vašem domu."

Žena je stopila v hišo in povedala možu, kaj je rekel. Mož je bil navdušen. "Krasno!!", je rekel.
"Če je tako, povabimo Zdravje. Naj vstopi in napolni naš dom z zdravjem!"

Žena se ni strinjala. "Dragi moj, zakaj ne bi povabili Uspeh?"

Njegova pastorka je poslušala v drugem kotu hiše. Priskočila je s svojim predlogom:
"Ne bi bilo bolje povabiti Ljubezen? Naš dom bi bil potem napolnjen z ljubeznijo!"

"Upoštevajmo njen nasvet," je rekel mož ženi.

"Pojdi in povabi Ljubezen, naj bo naš gost."

Žena je odšla ven in vprašala može: "Kateri izmed vas je Ljubezen? Prosim vstopi in bodi naš gost."
                           
Ljubezen je vstal in začel hoditi proti hiši. Ostala dva sta prav tako vstala in mu sledila.

Presenečena, gospa vpraša Zdravje in Uspeh: "Povabila sem le Ljubezen, zakaj vidva vstopata?"

Stari možje odgovorijo skupaj: "Če bi povabila Zdravje ali Uspeh, bi druga dva ostala zunaj.
Povabila pa si Ljubezen in kamorkoli gre on, greva  midva z njim.
Kjerkoli je ljubezen sta tudi zdravje in uspeh!!!!!!"

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 24.01.2003 at 10:50:42
POKORA
(iz knjige Drobne zgodbe za dušo - Božo Rustja)

Dva moža sta hkrati obiskala svetega moža, da bi ga vprašala za nasvet.

»Zagrešila sva slaba dejanja,« sta rekla, »in najina vest je vznemirjena. Ali nama lahko poveš, kaj morava storiti, da nama bo odpuščeno in naju ne bo več težila krivda?«

»Povejta mi svoja slaba dejanja,« je rekel starec.

Prvi mož je odgovoril:

»Zagrešil sem velik in obžalovanja vreden greh.«

»Kaj pa ti?« je sveti mož vprašal drugega.

»O,« je rekel, »jaz pa sem naredil večje število napačnih stvari, a so tako majhne, da sploh niso tako pomembne.«

Pobožni mož je dolgo časa premišljeval.

»To morata narediti,« je končno rekel. »Pojdita in mi za vsako napačno dejanje, ki sta ga zagrešila, prinesita kamen.«

Moža sta odšla. Prvi se je kmalu vrnil z izredno težkim kamnom, tako težkim, da ga je s težavo nosil, in ga položil pred svetega moža. Čez dolgo časa je prišel drugi mož, ki je razigrano prinesel vrečko kamenčkov. Tudi on jih je postavil pred svetega moža.

»Sedaj,« je rekel sveti mož, »vzemita kamne in jih nesita tja, od koder sta jih prinesla.

Prvi mož si je spet oprtal kamen in ga nesel tja, kjer ga je vzel. Drugi pa se je samo za nekaj kamenčkov spomnil, kje jih je pobral.

Čez nekaj časa se je drugi mož vrnil in rekel, da je naloga zanj pretežka.

»Vedeti moraš, moj sin, da so grehi kakor tile kamni. Če je človek zagrešil velik greh, ta globoko zaznamuje njegovo vest , a če se resnično kesa, mu je odpuščeno. Če pa človek ponavlja majhne grehe, ne čuti posebne krivde in mu zato ni žal ter ostaja grešnik. Zato, vidiš, je zelo važno, da se izogibamo tako majhnih kot velikih grehov.«

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 29.01.2003 at 14:45:45
Na ulici Saint-Andre-des-Arts oprta na zid, v nemarni obleki čakam Jacquesa, ki je stopil k trgovcu z vinom, da bi mu vrnil steklenice. K meni stopi razcapan velik mlad možakar.
"NImate mogoče 100 frankov?"
Jaz odgovorim v burkastem razpoloženju:
"Ravnokar sem vas hotela prositi zanje."
On:
"A? Nate."
In položi mi v dlan kovanec, jaz pa ga osupla sprejmem.
Dolgo sem ga hranila, dokler mi ga ni vzel eden od otrok in ga spremenil v karamele. Zamišljeno sem ga gledala. Nisem tako naivna niti nimam toliko iluzij, da bi temu kovancu pripisovala velike vrline. To ni bil "vdovin novčič", o katerem je govor v evangeliju, ta sveta miloščina reveža še večjemu revežu.
V tem drobnem dejanju ni bilo niti žrtvovanja, niti puritanstva, temveč le lahkotna vedrina, malomaren način življenja, prezir do dobrin tega sveta, dovolj zanesljiv, da se spet ujame na svoje noge.
Ali pa naj zaničujemo majhne in preproste dobre lastnosti, ko že ni velikih vrlin? Včasih prehajamo od enih k drugim. In če bi imele samo to dobro stran, da bi kanile v življenje malo očarljivosti, je že to prednost.

(F.Mallet-Joris: Hiša iz papirja)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 11.02.2003 at 19:29:41

Ko je astronavt Neil Armstrong kot prvi človek stopil na luno,
je izrekel znameniti stavek: "Majhen korak za človeka, velik za človeštvo".

Sledilo je tudi nekaj drugih, večinoma  pa je šlo za običajno komunikacijo z ostalimi
astronavti in kontrolo  poleta. A predno se je s površja lune vrnil nazaj v Apollo,
je izrekel  tudi zanimiv stavek: "Srečno, gospod Gorsky".

Mnogi ljudje pri NASI so menili, da se stavek navezuje na kakšnega rivalskega Sovjetskega kozmonavta.
A po poizvedovanjih, noben Gorsky ni bil vključen v Sovjetski, niti Ameriški vesoljski program.
Še leta kasneje so mnogi spraševali Armstronga, kaj je takrat mislil s stavkom, "Srečno, gospod Gorsky",
a Armstrong se je vedno le nasmehnil.

5. julija 1995 je v Tampa Bayu na Floridi imel Armstrong intervju in novinar je zopet privlekel na dan
tudi to 26 let staro uganko. Tokrat je Armstrong končno razložil. Gospod Gorsky je malo pred tem umrl,
zato se je Armstrong odločil, da razkrije skrivnost.

Ko je bil še otrok, je v bližini doma dostikrat igral baseball s prijatelji.
Njegov prijatelj je enkrat močno odbil žogico, ki je poletela k sosedu,  
v bližino okna spalnice. Soseda sta bila gospod in gospa Gorsky.
Armstrong se je odpravil po žogico. Ko se je približal oknu njune spalnice,
je slišal gospo Gorsky, ki je kričala na moža:      
"Oralni sex! Ti hočeš oralni sex? Dobil ga boš, ko bo sosedov mulc hodil po luni!"


Prekrasen dan/večer/noč vam želim,
;)
ARS

Title: Re: BISERI
Post by Star12 on 23.02.2003 at 18:50:10
Jana je bila ljubko petletno dekletce. Nekega dne, ko sta skupaj z mamo nakupovali v trgovini, je Jana v malem izložbenem okencu na polici poleg igrač zagledala biserno ogrlico iz plastike za 2000 tolarjev.

Jani je bila takoj všeč in zelo si jo je želela imeti. Ko je prosila mamo, da ji kupi ogrlico, ji je mama dejala:
»Res je ogrlica, moja draga Janica, ampak stane veliko denarja. Takole se dogovoriva. Kupila ti bom to ogrlico, a ko prideva domov, bova naredili seznam gospodinjskih opravil, ki jih boš morala opraviti, da boš odkupila tole ogrlico. In ne pozabi, da ti bo verjetno babica za rojstni dan tudi dala nekaj denarja in mi ga boš lahko vrnila zanjo. Prav?« Jana se je strinjala in mama ji je kupila biserno ogrlico.

Jana je bila pri gospodinjskih opravilih zelo pridna, na vso moč je pomagala svoji mami in seveda, za rojstni dan je za babičino darilo dobila bankovec za celih 1000 tolarjev. Kmalu je Jana odplačala svojo biserno ogrlico. Kako zelo rada je imela svoje bisere! Ogrlico si je nadela okrog vratu in jo vedno nosila s seboj, kamorkoli je šla. Imela jo je v vrtcu, v postelji, ko se je igrala s prijateljicami, ko je hodila z mamo nakupovat, ves čas jo je imela na sebi. Razen takrat, ko se je kopala, ker bi imela zelen vrat, tako ji je dejala mama.

Vsako noč, ko se je Jana odpravljala spat, ji je oče pred spanjem povedal njeno najljubšo pravljico. Neko noč, ko je končal z zgodbico, je dejal:

»Jana, me imaš kaj rada?«
»Seveda, očka, zelo te imam rada,« je odvrnila deklica.
»No, če me imaš res rada, pa mi podari svojo biserno ogrlico.«
»Oh, pa ne mojih biserov, očka!« je nejevoljno dejala Jana. »Ampak veš kaj, lahko ti podarim Roziko, mojo najljubšo lutko. Se je spominjaš? Dal si mi jo lansko leto za rojstni dan. Pa tudi vse njene oblekice in pribor ti dam poleg. Prav?
»Ne, ljubica, saj je v redu,« je odvrnil očka in jo poljubil na lica. »Lahko noč, zaspanka.«

Teden dni kasneje je po prebrani pravljici očka spet vprašal Jano,
»Me imaš kaj rada?«
»Ja, očka, zelo te imam rada.«
»No, če me imaš tako rada, pa mi daj tvoje bisere.«
»Oh, očka, pa ne moje lepe biserne ogrlice! Ampak lahko imaš Timija, mojega plišastega konjička. Se ga spominjaš? Ta je moj najljubši. Njegova griva je tako mehka in lahko se igraš z njim, ga češeš in vse drugo. Lahko imaš Timija, če ga želiš.«
»Ne, dragica, saj je v redu,« je dejal očka in jo poljubil na lica. »Lepo sanjaj.«

Nekaj dni kasneje, ko je očka spet prišel v njeno sobo in ji prebral najljubšo pravljico, je Jana sedela na postelji in s tresočimi ustnicami dejala:
»Tukaj, očka,« in počasi pomolila svojo roko proti njemu. Razpela je pest in v roki držala svojo biserno ogrlico. Nežno jo je položila v očkovo roko.


Z eno roko je oče držal njene ljube bisere, z drugo pa je segel v žep in iz njega vzel lepo modro škatlico. V njej so bili čisto pravi, prekrasni in dragoceni biseri. Ves čas jih je imel pri sebi. Čakal je na trenutek, ko se bo njegova mala hčerkica pripravljena odpovedati cenenim stvarem, da ji bo lahko dal nekaj pravega in resnično dragocenega.

Katerih stvari se v življenju oklepate, ki niso prave in resnične? Šele ko se jim boste znali odpovedati, boste prejeli najdragocenejše darilo, ki že ves čas čaka samo na vas.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Star12 on 25.02.2003 at 16:35:26
Videz vara

Ko se je nekega jutra srnjaček Bambi pasel na jasi je zagledal veliko mlakužo, ki je ostala od nevihte, ki je divjala ponoči. Pritekel je bližje in pogledal vanjo. Kar odrevenel je, ko je v vodi zagledal neko grozno zver. Radovednost mu ni dala miru, dokler ni ponovno pogledal vanjo na drugi strani mlakuže in glej ga zlomka. Spet je zagledal pošast. Bliže ko je nesel smrček k vodi, bližja mu je bila pošast. Vsak dan dokler mlakuže ni posušilo sonce je prihajal k vodi in vedno ga je pričakala prikazen. Celo jelenje življenje se je pogovarjal z srnami in jeleni o prikazni in nobenemu v čredi niti na kraj pameti ni padlo, da bi se še kdaj odšli pasti na tisto jaso.

Ali smo pripravljeni storiti korak, ki ga še nihče ni storil. Mar nismo kot čreda srn in jelenov, ki si ne upa, ker je nekdo nekoč nekaj videl. Ne zaupajmo slepo tistim, ki so zaupanja deležni, kajti le kar je Božjega, je vredno brezmejnega zaupanja. Nikoli ni slabo če si dober, pošten, prijazen. Jezus nikoli od nas ne pričakuje, da bomo popolni, kajti to ne moremo biti, saj smo samo mali ljudje. Jezus pričakuje moč, da se bomo uprli skušnjavam današnjega dne ter priskočili na pomoč ljudem v stiski.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ziby on 25.02.2003 at 20:33:36
Ime mu je bilo Fleming, bil je reven škotski kmet. Nekega dne, ko je
garal za preživetje družine, je zaslišal klic na pomoč iz bližnjega močvirja.
Odvrgel je orodje in stekel do močvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v
črnem blatu, prestrasen deček kričal in se boril, da bi zlezel iz močvirja.
Kmet  Flemnig je rešil fanta iz gotove, grozljive smrti.

Naslednji dan je na kmetovo dvorisče pripeljala bogata kočija. Elagantno oblečen
plemič je  izstopil in se predstavil kot oče dečka, ki ga je kmet rešil.
"Hočem vam  poplačati," je rekel plemič. "Rešili ste sinovo življenje!"
"Ne, ne morem  sprejeti plačila za to kar sem storil," je škotski kmet odvrnil ponudbo.
Takrat je prisel skozi vrata kmečke koče prisel kmetov sin. "Je to vaš sin?" je vprašal plemič.

"Da!" je kmet odvrnil ponosno. "Skleniva kupčijo. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakrsno uživa moj lastni sin.

Če je  mladenic količkaj podoben očetu, bo brez dvoma zrastel v moža, na katerega  bova oba ponosna."

In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval  najboljše šole, in čez čas je končal Bolnisnično medicinsko

šole sv. Marije  v Londonu, in postal znan po vsem svetu, kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina.



Čez leta je plemenitašev sin, ki je bil rešen iz močvirja, zbolel za pljucnico. In kaj ga je rešilo tokrat?

Penicilin!
In  kako je bilo ime plemiču? Lord Randolph Churchill. In ime njegovega sina?
Sir Winston Churchill.




Nekdo je nekoč rekel: Kar daš, to imaš.

Delajte, kot da ne potrebujete denarja.

Ljubite, kot da niste bili nikoli prizadeti.

Plešite, kot da vas nihče ne gleda.

Pojte, kakor na nihče ne posluša.

Živite, kakor da so nebesa na zemlji. Ker tudi so...

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 25.02.2003 at 21:38:10

Ziby, na prejšnji strani je taista zgodbica zapisana že dvakrat ...

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 25.02.2003 at 23:30:45
Evo - in te podpira - ta prasila! Vsakega podpira, če se ji le hoče odpreti. Rad imeti, rad imeti, rad imeti vse. Ljubiti to zvezdo, to kozmično bitje, s katerim se vsako leto enkrat zastonj peljemo okoli sonca, okoli svetlobe, okoli luči, okoli toplote. Učiti se imeti rad vse te neskončne pojavnosti skrivnostne skrivnosti. Uživati ljubezen, za božjo voljo, ne pa se trapati z vsemi temi presojanji in sojenji.... Preseči ta ljubosumja, nevoščljivosti, mržnje, hudobnosti in take posledice ignoranc in njih posledic... Vse se spreminja, zato da gre svet lahko naprej, zato da je življenje živo, da se lahko pojavljajo situacije in ljudje pridobivamo izkušnje, ki jih potrebuje Evolucija. Sprejeti je treba spremembe, dobro si je dovoliti občutenje vsega, uživati je treba vse, kar je in kar pride. Uživaj vse!" sem si vpil z vetrom v ušesih. "Življenje je darilo! Vsaka sekunda je podarjen dragulj. Te dragulje si sam izbiraš. Ti sam imaš možnost izbire. V tem je veličastnost vsakega bivanja."

(Tomo Križnar v svoji knjigi)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 01.03.2003 at 22:29:38

'The Great Illusion'

http://www.thegreatillusion.com/

You have been invited here to experience another reality...

The reality of surreal images, thoughts & words
that are hidden from you   ...within your own mind.

FIRST TIME VISITORS:  Please enter above as this is a 33 page website
of metaphysical concepts & visionary art presented in a profound sequence...

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Miska on 14.03.2003 at 11:23:52
Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil. Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka!"

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako  naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem sel nekega dne njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe?" Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje.

Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo, ali  pa izluščim pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja. " "Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritožil. "Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso navlako, je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se bos odzval na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali bos slabe  ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako bos živel svoje življenje. "

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj. Več let zatem sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege  je Jaka zapustil
bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.

Pol leta kasneje sva se srečala. Ko sem ga vprašal kako je, je odvrnil: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! Bi rad videl moje brazgotine?" Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem. "Najprej sem pomislil na svojo se nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje." " Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? " sem ga  vprašal. Jaka je nadaljeval: "Reševalci so bili super. Ponavljali si mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. "

"Kaj si naredil? " sem ga vprašal. "Velika debela sestra mi je kričala vprašanja. Vprašala me je, če sem na kaj alergičen. 'Ja' sem odgovoril.  Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakričal 'Na gravitacijo!'. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal 'Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!' "

Jaka je preživel zaradi spretnosti njegovih zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odločiti in živeti polno življenje…

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Star12 on 18.03.2003 at 23:54:19
KRATKA ZGODBA

Vzemi si pol minute in preberi to zgodbo, ker je res nekaj  posebnega:
Dva moza, oba resno bolna, sta skupaj lezala v bolnisnicni sobi.Eden od nijuje
lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji,kar je pomagalo odvajanju vode
iz njegovih pljuc. Njegova postelja je bila ob edinemoknu v sobi. Drugi moz je
moral vse dneve prelezati na hrbtu. Kmalu sta moza vse ure dneva govorila drug
z drugim. Pogovarjala sta se o svojih druzinah, svojih domovih, sluzbah, kje
sta se vojskovala  in kje vse sta bila na pocitnicah. In vsak dan je moz, ki je

eno uro sedel  ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj.
Moz na  drugi postelji je zacel ziveti za ta enourna obdobja dni, v katerih je
njegov prijatelj razsiril njegov svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega
sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali
na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuscali svoje male colnicke. Mladi
ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice.
Velika, stara, mogocna drevesa so lepsala pokrajino, v daljavi pa  je bilo
videti obrise oddaljenega mesta. Ko je moz ob oknu opisoval vse to v dovrsenih
podrobnostih, je  moz na drugi postelji priprl oci in si predstavljal slikovite

prizore. Nekega toplega opoldneva mu je moz ob oknu opisoval parado, ki se je
premikala  ob jezeru. Ceprav drugi moz ni slisal godbe, jo je videl v svojem
umu. Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je jutranja sestra  v sobo
prinesla vodo za umivanje in ob oknu nasla telo moza, ki je mirno umrl v svojem

spanju. Razzalostila se je in poklicala bolnisnicno  osebje, ki je truplo
odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoce, je drugi moz zaprosil, naj ga premaknejo
k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je
udobno namestil, ga je pustila samega. Pocasi, z veliko tezav, se je moz
dvignil  na komolca, da bi prvic sam ugledal zunanji svet. Koncno je imel
moznost sam uziti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moci in pogledal skozi
okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Moz je povprasal sestro, kaj bi
mogel biti razlog, da je  preminuli sosed tako cudovito opisoval stvari v
zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu,
ki je stal pred oknom. Rekla mu  je: "Morda je hotel le osreciti vas.

" Epilog: Neizmerna sreca lezi v osrecevanju drugih, ne glede na  nase lastne
razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo sreco, se  ta podvoji.
Ce bi se rad pocutil bogatega, samo prestej stvari, ki ti jih  denar ne more
kupiti. "Danes je dar, zato se imenuje sedanjost". Izvirni pisec te zgodbe
ostaja neznan, a pismo prinasa sreco vsakomur.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Marjana on 29.04.2003 at 15:53:50
THE WATERBUG STORY

© Doris Stickney

Down below the surface of a quiet pond lived a little colony of waterbugs. They were a happy colony, living far away from the sun. For many months they were very busy, scurrying over the soft mud on the bottom of the pond. They did notice that every once in a while one of their colony seemed to lose interest in going about with its friends. Clinging to the stem of a pond lily, it gradually moved out of sight and was seen no more.

"Look!" said one of the water bugs to another, "One of our colony is climbing up the lily stalk. Where do you think she's going?"

Up, up, up it slowly went. Even as they watched, the water bug disappeared from sight. Its friends waited and waited, but it didn't return...

"That's funny!" said one water bug to another...

"Wasn't she happy here?" asked a second...

"Where do you suppose she went?" wondered a third...

No one had an answer. They were greatly puzzled. Finally one of the water bugs gathered its friends together. "I have an idea. The next one of us who climbs up the lily stalk must promise to come back and tell us where he or she went and why."

"We promise," they said solemnly.

One spring day, not long after, the very water bug who had suggested the plan found himself climbing up the lily stalk. Up, up, up he went. Before he knew what was happening, he had broken through the surface of the water and fallen into the broad and free lily pad above.

When he awoke, he looked about with surprise. He couldn't believe what he saw. A startling change had come over his old body. His movement revealed four silver wings and a long tail.

Even as he struggled, he felt an impulse to move his wings. The warmth of the sun soon dried the moisture from his new body. He moved his wings again and suddenly found himself above the water.

He had become a dragonfly. Swooping and dipping in great curves, he flew through the air. He felt exhilarated in the new atmosphere.

By and by the new dragonfly landed happily on a lily pad to rest. Then it was that he chanced to look below to the bottom of the pond. Why, he was right above his old friends, the water bugs! There they were scurrying around, just as he had been doing some time before.

Then the dragonfly remembered the promise. Without thinking, the dragonfly darted down. Suddenly he hit the surface of the water and bounced away. Now that he was a dragonfly, he could no longer go into the water...

"I can't return!" he said in dismay. "At least I tried. But I can't keep my promise. Even if I could go back, not one of the water bugs would know me in my new body. I guess I'll just have to wait until they become dragonflies, too. Then they'll understand what has happened to me, and where I went."

And the dragonfly winged off happily into its wonderful new world of sun and air...

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 01.06.2003 at 07:18:32

Two brothers worked adjoining farms in harmony for many years. Then a small misunderstanding became a major rift. They spat out hurtful words, insulted each other's families, and nearly came to blows until the younger brother decided to stop the madness. He diverted a stream into a meadow between the two farms, creating a permanent barrier between them.

One morning a carpenter came to the older brother and asked for work. The older brother pointed to the creek and said, "My brother diverted that creek to separate our farms, so I'll go him one better. I'll build a high fence."

"I think I understand," said the carpenter. He went to the lumber mill then set out to build.

When the older brother returned that evening, he was surprised to find no wall, but instead, a bridge over the stream. As he walked toward it in wonder, thinking that the carpenter had misunderstood, he saw his estranged brother walking across the bridge towards him. His brother was reaching out. "Thank you," said the younger brother, "for having this bridge built to bring us back together."

As they shook hands, then embraced, the older brother saw the carpenter preparing to leave. "Please stay with us awhile," he said.

"I'd like to," replied the carpenter," but I have other bridges to build."


Dan Millman

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 01.06.2003 at 07:29:54

The difference between fear and excitement blew into my face in Texas.

Here I am in Lubbock , home of some of the fiercest storms in the world. My motel room floor is covered with indoor-outdoor carpeting and the walls shake every time a cattle truck passes. I pace the tiny room, wearing nothing but my unraveling Fruit-Of-The-Looms; after ten years of standup comedy, I'm playing at a place called Froggy Bottoms.

The wind takes on a new voice, it starts to whistle around the windows. The radio announcer warns, "A tornado is heading straight for Lubbock . Get down. Take cover." The motel walls shake. Every channel on TV has a guy saying, "This is a tornado advisory, proceed immediately to a secure area," and my motel is trembling and swaying back and forth. The electricity goes out, and there is nothing but the howling wind and rattling walls. I wonder what to do in a tornado, "Stand in the doorway? No, that's an earthquake." I'm going to die in Lubbock , Texas .

I pull open the door an inch. A lawn chair blows by. A garbage can shoots past. I peer out into the street, and oh, my God, there is a kid out in the tornado. The kid is being blown down the street. The kid is . . . on a skateboard. He's got a huge grin, has his jacket pulled up over his head to catch the wind, and yells, "Eeeeeeeeehaw!"

What's happening here?  

I'm shaking. He's sailing. I hide from the wind. He embraces it. I fear death and he is a skateboarder living his dream, on the wildest ride of his life.


"Fondle the Fear", Richard "The Reframe Wizard" Stockton - http://www.fondlethefear.com/

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 01.06.2003 at 12:19:05
Duhovni učitelj se je vsako jutro s svojimi učenci pogovarjal o naravi dobrote, lepote in ljubezni.

Neko jutro, ko je ravno hotel spregovoriti, je na okno priletela  ptička in pričela žvrgoleti. Nekaj časa je prepevala, nato pa odletela.

Učitelj je dejal učencem: 'Predavanje za danes je končano'.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 02.06.2003 at 21:25:06
Jedan je dječacic upitao svoju majku: "Zašto plačeš?"

>"Zato što sam žena" - odgovorila mu je.

"Ne razumijem" - rekao je dječak.

Mama ga je samo zagrlila i rekla: "Nikada i nećeš. "

Kasnije je upitao oca: "Zašto mi se čini da mama plaće bez ikakvog razloga?"

"Sve žene plaću bez ikakvog razloga" - bilo je jedino što je tata znao  reči.

Dječačić je odrastao i postao muškarac, i još uvijek se pitao zašto  žene plaću. Naposljetku je nazvao Boga. Kad ga je dobio, upitao ga je:
"Bože, zašto se žene tako lako rasplaću?"

Bog odgovori: "Kad sam stvarao ženu morala je biti posebna. Dao sam joj  ramena dovoljno jaka da nose svu težinu ovoga svijeta, a opet dovoljno
nježna da mogu pružati utjehu. Dao sam joj unutrašnju snagu da podnese  porod i odbijanje koje joj toliko puta stiže od njezine djece. Dao sam joj ćvrstinu koja joj omogućuje da ide dalje kad svi drugi odustanu, i
da se brine za svoju obitelj u doba bolesti i nevolje bez prigovora. Dao  sam joj osjećajnost da voli svoju djecu bez obzira na sve, ćak i ako ju je njezino dijete veoma povrijedilo. Dao sam joj snagu da nosi svoga
muža kroz njegove pogreške i naćinio je od njegovog rebra da bi stitila  njegovo srce. Dao sam joj mudrosti da zna da dobar muž nikada ne bi povrijedio svoju ženu, ali povremeno testira njezinu snagu i odlućnost
da postojano bude uz njega. I napokon, dao joj je suzu da je isplaće. To je samo njezino na koristenje kad god joj zatreba. Vidiš, sine moj,  ljepota žene nije u odjeci koju nosi, u njezinoj figuri, ili u načinu na
koji se češlja. Ljepota žene mora se vidjeti u njezinim očima, jer to je  ulaz u njezino srce - mjesto gdje stanuje ljubav."

Pošalji ovo još danas svim lijepim ženama koje poznaješ. Ako to ućiniš  dogodit će se nešto lijepo, i to odmah - povečat ćeš njihovo  samopouzdanje!


Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Breda Merela on 04.06.2003 at 10:58:04

ARS wrote on 24.10.2002 at 10:34:34:
Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil.

Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! "

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe? "

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo, ali pa izluščim pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja. "  

"Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritožil.

"Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso navlako je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se boš odzval na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali boš slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako boš živel svoje življenje. "

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj.

Več let zatem sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20 m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.

Pol leta kasneje sva se srečala. Ko sem ga vprašal  kako je, je odvrnil: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! Bi rad videl moj brazgotine?" Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem.

"Najprej sem pomislil na svojo še nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje. "

"Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? " sem ga vprašal.

Jaka je nadaljeval: " … reševalci so bili super. Ponavljali si mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. "

"Kaj si naredil? " sem ga vprašal.

"Velika debela sestra mi je kričala vprašanja. Vprašala me je, če sem na kaj alergičen. 'Ja' sem odgovoril. Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakričal 'Na gravitacijo!'. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal 'Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!' "

Jaka je preživel zaradi spretnosti njegovi zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odločiti in živeti polno življenje.

;) ;)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Miran Bukovec on 04.06.2003 at 11:02:33

ana wrote on 16.11.2002 at 22:49:22:
ŽEBLJI V OGRAJI

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko, polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo.
Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvadovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo.
Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje.
Dnevi so minevali, in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot  te luknje v ograji. Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične. Pravi prijatelji so tako redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasmeha, prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto."

Pokažite svojim prijateljem, koliko jih imate radi in koliko vam pomenijo. Pošljite to zgodbo vsakomur, ki ga imate za prijatelja. Tudi če jo pošljete tistemu, od kogar ste jo dobili.

Če se vam bodo pisma vračala boste vedeli, da imate prijatelje.

En lep dan brez žebljev in lukenj!

P.S. Prosim, oprosti mi, če sem kdaj napravil luknjo v tvoji
ograji.


Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 23.06.2003 at 14:41:59

Carpe Diem

Obrne se proti meni in mi reče: ne hrani nikoli ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!

Še vedno premišljujem o njegovih besedah.... Spremenile so moje življenje. Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena za užitke, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, porabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze ...nekega dne in enkrat te dni ...so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ sedaj.  

Nisem prepričan, kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi samo vedela, da je ne bo jutri tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem, da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.  

Pravzaprav so te neizpolnjene drobne stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete.  

Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekega dne želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti me in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, mojim bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam.  

Sedaj poskušam ne zamuditi, nimam ob strani ali hranim ob strani tisto, kar lahko obogati nase življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan ... vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.

... Enkrat v teh dneh je tako daleč ...  včasih ne pride nikoli več.

/mantra, bojda iz Indije/


Srečno!

:-*
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 03.07.2003 at 07:45:31

BEING


"What must I do to attain holiness?" said a traveler.

"Follow your heart," said the Master.

That seemed to please the traveler.

Before he left, however, the Master said to him in a whisper,
"To follow your heart you are going to need a strong constitution."

- Anthony de Mello, S.J.


MORSEL:  
The intelligent man who is proud of his intelligence
is like the condemned man who is proud of his large cell.

- Simone Weil

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 03.07.2003 at 15:52:13

Why Worry?


There are only two things in life to worry about:

Whether you are well or whether you are sick.

If you are well, then there is nothing to worry about.

But if you are sick, there are only two things to worry about:

Whether you are going to get well or whether you are going to die.

If you get well, then there is nothing to worry about.

But if you die, there are only two things to worry about:

Whether you are going to go to heaven or whether you are going to go to hell.

If you go to heaven, then you have nothing to worry about.

But if you go to hell, you'll be so busy shaking hands with all your friends,
that you won't have time to worry!

So, Why Worry?

Be Happy!


Do not cry if the Sun sets at the end of the day,
because the tears will not let you enjoy the beauty of the Stars.  

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 16.07.2003 at 14:17:27

Nek moz in njegov pes sta hodila po cesti. Moz je uzival v razgledu, nakar je ugotovil, da je mrtev. Natanko se je spomnil, kako je umrl in spomnil se je, da je tudi pes, ki ga je spremljal, ze mrtev nekaj let. Zanimalo ga je, kam ju pelje pot, po kateri sta sla.

Cez nekaj casa sta prispela do visokega zida iz belega kamna, ki se je vil ob cesti. Na vrhu dolgega hriba je bil zid prekinjen z visokim obokom, ki se je blescal v soncu. Ko je stal pred obokom, je v njem videl prelepa vrata iz biserov in cesta, ki je vodila do vrat je bila iz cistega zlata. S psom sta se priblizala vratom.

Ko sta se priblizevala, je moz opazil nekoga za mizo ob vratih. Ko je bil zadosti blizu, je vprasal:
"Oprostite, kje pa sva?".
"To so nebesa, gospod," mu je odgovoril drugi mozakar.
"Wow! Ali mogoce imate imate malo vode?" je vprasal moz.
"Seveda, gospod.
Kar vstopite in takoj vam bomo postregli z mrzlo vodo," mu odgovori in vrata so se pricela odpirati.
"Lahko moj prijatelj tudi vstopi?" pravi moz in pokaze na psa.
"Zal gospod, a ne sprejemamo domacih zivali."
Moz je pomislil za trenutek in se nato obrnil, se vrnil na cesto in nadaljeval pot s psom.

Po dolgi poti na drugem visokem hribu sta prispela na prasno cesto, ki je vodila skozi vrata, ki verjetno nikoli niso bila zaprta. Ograje okoli vrat ni bilo. Ko sta se priblizala vratom, sta notri videla moskega, ki se je naslanjal ob drevo in bral knjigo.

"Oprostite!" je zaklical moz bralcu, "Ali imate malo vode?"
"Seveda. Tam je pumpa s cisto vodo."
Moski je pokazal na kraj, na katerega se ni dalo videti z zunanje strani vrat. "Kar naprej."
"Kaj pa moj prijatelj?" je popotnik pokazal na psa.
"Ob pumpi bi morala biti skleda."

In popotnika sta vstopila. Res sta nasla staro pumpo in ob njej skledo. Moz je napolnil skledo in najprej sam popil vodo, nato pa je dal vodo se psu. Ko sta se odzejala, sta se vrnila k moskemu ob drevesu, ki ju je sedaj ze cakal.

"Kje pa smo?" je popotnik vprasal.
"To so Nebesa," je bil odgovor.
"No, to pa je cudno," je rekel popotnik. "Tudi mozakar dalec nazaj je povedal, da so tisto Nebesa."
"Ah, mislite tisti kraj z zlato cesto in bisernimi vrati? Ne, tisto je pekel."
"Ali vas ne razjezi, da se oni sami oklicujejo za nebesa kar tako?"
"Ne. Saj razumem, zakaj tako mislite,
a mi smo prav srecni, da nam izlocijo ljudi, ki bi za sabo pustili najboljse prijatelje."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 06.08.2003 at 09:37:26

CULTIVATION

A traveler in quest of the divine asked the Master how to distinguish a
true teacher from a false one when he got back to his own land.

Said the Master, "A good teacher offers practice; a bad one offers theories."

"But how shall I know good practice from bad?"

"In the same way that the farmer knows good cultivation from bad."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  Life is a quarry, out of which we are to mold and chisel and complete a character.  
- Goethe (1749-1832)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 07.08.2003 at 08:09:05

AUTONOMY

The Master seemed quite impervious to what people thought of him.  
When the disciples asked how he had attained this stage of inner freedom,
he laughed aloud and said,
"Till I was twenty I did not care what people thought of me.
After twenty I worried endlessly about what my neighbors thought.
Then one day after fifty I suddenly saw that they hardly ever thought of me at all."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
If you don't run your own life, somebody else will.  
- John Atkinson



"Do dvajsetega leta me ni zanimalo, kaj si ljudje mislijo o meni.
Po dvajsetem me je nenehno skrbelo, kaj si mislijo moji sosedi.
In potem, nekega dne, po petdesetem,
sem se nenadoma zavedel, da oni redkokdaj sploh mislijo/razmišljajo o meni."


;)
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 07.08.2003 at 08:18:17
ja :D

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 11.08.2003 at 07:02:47

SIN

One of the disconcerting - and delightful - teachings of the Master was:
"God is closer to sinners than to saints."

This is how he explained it:
"God in heaven holds each person by a string.
When you sin, you cut the string.
Then God ties it up again, making a knot and thereby bringing you a little closer to him.
Again and again your sins cut the string
and with each further knot God keeps drawing you closer and closer."

Anthony de Mello, S.J.

MORSEL:  
Guilt is a little prison that keeps you out of big ones.  
- Alan Harris

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 12.08.2003 at 07:53:41

DECEPTION

"How shall we distinguish the true mystic from the false?"
asked the disciples who had an inordinate interest in the occult.

"How do you distinguish the true sleeper from the one who is feigning sleep?" asked the Master.

"There's no way. Only the sleeper knows when he is feigning," said the disciples.

The Master smiled.

Later he said,
"The feigning sleeper can delude others - he cannot delude himself.
The false mystic, unfortunately, can delude both others and himself."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
Nothing ever becomes real till it is experienced
- even a proverb is no proverb to you till your life has illustrated it.  
John Keats (1795-1821)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 12.08.2003 at 21:38:28
Igračka vjetrova
(Tin Ujević)

Pobratimstvo lica u svemiru

Ne boj se, nisi sam! Ima i drugih nego ti
Koji nepoznati od tebe žive tvojim životom.
I ono sve što ti bje, ču i što sni
Gori u njima istim žarom, ljepotom i čistotom.

Ne gordi se! Tvoje misli nisu samo tvoje! One u drugima žive.
Mi smo svi prešli iste putove u mraku,
Mi smo svi jednako lutali u znaku
Traženja, i svima jednako se dive.

Sa svakim nešto dijeliš, i više vas ste isti.
I pamti da je tako od prastarih vremena.
I svi se ponavljamo, i veliki i čisti,
Kao djeca što ne znaju još ni svojih imena.

I snagu nam, i grijehe drugi s nama dijele.
I sni su naši sami iz zajedničog vrela.
I hrana nam je duše iz naše opće zdjele,
I sebični je pečat jedan nasred čela.

Stojimo čovjek protiv čovjeka, u znanju
Da svi smo bolji, međusobni, svi skupa tmuša,
A naša krv, i poraz svih, u klanju,
Opet je samo jedna historija duša.

Strašno je ovo reći u uho oholosti,
No vrlo srećno za očajničku sreću,
Da svi smo isti u zloći i radosti,
I da nam breme kobi počiva na pleću.

Ja sam u nekom tamo neznancu, i na zvijezdi
Dalekoj, raspreden, a ovdje u jednoj niti,
U cvijetu ugaslom, razbit u svijetu što jezdi,
Pa kad ću ipak biti tamo u mojoj biti?

Jer sam ipak ja, svojeglav i onda kad me nema,
I ja sam šiljak s vrha žrtvovan u masi;
O vasiono! Ja živim i umirem u svijema;
Ja bezimeno ustrajem u braći!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 16.08.2003 at 11:58:00

RECKLESSNESS

The Master always insisted that we must learn by ourselves -
teach ourselves - rather than depend on other people's authority.
This had its limits, of course,
as when a bright young fellow was convinced he ought to try drugs as a means to mysticism -
- and "take the risk, for one can only learn by trial and error."

That moved the Master to tell the old story of the nail and the screw:

"Here is one way to find out whether what you need in a plank is a nail or a screw:
Drive the nail in. If it splits the plank, you know you needed the screw."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
Mistakes live in the neighborhood of truth and therefore delude us.  
Rabindranath Tagore, Indian Poet (1861-1941)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by fraktal on 18.08.2003 at 11:46:45
O spoznaju samega sebe

In neki možje dejal: Govori nam o spoznanju samega sebe.
In on je spregovoril:

     Vaša srca v tišini spoznavajo skrivnost noči in dneva.
     Toda vaša ušesa pričakujejo odmev spoznanja vaših src.
     Radi bi v besedah spoznali to, kar ste od nekdaj poznali v mislih.
     S svojimi prsti bi se radi dotaknili golih teles svojih sanj.

     Prav je, da to želite.
     Skrivnostni vrelec vaše duše mora privreti na dan in odžuboreti proti morju;
     In zaklad vaših neskončnih globin naj se razkrije vašim očem.
     Vendar ne tehtajte vašega neznanega zaklada stehtnico;
     In ne preiskujte globin svojega spoznanja s palico ali grezilom,
     Kajti jaz je brezmejno in neizmerljivo morje.

     Ne reci »Našel sem renico«, marveč »Našel sem drobec resnice«.
     Ne reci »Našel sem pot do duše«, marveč »Našel sem dušo, ki gre svojo pot«.
     Kajti duša potuje po vseh potih.
Duša ne potuje po eni črti, tudi ne raste kakor trst.
Duša se odpira kot lotos s tisočerimi cvetnimi listi.

Kahlil Gibram, Prerok

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 30.08.2003 at 08:58:40

DESTRUCTION

For all his holiness, the Master seemed vaguely opposed to religion.
This never ceased to puzzle the disciples who, unlike the Master, equated religion with spirituality.

"Religion as practiced today deals in punishments and rewards.
In other words, it breeds fear and greed - the two things most destructive of spirituality."

Later he added ruefully, "It is like tackling a flood with water; or a burning barn with fire."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
If people are good only because they fear punishment,
and hope for reward,
then we are a sorry lot indeed.  
Albert Einstein

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 31.08.2003 at 06:14:07

VIOLENCE

The Master was always teaching
that guilt is an evil emotion to be avoided like the very devil - all guilt.

"But are we not to hate our sins?" a disciple said one day.

"When you are guilty, it is not your sins you hate but yourself."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
Fear is the tax that conscience pays to guilt.

George Sewell

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Marjana on 31.08.2003 at 09:33:32
true, true :)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 31.08.2003 at 22:59:48

:-*


OPPRESSION

The Master always left you to grow at your own pace.
He was never known to "push." He explained this with the following parable:

"A man once saw a butterfly struggling to emerge from its cocoon,
too slowly for his taste, so he began to blow on it gently.
The warmth of his breath speeded up the process all right.  
But what emerged was not a butterfly but a creature with mangled wings.

"In growth," the Master concluded, "you cannot speed the process up.
All you can do is abort it."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:

In the confrontation between
the stream and the rock,
the stream always wins -
not through strength but by perseverance.

H. Jackson Brown

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 08.09.2003 at 19:58:02

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev.
V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal: "Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?"
Roke so se začele dvigovati.

Dejal je:"Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.
Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak.
Vprašal je:"Kdo si ga še vedno želi?" Roke so bile še vedno dvignjene.
"Dobro," je odgovoril:"Kaj pa če naredim tole?" Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati.
Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega.
"Kdo si ga želi sedaj?" Roke so bile še vedno v zraku.

"Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije," je dejal:
"Ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite,
ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev."

"V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh, v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo, in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat mislimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi... zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi. Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali koga poznamo, temveč od tega, KDO SMO MI."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.09.2003 at 03:33:03

The Healing Power of Touch

Lying alone in a small bassinet in a remote village hospital, a tiny newborn girl appeared lifeless. Doctors could barely hear her irregular heartbeat and could not control her fluctuating temperature. She'd slipped into this world too early - seven weeks premature. The doctors on call agreed - the palm-sized infant had a few days time before she passed from this world.

In the bassinet next to the dying twin lay her twin sister - healthier, but fretting while sleeping. Due to more births that night and a shortage of beds, doctors placed the twins together. The healthy sleeping newborn immediately stopped fretting and snuggled up to her sickly sister.

Nothing changed at first. But as the hours passed, a nurse noted significant changes in the weaker infant: Her heartbeat normalized and her skin tone grew pink. The nurses kept close watch over the twin sisters for the next few days. The tiny girls were often found embracing - and always touching. Each day, the condition of the once-frail baby improved. Her recovery baffled the doctors.

But it shouldn't have. That tiny child was yet another example of the wondrous healing power of the strongest of all medicines - touch.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.09.2003 at 03:39:14

There is a story of a young scholar from a privileged family
who spends most of his time reading and studying the great teachings.

One day, while traveling, he comes to a wide river and finds a boatman to take him across.

During the crossing, to pass the time, the scholar describes his lifetime of studies.
As he does, the boatman listens attentively.

Then, after a time, he says to the young man,
"You have learned much, sir-but have you learned how to swim?"

"Why, no," he replies. "I have not."

"Then I'm afraid your knowledge is of little use," says the boatman, "for this boat is sinking."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 30.09.2003 at 08:27:32

VANITY

The Master frequently reminded his disciples that holiness,
like beauty, is only genuine when unselfconscious.

He loved to quote the verse:

       "She blooms because she blooms;
       the Rose does not ask why,
       nor does she preen herself to catch my eye."

And the saying: "A saint is a saint until he knows that he is one."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
It is not what we do that makes us holy,
but we ought to make holy what we do.
(Meister Eckhart)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 02.10.2003 at 07:24:17

FEARLESSNESS


"What is love?"

"The total absence of fear," said the Master.

"What is it we fear?"

"Love," said the Master.


- Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
There are only two emotions:
love - our natural inheritance,
and fear - an invention of our minds which is illusory.

- Gerald G. Jampolsky, MD, [Teach Only Love]

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 02.10.2003 at 11:03:43

ARS wrote on 02.10.2003 at 07:24:17:
"What is it we fear?"

"Love," said the Master.


:-*

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by en_bk on 02.10.2003 at 11:48:13
Basen stara, večna

Ptič je prepeval na veji lepo, prelepo. Ga slišala je mačka in si ga zaželela silno, jako celo. Splezala je na drevo, na vejo debelo, na vejo tanko, bliže, vse bliže, dokler ni veja popustila in padla je mucka v lužo globoko pod drevesom.

Nauk: mucka, ki si zaželi tiča, postane mokra.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 07.10.2003 at 00:55:19

HUMANITY

Much advance publicity was made for the address the Master would deliver on
"The Destruction of the World" and a large crowd gathered at the monastery grounds to hear him.

The address was over in less than a minute. All he said was:

           "These things
           will destroy the human race:
           politics without principle,
           progress without compassion,
           wealth without work,
           learning without silence,
           religion without fearlessness
           and worship without awareness."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:        

 He who knows the precepts by heart,
 but fails to practice them,
 Is like unto one who lights a lamp
 and then shuts his eyes.

 (Nagarjuna)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by veronika on 15.10.2003 at 10:50:59
Ime mu je bilo Fleming, bil je reven škotski kmet. Nekega dne, ko je garal za preživetje družine, je zaslišal klic na pomoč iz bližnjega močvirja.Odvrgel je orodje in stekel do močvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v črnem blatu, prestrašen deček kričal in se boril, da bi zlezel iz močvirja. Kmet Fleming je rešil fanta iz gotove, grozljive smrti. Naslednji dan je na kmetovo dvorišče pripeljala bogata kočija. Elegantno oblečen plemič je izstopil in se predstavil kot oče dečka, ki ga je kmet rešil.

"Hočem vam poplačati," je rekel plemič. "Rešili ste sinovo življenje!"
"Ne, ne morem sprejeti plačila za to kar sem storil," je škotski kmet zavrnil ponudbo. Takrat je prišel skozi vrata kmečke koče kmetov sin.

"Je to vaš sin?" je vprašal plemič. "Da!" je kmet odvrnil ponosno. "Skleniva kupčijo. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakršno uživa moj lastni sin. Če je mladenič količkaj podoben očetu, bo brez dvoma zrastel v moža, na katerega bova oba ponosna."

In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljše šole, in čez čas je končal Bolnišnično medicinsko šolo sv. Marije v Londonu, in postal znan po vsem svetu, kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina.
Čez leta je plemenitašev sin, ki je bil rešen iz močvirja, zbolel za pljučnico. In kaj ga je rešilo tokrat? Penicilin! In kako je bilo ime plemiču? Lord Randolph Churchill. In ime njegovega sina? Sir Winston Churchill.

Nekdo je nekoč rekel: Kar daš, to imaš.
Delajte, kot da ne potrebujete denarja.
Ljubite, kot da niste bili nikoli prizadeti.
Plešite, kot da vas nihče ne gleda.
Pojte, kakor da nihče ne posluša.
Živite, kakor da so nebesa na zemlji. Ker tudi so...
Pismo je bilo poslano ob Tednu Prijateljstva. Pošlji ga vsem, ki jih smatraš za prijatelje. Pošlji ga naprej, in polepšaj nekomu dan. Nič se ne bo zgodilo, če pismo obdržiš zase. Edino, kar pa se bo zgodilo, če ga pošlješ naprej je, da se bo nekdo nasmehnil zaradi tebe.  

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by DylanDog on 21.10.2003 at 09:55:32
TRAVICA

Bila je sama. Na vsem ogromnem planetu ni bilo drugega kot le za pol otroškega mezinca visoka zelena travica, ki se je pretegovala v lenobnem sivem jutru. Sivem zato, ker svetleje sploh ni moglo biti ob tistem skoraj nevidnem ugašajočem soncu nekje v dalji nad njeno glavo, lenobnem pa zato, ker daleč naokoli ni bilo nikogar, ki bi kaj počel, ne samo na planetu, še mnogo mnogo dlje v neizmernih globinah vesolja. Le ona je nežno zehala.
“Kaj bomo počeli danes?” se ni dala motiti in se je z vso resnostjo lotila rešitve tega pravkar si zadanega vprašanja.
“Aha,” je sklenila. “Najprej je treba prešteti liste.”
In jih je. Čeprav je imela le enega, ki je hkrati bil tudi njeno steblo. Od zadaj naprej, od spredaj nazaj in potem še večkrat kar tako - mimogrede - je štela.
“Krasno. Nihče ne manjka,” je zadovoljno zaplapolala. “Ali bo danes kaj vetra?” se je naredila kot da je prisluhnila sopihanju oddaljenega vetra. “Spet ne?” je odkimala s stebelcem, čeprav je dobro vedela, da ga zaman pričakuje, ker ga enostavno sploh ni bilo, kakor tudi ni bilo dežja na tem planetu in tudi ne kakšnega plina, ki bi bil njej dobrodošel za preživetje.
Kako je potem mogla sploh obstajati, se sprašujete, če pa ni bilo ničesar, prav ničesar prijaznega zanjo - ne rosnih kapljic za njen zeleni trebušček in ne svežih sapic za  njene pajčevinaste resice?

Ali je res tako važno? Ali ne pravijo, da je življenje čudež?

Rok Gre

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 21.10.2003 at 10:27:48
:D :D :-*

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by EvaZh on 21.10.2003 at 14:20:28
:o :D 8) hudo fletn

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 22.10.2003 at 17:47:32

Predstavljajte si banko, ki vaš tekoči račun vsako jutro napolni z 86.400 tolarji.
Vendar se vsota ne prenaša na drugi dan.
Vsak večer banka izbriše ves preostali znesek, ki ga niste utegnili porabiti med dnevom.
Kaj bi storili?
Zapravili bi vsak tolar posebej, seveda!

Vsak izmed nas ima takšno banko.
Imenuje se ČAS.
Vsako jutro nam priskrbi na razpolago svojih 86.400 sekund.
Vsako noč se izbriše vsota, ki je čez dan niste uspeli izkoristiti za dober namen.
Ne prenaša se na drugi dan in ne dopušča prekoračitev.

Vsak dan se za vas odpre nov časovno-bančni račun.
Vsako noč se neporabljen ostanek izbriše in uniči.
Če ne izkoristite dnevnega nakazila na ta račun, je izguba vaša.
Ni povratka nazaj in tudi na jutri ne morete računati.

Živeti morate v sedanjosti in porabljati vašo dnevno vsoto nakazanega časa.
Investirajte ga, da boste od njega imeli kar največ, tako v svojem zdravju, kot sreči in uspehu!

Čas teče. Izkoristite ta dan ...
Prepoznajte vrednost vsakega trenutka, ki ga imate na razpolago!
In ovrednotite ga zato, ker ga delite z nekom, ki vam je pri srcu, z nekom, ki  je vreden vašega časa.

PA LEP DAN!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by veronika on 28.10.2003 at 09:07:42
>Jaka je bil res clovek, ki si ga z veseljem sovrazil. Vedno je
> > > > >bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je
> > > > >kdo vprasal, kako mu gre, je odgovoril: "Ce bi mi slo bolje bi
> > > > >bil dvojcka!" Bil je naravnimotivator.
> > > > >Ce je imel kaksen usluzbenec slab dan, mu je vedno pokazal,
> > > > >kako naj gleda situacijo v pozitivni luci.
> > > > >
> > > > >Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem se nekega dne k
>njemu
> > > > >in ga vprasal: "Ne razumem. Ne mores biti vedno pozitiven. Kako

> > > > >ti
>to
> > >uspe?
> > > > >"
> > > > >Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si recem,
> > > > >Jaka,
>imas
> > > > >dve moznosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da

> > > > >sem
> > raje
> > > > >dobre volje. Vsakic, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram,

> > > > >ali
>bom
> > > > >3rtev,
> > > > >ali se nekaj naucim iz tega. Izberem, da se raje kaj naucim.
>Vsakic,
>ko
> > >se
> > > > >mi kdo pritozi, imam moznost sprejeti njegovo pritozbo, ali pa
>izluscim
> > > > >pozitivno stran zivljenja. Izberem pozitivno stran zivljenja."
> > > > >"Ja,
>ja,
> > > > >ampak ni tako preprosto," sem se pritozil. "Seveda je," je
> > > > >rekel
>Jaka.
> > > > >"Vse v zivljenju so odlocitve. Ko odmislis vso navlako je vsaka
> > situacija
> > > > >odlocitev. Sam se odlocis, kako se bos odzval na okolico. Sam
> > > > >se odlocis, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpolozenje.
> > > > >Sam se odlocis,
>ali
> > > > >bos slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odlocis, kako

> > > > >bos
> > zivel
> > > > >svoje 3ivljenje. "
> > > > >
> > > > >
> > > > >
> > > > >Veliko sem razmisljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil
>podjetje
> > > > >in zacel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakic, ko sem se
> > > > >odlocil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj. Vec
> > > > >let zatem sem slisal za Jakovo nesreco. Padel je 20 m globoko s

> > > > >komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih
> > > > >intenzivne
>nege
> > >je
> > > > >Jaka zapustil bolnisnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici. Pol
> > > > >leta kasneje svase srecala. Ko sem ga vprasal kako je, je
> > > > >odvrnil: "Ce
>bi
>mi
> > >slo
> > > > >bolje
> > > > >bi bil dvojcka! Bi radvidel moje brazgotine?" Ni mi bilo do
> > > > >pogleda
>na
> > > > >brazgotine, zato sem gavprasal,
> > > > >na kaj je mislil med padanjem.
> > > > >
> > > > >"Najprej sem pomislil na svojo se nerojeno hcerko. Ko pa sem
> > > > >lezal
>nA
> > >tleh,
> > > > >sem se spomnil, da imam dve moznosti. Lahko izberem smrt, lahko

> > > > >pa zivljenje. Izbral sem zivljenje. "  Se nisi bal? Ali si
> > > > >izgubil zavest?"sem ga vprasal. Jaka je nadaljeval:
> > > > >"...resevalci so bili
> > super.
> > > > >Ponavljali so mi, da bo vse v redu in naj nic ne skrbim. Toda,
> > > > >ko
>so
>me
> > > > >peljali na
> > > > >urgenco sem v videl izraze na obrazih doktorjev in sester in
> > > > >sem se
>res
> > > > >ustrasil. V njihovih oceh sem bil ze mrtev. Vedel sem, da moram
>nekaj
> > > > >kreniti.
> > > > >Kaj si naredil? " sem ga vprasal. "Velika debela sestra mi je
>kricala
> > in
> > >me
> > > > >vprasala ce sem na kaj alergicen. Rekel sem "Ja". Zdravniki in
> > > > >sestre so prenehali z delom in cakali na moj odgovor.
> > > > >
> > > > >Zajel sem zrak in zakrical 'Na gravitacijo!'. Ko se je smeh
>polegel,
> > sem
> > > > >jim
> > > > >dejal 'Odlocil sem se ziveti. Operirajte me kot zivega, ne kot
> > > > >mrtvega!'" Jaka je prezivel zaradi spretnosti njegovih
> > > > >zdravnikov, pa tudi
>zaradi
> > > > >svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak
> > > > >dan odlociti in ziveti polno zivljenje.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 29.10.2003 at 09:20:15

IDENTITY


"How does one seek union with God?"

"The harder you seek, the more distance you create between Him and you."

"So what does one do about the distance?"

"Understand that it isn't there."

"Does that mean that God and I are one?"

"Not one. Not two."

"How is that possible?"

"The sun and its light, the ocean and the wave, the singer and his song -- not one. Not two."


Anthony de Mello, SJ

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 03.11.2003 at 08:23:29

Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poskodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani, medtem ko je bilo poskodovano posodo sram.

Nekega dne je poškodovana posoda ogovorila svojega nosača: "Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela." Na to je nosač odgovoril: "Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Ze dve leti nabiram in občudujem te čudovite cvetlice, ki mi prinasajo veselje. Če ne bi bila taka, kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevala dan za dnem.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.11.2003 at 21:21:30

PHILOSOPHY

Before the visitor embarked upon discipleship, he wanted assurance from the Master.

"Can you teach me the goal of human life?"

"I cannot."

"Or at least its meaning?"

"I cannot."

"Can you indicate to me the nature of death and of life beyond the grave?"

"I cannot."

The visitor walked away in scorn.  
The disciples were dismayed that their Master had been shown up in a poor light.

Said the Master soothingly,
"Of what is it to comprehend life's nature and life's meaning if you have never tasted it?  
I'd rather you ate your pudding than speculated on it."

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
Life is a romantic business.
It is painting a picture, not doing a sum -
- but  you have to make the romance,
and it will come to the question how much fire you have in your belly.

Oliver Wendell Holmes, Jr.  

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 17.11.2003 at 06:55:58

AUTHENTICITY


The Master was never impressed by diplomas or degrees.
He scrutinized the person, not the certificate.

He was once heard to say,
"When you have ears to hear a bird in song, you don't need to look at its credentials."


Anthony de Mello, SJ


MORSEL:  
Far too many people spend their lives reading the menu instead of enjoying the banquet.
Vse preveč ljudi preživi svoje življenje ob branju menija, namesto da bi uživali zabavo/banket.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 18.11.2003 at 08:05:09

NATURE

A lecturer explained how a fraction of the enormous sums spent on arms in
the modern world would solve all the material problems of every member of the human race.

The inevitable reaction of the disciples after the lecture was:
"But why are human beings so stupid?"

"Because," said the Master solemnly,
"people have learned to read printed books.
They have forgotten the art of reading unprinted ones."

"Give us an example of an unprinted book."

But the Master wouldn't give one.

One day, in response to their persistence, he said:
"The songs of birds, the sounds of insects are all trumpeting forth the Truth.
The grasses and the flowers are all pointing out the Way. Listen! Look! That is the way to read!"

Anthony de Mello, SJ


MORSEL:        
             We see but dimly through the mists and vapors;
             Amid these earthly damps
             What seem to us but sad, funeral tapers
             May be heaven's distant lamps.

                  Longfellow (1819-1892)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by en_bk on 19.11.2003 at 13:58:31
Malo daljši, zato pa toliko bolj resničen:

Basen o diplomski nalogi...

Nekoč je zajček študent pisal diplomsko nalogo z naslovom Volk je bedak.

To se je kaj kmalu razvedelo po gozdu in en dan pride firbec veverica ter
vpraša zajčka, kaj dela. "Diplomsko nalogo z naslovom Volk je bedak pišem,"
se glasi odgovor.

Veverica: "A si čist znoru al kaj??!? Volk te bo ubil, če to izve!"

Zajček: "Dej kr tih bot, on mi nč ne more, sej lepo pise v diplomski nalogi,
da je volk bedak.

Veverica gre to povedat volku, ki pa ne verjame, da bi si mali zajcek to
upal napisati.

Čez nekaj dni zajčka obišče lisica in ga povpraša, o čem piše diplomsko
nalogo.

"Naslov je Volk je bedak," ji odgovori zajček.

Lisica: "Ej, pazi se! Če to izve volk, te bo ubil!"

Zajček: "Volk mi nč ne more, sej piše v
diplomski nalogi, da je bedak."

Lisica si misli svoje in o tem vse pove
volku, ki pa še vedno ne verjame popolnoma, ker po njegovem si pa zajček že
ne bi upal kaj takega napisati.

Spet mine nekaj dni in zajčka obišče miš. Zajček ji spet razloži, da piše
diplomsko nalogo z naslovom Volk je bedak. Ona rece: "Joj, če volk to izve,
te bo ubil!"

Zajcek: "On mi nc ne more, sej lepo piše v diplomski nalogi, da je bedak."

Miš nato odide in vse pove volku, ki pa mu je že vsega zadosti, zato se
napoti k zajčku, da bi ga mal po gobcu useku.

Pride do njega in ga vpraša, če je res, da piše diplomsko nalogo z naslovom
Volk je bedak.

Zajček pitrdi in volk popizdi: "GROOOARRR!!! Zdaj se pa pazi!!!" Zajček:
"Kaj mi pa moreš, v nalogi lepo piše, da si ti bedak."

Volk napade zajčka, takrat pa iz grma skoči medved in volka tok razbije, da
se
revež še cel mesec ni pobral in zajčku se ni zgodilo nič...


In kaj je nauk te zgodbe?

Ni vazno, o čem je diplomska naloga, vazno je, kdo je tvoj mentor.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 23.11.2003 at 21:05:59

WITHDRAWAL


"How shall I help the world?"

"By understanding it," said the Master.

"And how shall I understand it?"

"By turning away from it."

"How then shall I serve humanity?"

"By understanding yourself."


Anthony de Mello, SJ

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by m on 11.12.2003 at 15:42:07
A SIMPLE LESSON
By a guy named Doug

I remember once, many years ago, I was in a 'profession' that caused me to
change domiciles rather frequently. I had just moved and was getting
enrolled at a nearby Dojo and, as I was chatting with the Sensei, a
delivery guy came in. He stomped across the mat with his shoes on (big time
no-no), slammed a package down on the Sensei's desk, and threw the
clipboard down on top of it with a muttered "Sign here for it."

The Sensei quietly signed the receipt and asked the delivery guy how his
day was going. "Everything's all screwed up and I really hate everybody and
everything and especially this awful job" (or words to that effect <g>) was
the reply.

"Well, I'll certainly hope that the rest of the day will be better for you"
replied the Sensei as he handed the receipt board back.

As the delivery guy stomped out (across the mat, again) and slammed the
door, I said something about "There goes a World-Class a#@hole" to which
the Sensei replied "Oh no. He's always been like that for the 3 or 4 years
he's been coming here."

I looked at the Sensei and asked him "So why are you so nice to him?"

And his reply (which I've thought about a lot in the last 20 some years)
was simply "Why should I let *him* determine how *I* am going to act?"

A simple lesson in point of view. But simple lessons often have the most
profound results.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 23.12.2003 at 19:23:49
tole zgodbico je pa razredničarka moje najmlajše hčere raztalala svojim učencem za novo leto:

Nekoč sta bili dve žabi, radovedni kot le kaj, ena pesimistka – vedno je mislila, da se ji bo v življenju zgodilo vse najhujše, druga optimistka – na življenje je gledala s svetle plati.

Potikali sta se po bližnji okolici in odkrili kmetijo, kjer je gospodarica pravkar pomolzla. Skakali sta sem in tja in pristali v čebru, polnem mleka. Skočili sta na rob, klepetali, in, nepazljivi, kot sta bili, padli v mleko.

Tista, ki je bila pesimistka, je zavzdihnila:

»Oh, saj sem vedela, da se mi bo nekega dne zgodilo kaj hudega,« se vdala v usodo in v hipu potonila.

Druga, optimistka, je začela plavati. Plavala je en krog, pa drugega, tretjega, četrtega…  Krog za krogom… Kraki so jo boleli, da je mislila, da bo umrla od bolečine, toda vztrajala je. Plavala je in plavala.

Po nekaj urah si je – na kupu masla – obrisala pot in zavzdihnila od olajšanja.


V LETU, KI PRIHAJA, TI ŽELIM MOČI, DA SE S TEŽAVAMI SPOPADEŠ OPTIMISTIČNO, DA SPOZNAŠ, DA JE VREDNO VZTRAJATI.
ŽELIM TI, DA RESNIČNO ZAČUTIŠ LJUBEZEN SVOJIH NAJBLIŽJIH.
ŽELIM, DA TVOJ SVET ŠE KAKO LETO OSTANE PREPROSTO OTROŠKI.

     razredničarka JANA

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Eva on 23.12.2003 at 20:06:11
(uh, nč ne rčem, sam a ni to od Branke Jurce, al pa kake podobne tetke zgodbica?)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ana on 24.12.2003 at 10:06:39

Eva wrote on 23.12.2003 at 20:06:11:
(uh, nč ne rčem, sam a ni to od Branke Jurce, al pa kake podobne tetke zgodbica?)


že mogoče - avtorja razredničarka ni navedla ;D

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by vilma on 26.12.2003 at 05:41:53

wrote on 26.12.2003 at 05:06:24:
Ko sem to jutro vozil po lokalni cesti, sem na svoji levi strani zagledal žensko za volanom čisto novega BMW, ki me je prehitevala s preko 100 km/h in je imela svoj obraz skoraj pripopan na vzvratno ogledalo, ker si je s črtalom zarisovala obrvi.
Za nekaj sekund sem pogledal nazaj na cesto in v tem trenutku me je že
prehitela, bila je že čez črto, pred menoj in se vedno urejala svoj make-up.

Kot možakar se ne prestrašim zlepa. Toda ta situacija me je tako
prestrašila, da sem spustil iz rok moj električni brivnik, ki mi je zletel direktno na krof, ki sem ga držal v drugi roki. V vsej tej zmedi in poizkusu da bi poravnal volan z mojimi koleni, mi je zletel mobitel, ki sem ga držal na ušesu z ramenom, direktno v skodelico kave med koleni. Kava je pljusknila in pogrela mojega velikega Janeza in hkrati tudi oba Dvojčka, pošpricala prekleti telefon in zmočila moje hlače in prekinil se je zelo važen pogovor.

Preklete babe za volanom!!!!!

Aha... pol je možno, da se ti zgodi kaj takega? :P :D Sam vprašam, ker nisem šofer :P ::)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Miska on 20.09.2004 at 09:31:24
DRUŽINA

Zaletela sem se v tujca, ki je šel mimo mene. "Oh, oprostite mi, prosim!" sem se opravičila. On pa je rekel: "Prosim, vi meni oprostite, nisem vas videl." Bila sva tako zelo vljudna, ta tujec in jaz. Poslovila sva se in
odšla vsak svojo pot.

Doma pa se dogaja drugačna zgodba...

Kasneje, ko sem kuhala večerjo, je moj sine stal čisto tiho za mojim hrbtom. Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila. "Umakni se s poti!" sem vzkliknila. Šel je in njegovo malo srčece je bilo zlomljeno. Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.

Ko sem budna ležala v postelji, mi je spregovoril tihi Božji glas: "Medtem, ko si s tujcem vljudna, svojo družino mimogrede prizadene?! Pojdi in poglej v kuhinjo, ob vratih na tleh boš našla rože. Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral: rožnate, rumene in modre. Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom, da ne bi pokvaril presenečenja. Nisi videla solz v njegovih očeh!"

Počutila sem se čisto majhno in solze so mi začele teči po licih. Tiho sem šla do njegove postelje in pokleknila. "Prebudi se, mali moj, prebudi se!" sem rekla. "Si ti nabral te rože zame?" Nasmehnil se je: "Našel sem jih zunaj, pod drevesom. Nabral sem jih, ker so lepe kot ti. Vedel sem, da ti bodo všeč, posebno modre." Rekla sem: "Sine, kako mi je žal, da sem se danes tako vedla do tebe; ni mi bilo treba vpiti."

Rekel je: "O, mama, vse je v redu. Vseeno te imam rad."

Odgovorila sem: "Sine, tudi jaz imam tebe rada, in rada imam rože, posebno modre."

***

Ali se zavedamo, da nas bodo v službi, če jutri umremo, zlahka nadomestili? Družina pa, ki bi jo zapustili, bi izgubo čutila do konca njihovega življenja.

Prosim, razmisli o tem: ali se ti zdi modro, da se poslu posveča več pozornosti kot družini?

Veš, kaj pomeni beseda FAMILY?

FAMILY =
Father
And
Mother
I
Love
You

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by veronika on 22.09.2004 at 13:48:45
Človek, njegov konj in jegov pes so šli p neki cesti. Ko so se pribbližali velikemu drevesu, je vanje udarila strela in vse tri sežgala. Toda človeku še ni bilo jasno, da je že odšel iz tega sveta, in skupaj z obema živalma je nadaljeval svojo pot; včasih mrtveci šele čez določen čas spoznajo nove okoliščine,...
Cesta je bila zelo dolga, nenegno se je vzpenjala, sonce je pripekalo, potili so se in žeja jih je mučila. Na nekem ovinku so zagledali čudovit vhod, ves iz marmorja, ki je vodil na z zlatmi kockami tlakovan trg, kjer je žuborela kristalno čista voda. Mož se je napotil k stražarju, ki je varoval vhod.
"Dober dan!"
"Dober dan" je odzdravil stražar.
"Kako se imenuje ta lepi kraj?"
"To so Nebesa"
"Kako dobro, da smo prišli v Nebesa, ker smo strašno ćejni."
"Vi lahko vstopite in popijete toliko vode, kot je želite" Stražar je pokazal proti vodnjaku.
"Toda tudi moj konj in moj pes sta žejna,..."
"Žal mi je" je dejal stražar, "toda živalim tu vstop ni dovoljen."
Človek je postal zelo nejevoljen, kajti bil je zelo žeje, toda niti pomislil ni, da bi pil sam; zahvalil se je stražarju in nadaljevali so pot. Po dolgi in naporni hoji so prišli do drugega kraja, ki je imel za vhod majhna stara vrata; potem se je pot nadaljevala med drevjem. V senci enega izmed dreves je ležal človek s klobukom čez obraz. Verjetno je spal.
"Dober dan," je dejal popotnik.
Človek mu je odvrnil samo s naklonom glave.
"Zelo smo žejni - jaz, moj konj in moj pes"
"Med tistimi skalami je izvir,"je odgovoril in mu pokazal smer. "Lahko popijete toliko vode, kolikor morete."
Človek, konj in pes so šli do izvira in potešili žejo. potem so se vrnili, da se mu zahvalijo
"Lahko se vrnete, kadar hočete," jim je dejal.
"Saj res, kako se imenuje ta kraj?"
"Nebesa"
"Nebesa? Toda stražar pri marmornatem vhodu mi je rekel, da so tam Nebesa!"
"Tisto niso bila Nebesa, marveč Pekel."
potnik je bil osupel
"Morali bi prepovedati uporabo vašega imena! Ta lažna informacije zagotovo povzroča veliko zmede!"
"Nikakor ne! V resnici nam zelo koristi. Kajti tam ostanejo vsi tisti, ki brez pomisleka zaupstijo svoje najboljše prijateje,..."


P:Coelho DEMON IN GOSPODIČNA PRYM

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 01.12.2004 at 22:39:09

Posredujem,
;)
ARS

-----Original Message-----

Tekst, ki sledi je najbrž zelo aktualno vprašanje, in je bilo zastavljeno na Univerzi v Washingtonu med poukom kemije. Odgovor študenta je bil tako "globok", da ga je profesor podelil s kolegi preko Interneta, da bi lahko tudi mi uživali v njem.

Glavno vprašanje bilo: Je Pekel eksotermičen (oddaja toploto) ali endotermičen (sprejema toploto)? Večina študentov je dokazovala svojega prepričanja z uporabo Boyle-jevega zakona (plin se ohlaja, ko se širi in segreva, kadar se krči) in izpeljank iz tega zakona.

Eden od študentov pa je napisal naslednje:

Najprej moramo vedeti, kako se masa Pekla spreminja s časom. Zato moramo vedeti za število s katerim duše prihajajo v Pekel in število, ko odhajajo.
Mislim, da lahko mirno predvidevamo, da ko enkrat duša pride v Pekel, ne bo odšla. Zatorej, duše ne odhajajo. Ali pa, kolikor duš prihaja v Pekel, lahko vidimo skozi različne religije, ki obstajajo na svetu.
Večina teh religij trdi, da če nisi član njihove vere, potem boš odšel v Pekel. Ker je  tukaj več kot le ena religija, posamezniki pa pripadajo različnim od njih, lahko predvidevamo, da vse duše odidejo v Pekel. Z razmerjem med rojstvom in smrtjo bi lahko pričakovali, da se bo število duš v Peklu povečevalo eksponencialno. Sedaj poglejmo razmerje sprememb prostornine Pekla, saj Boyle-ov zakon trdi, da če morata ostati temperatura in pritisk v Peklu enaka, se mora povečati prostornina premosorazmerno številu duš, ki  mu jih dodamo.

In tukaj imamo sedaj dve možnosti:

1.      Če se Pekel širi počasneje, kot je število vstopajočih duš vanj,
potem se bosta temperatura in pritisk v njemu povečevala, dokler ne bo začel puščati.

2.      Če pa se Pekel širi hitreje kot se povečuje število duš v njemu,
bosta temperatura in pritisk padala, dokler Pekel v celoti ne zamrzne.

In kaj je prav?

Če sprejmemo domnevo, ki mi jo je dala Tereza med mojim osvajanjem da:"bo hladen dan v Peklu, preden bom šla v posteljo s tabo" in, če upoštevamo dejstvo, da sem z njo spal prejšnjo noč, potem je zgornja možnost pod 2.
bolj resnična in zato sem prepričan, da je Pekel eksotermičen (oddaja
toploto) in je že zamrznjen.

Krona te teorije je zaključek:  odkar je Pekel zamrznjen, ne sprejema več duš in je zatorej  ugasnil......in ostala so le Nebesa, kar dokazuje obstoj božanskega bitja, ko je Tereza prejšnjo noč kričala:" O moj Bog".


ŠTUDENT JE PREJEL ČISTO OCENO "A"

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 23.01.2005 at 18:26:55

He Loves Me, He Loves Me Not?

"Dave never tells me he loves me.
Sometimes I don't think he even cares,"
my good friend Bonnie told me over lunch.
Knowing the couple well, I told her,
"Bonnie, he really adores you. It's obvious."
"You really think so? After twenty-seven years of marriage,
things aren't like they were the first year or two."
"I know how you fell, but why don't you try something?" I asked.
"When you get home, start looking for evidence that he adores you
instead of evidence to prove he doesn't. Just for twenty-four hours. OK?"
Bonnie was quick to agree.

Bonnie phoned me the next day.
"Your idea worked," she almost shouted.
"When I got home, Dave asked, 'How was your lunch?'
I thought to myself: He wants to know because he adores me.
When he called me to come see the sunset,
I thought: He's doing this because he adores me.
In the middle of the night, I woke up and couldn't get back to sleep.
Dave asked if anything was wrong and started rubbing my back.

"Some funny things started to happen.
First, I noticed what a great guy he was.
How else are you going to fell toward someone who adores you?
And then, a little later, when he was grumpy,
I thought: He's grumpy, but that's all right, because I know he adores me."

"Good for you," I said.
"Wait. There's more. I began to fell differently about myself too.
I'm not such a bad person. In fact, I'm adorable." She giggled.

Bonnie learned she had the power to alter her perceptions.
She could have gone home to the same old marriage,
with her same old attitude, and things would have looked the same old way.
Because she would have been looking to confirm he didn't love her,
Bonnie would have missed all the love that was there.

Once, Bonnie used to ask, "Does he love me? Or does he love me not?"
Now she is amazed to discover all the creative ways her husband finds
to give her the answer that was there all along: "He loves me."

CHRISTINE B. EVANS


Dobro pazi nase in na vse okrog sebe,
:-*
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 10.07.2005 at 03:46:34

Obituary, Joe Dominguez, Age 56

Joe Dominguez co-author of Your Money or Your Life (Viking, 1992), died of cancer on January 11, 1997. He was a pioneer in the Voluntary Simplicity movement that urged people to consume less and focus on things that were more important than material possessions. A warm, comical man, Mr. Dominguez acted as a living example of the frugality he espoused. After growing up in Harlem, he went on to earn a plump salary as a Wall Street analyst, but retired at age 31 with a savings of about $100,000. For the rest of his life he lived on the interest, about $6000 a year. He avoided buying on credit, he bargain-hunted and he bought only what he truly needed. He devoted his time to a foundation he established and to public service. Practical to the end, he made cards for friends and loved ones two days before he died that read: "Joe Dominguez has been given a clean bill of death. Please direct your attention to the living and to the things that need to be done."

Thank you, Joe. What you did with your life will survive you for many years to come.
Excerpted from a New York Times obituary by Carey Goldberg.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 16.08.2005 at 15:14:58

Poučna zgodba za minutko

Starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo svoje prijatelje, sodelavce in dobro plačo, ampak resnično je potreboval upokojitev. Bodo že zmogli brez njega.

Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokončno poslovila, ga je prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. Gradbenik je privolil, a s srcem prav zares ni bil več pri stvari. Zbral je ekipo, nakupil ustrezno orodje in surovine. To pa zares ni srečen konec moje kariere, si je mislil.

Ko je gradbenik končal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je stopil do njega in mu v roke potisnil ključe od vhodnih vrat zgrajene hiše:

>To je tvoja hiša, je dejal, moje darilo tebi.<

Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija! Če bi le vedel, da gradi sebi lastno hišo, bi jo zgradil čisto drugače. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem.

Podobno je z nami. Naša življenja gradimo odsotno, iščemo linijo najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale spremembo. V ključnih točkah našega zasebnega in poklicnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo sami zgradili. Če bi vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugače.

Razmišljate o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan zabijate žeblje, postavljate oder in nameščate stene. Gradite modro. Tudi če živite le še en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in dostojanstveno.

Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan naredi-si-sam. Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa in izbir v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in današnje izbire.

(avtor neznan)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 12.09.2005 at 13:53:40
Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pricel tako, da je v roki drzal bankovec za 20 dolarjev.
V prostoru, kjer bilo prisotnih 200 poslusalcev, je vprasal: "Kdo si zeli ta 20 dolarski bankovec?
Roke so se zacele dvigovati.
Dejal je: "Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.
Potem je zmeckal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak.
Vprasal je: "Kdo si ga se vedno zeli?"
Roke so bil se vedno dvignjene.
"Dobro," je odgovoril: "Kaj pa ce naredim tole?"
Bankovec je vrgel na tla in zacel po njem stopati. Potem ga je pobral, zmeckanega in umazanega.
"Kdo si ga zeli sedaj?"
Roke so bile se vedno v zraku.
"Prijatelji moji, danes smo se naucili zelo dragocene lekcije," je dejal:
"Ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, se vedno si ga zelite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Se vedno je vreden 20 dolarjev. V zivljenju mnogokrat pademo, smo zmeckani, pohabljeni, na tleh, v umazaniji, vse to z odlocitvami, ki jih sprejemamo in okoliscinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat mislimo, da smo nevredni
ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnicne vrednosti. Umazani ali cisti, zmeckani ali povsem urejeni, se vedno ste neprecenljivi...zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi. Velicina nasega zivljenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali koga poznamo, temvec od tega, KDO SMO MI."
Dragoceni ste - TEGA NIKOLI NE POZABITE !!!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Desiree on 19.09.2005 at 09:20:28
RDEČI KLOBUK
 
V spomin na Erno Bombeck, ki je izgubila bitko z rakom, ti pošiljam angela, da pazi nate. Pošlji to pismo petim ženam, ki bi jih moral varovati. Če ne poznaš pet takšnih žena, bo tudi ena dovolj!
ČE BI LAHKO ŠE ENKRAT ŽIVELA
Erna Bombeck
(napisano, ko je odkrila, da umira za rakom)

1.      Legla bi v posteljo, ko sem bila bolna, namesto da sem se pretvarjala, da se bo svet prenehal vrteti, če ne bom prisotna.

2.      Prižgala bi rdečo svečo, narejeno iz vrtnice preden se stopi v omari.

3.      Manj bi govorila in več poslušala.

4.      Prijatelje bi povabila na večerjo, čeprav je preproga popackana in je kavč obledel.    

5.      Pojedla bi kokice v «dobri» dnevni sobi in bi manj skrbela glede nečistoče, če bi moji želeli zakuriti v kaminu.

6.      Vzela bi si čas za poslušanje svojega dela in njegovo popotovanje skozi njegovo mladost.    

7.      Prevzela bi več odgovornosti, ki jo je nosil moj mož.

8.      Nikoli ne bi vztrajala, da naj bodo okna avtomobila zaprta sredi poletnega dne, ker je moja frizura pravkar nova in urejena.    

9.      Sedla bi na travnik (brez ozira na madeže od trave).

10.     Manj bi jokala in se smejala pred televizorjem in bolj preučevala življenje.

11.     Nikoli ne bi kupila nekaj samo zato, ker je praktično, ker se na tem ne bodo videli madeži ali le zato ker ima doživljenjsko garancijo.

12.     Namesto, da sem si želela, da čim prej mine 9 mesecev nosečnosti, bi cenila vsak trenutek in poskušala razumeti, da je čudež, ki raste v meni, edina priložnost, da pomagam bogu pri ustvarjanju        čudeža življenja.

13.     Ko bi me otroci nahitro poljubili, ne bi nikoli rekla: «Pozneje. Operi si roke pred kosilom.» Več krat bi rekla «Ljubim te», «Rada te imam» namesto «Žal mi je».

14. Najbolj pa bi, če bi imela še eno priložnost za življenje, cenila vsako minuto, jo gledala in tudi zares videla in nikoli se ne bi obračala nazaj.

                                   
Prenehajmo se potiti zaradi majhnih stvari.
Prenehajmo skrbeti za to, kdo me nima rad, kdo ima več in kdo kaj dela.
Namesto tega začnimo ceniti odnose, ki jih imamo s tistimi, ki nas imajo radi.
Razmišljajmo o tem, s čim nas je Bog blagoslovil.
In počnimo to vsak dan, da se izboljšamo umsko, fizično in čustveno.
Upam, da imate vi blagoslovljen dan.
Dekle, ženska:
... ko ima 3 leta: pogleda se in vidi kraljico,
... ko ima 8 let: pogleda se in vidi pepelko,
... ko ima 15 let: pogleda se in vidi grdo sestro (Mama, ne morem iti takšna v šolo!)
... ko ima 20 let: pogleda se in vidi «predebela/presuha, prenizka/previsoka, preveč ravno/preveč skodrano» - a se odloči, da gre ven v vsakem primeru,
... ko ima 30 let: pogleda se in vidi «predebela/presuha, prenizka/previsoka, preveč ravno/preveč skodrano» - a se odloči, da nima časa ničesar popraviti in gre ven v vsakem primeru,
... ko ima 40 let:  pogleda se in vidi «čista sem» in gre ven,
... ko ima 50 let: pogleda se in vidi «to sem jaz» in gre kamorkoli želi,
... ko ima 60 let: pogleda se in se spomni vseh ljudi, ki se ne morejo več gledati v ogledalu, gre ven in osvaja svet,
... ko ima 70 let: pogleda se in vidi modrost, veselje in sposobnost, da gre ven in uživa v življenju,
... ko ima 80 let: ne gnjavi se z gledanjem, samo na glavo si da rdeči klobuk in gre ven, da se zabava...

Morda bi morale zgrabiti tisti rdeči klobuk prej.......
:)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by t on 26.09.2005 at 13:56:32
Ni ravno zgodbica, je pa res:

Tekst, ki sledi je najbrz zelo aktualno vprasanje, in je bilo zastavljeno na Univerzi v Washingtonu med poukom termodinamike.

Odgovor studenta je bil tako "globok", da ga je profesor podelil s kolegi preko Interneta, da bi lahko tudi mi uživali v njem.

Glavno vprašanje bilo: Je Pekel eksotermičen (oddaja toploto) ali endotermičen (sprejema toploto)? Večina študentov je dokazovala svojega prepricanja z uporabo Boyle-jevega zakona (plin se ohlaja, ko se siri - in plin se segreva, ko se krci) in izpeljank iz tega zakona.

Eden od študentov pa je napisal naslednje:

Najprej moramo vedeti, kako se masa Pekla spreminja s časom. Zato moramo vedeti za stevilo duš, ki prihajajo v Pekel in pa za stevilo duš, ki odhajajo iz pekla.

Mislim, da lahko mirno predvidevamo, da ko enkrat duša
pride v Pekel, ne bo vec odšla. Torej, duše ne odhajajo. Ali pa, kolikor dus prihaja v Pekel, lahko vidimo skozi razlicne religije, ki obstajajo na svetu. Večina teh religij trdi, da ce nisi član njihove vere, potem boš odšel v Pekel. Ker je tukaj vec kot le ena religija, posamezniki pa pripadajo različnim od njih, lahko predvidevamo, da vse duše
odidejo v Pekel. Z razmerjem med rojstvom in smrtjo bi lahko pričakovali, da se bo stevilo duš v Peklu povecevalo eksponencialno.

Sedaj poglejmo razmerje sprememb prostornine Pekla, saj Boyle-ov zakon trdi, da ce morata ostati temperatura in pritisk v Peklu enaka, se mora povecati prostornina premosorazmerno s številom duš, ki mu jih dodamo.
In tukaj imamo sedaj dve moznosti:

1. Če se Pekel siri pocasneje, kot se povecuje stevilo duš v njem, potem se bosta temperatura in pritisk v njem povečevala, dokler ne bo zacel puščati.

2. Če pa se Pekel siri hitreje, kot se povečuje število duš v njem, bosta temperatura in pritisk padala, dokler Pekel v celoti ne zamrzne.

In kaj je prav? Če sprejmemo domnevo, ki mi jo je dala
Tereza med mojim osvajanjem, da: "bo prej hladen dan v Peklu, preden bom sla v posteljo s tabo" in če upoštevamo dejstvo, da sem z njo spal prejšnjo noč, potem je zgornja možnost pod 2. bolj resnična in zato sem prepričan, da je Pekel eksotermicen (oddaja toploto) in je že zamrznjen.

Krona te teorije je zaključek: odkar je Pekel zamrznjen, ne sprejema več duš in je zatorej ugasnil......in ostala so le Nebesa, kar dokazuje obstoj božanskega bitja, ko je Tereza prejsnjo noc kricala: "O moj Bog".

ŠTUDENT JE PREJEL ČISTO OCENO "A"

Želim vam veliko klicev 'O moj bog...', lep pozdrav in lep dan še naprej (ob spoznanju, da pekla ni vec).


Live to ride, ride to live!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 04.10.2005 at 11:44:49

Posredujem,
:-*
ARS


Nekoč je živel par z 12 let starim fantom in oslom.

Odločili so se, da bodo potovali, delali in spoznali svet. Tako so odpotovali vsi trije z oslom vret. Prišli so v prvo vas in ljudje so komentirali: »poglejte tistega fanta, sploh ni lepo vzgojen…on sedi lepo na oslu, njegovi ubogi starši, že ostareli, ki ga porivajo.«

Žena reče možu: "ne bomo dovolili, da ljudje grdo govorijo o najinem otroku." Mož je posadil otroka na tla in se sam povzpel na osla.

Ko so prispeli v drugo vas so ljudje mrmrali: "poglejte, sram naj bo tipa…pusti, da otrok in uboga žena porivata osla, med tem ko je on komot v sedlu".

Odločili so se, da se bo žena povzpela na osla, med tem ko bosta oče in sin držala uzdo za vlečenje osla.

Prišli so v tretjo vas in ljudje so komentirali: "ubogi človek! delal je cel dan, sedaj pa pusti, da je žena zlezla na osla. In ubogi sin, kdo ve kaj ga še čaka s tako mamo!

Zmenili in odločili so se, da se bodo vsi trije povzpeli na osla za novo nadaljevanje svoje poti.

Prispeli so v naslednjo vas in poslušali kaj pravijo vaščani: pošasti so, bolj pošasti kot osel, ki jih nosi. Mu bodo hrbet zlomili!

Na koncu se obupani odločijo, da bodo vsi trije stopili z osla in hodili ob oslu, ampak ko so šli skozi naslednjo vas, niso mogli verjeti govoricam ljudi, ki so se jim smejali: "poglejte tiste tri idiote: hodijo, tudi če imajo osla, ki bi jih lahko nosil!"

NAUK ZGODBE: Zmeraj te bodo kritizirali, govorili slabo, grdo o tebi in bo težko spoznati koga, ki mu boš všeč takšen kot si. Torej, živi kot verjameš, delaj kar ti pravi srce….tisto kar želiš….ampak življenje je kot igra v gledališču, ki nima začetnih vaj. Tako torej: poj, smej se, pleši, ljubi…in globoko uživaj vsak trenutek tvojega življenja…preden pade zastor in se predstava konča brez aplavzov.

Charlie Chaplin je rekel, da: "potrebujemo le eno minuto, da opazimo posebno osebo, eno uro da jo spoštujemo in celo življenje, da jo pozabimo".

Vzemi si čas za življenje!

PRIJATELJ JE SONCE BREZ ZAHODA!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by t on 05.10.2005 at 15:42:55
Iz enga meila:


Jednom davno mladić je pitao djevojku: "Hoćeš li se udati za mene?" Djevojka je odgovorila: "Ne!" I tako je mladić živio sretno do kraja života, išao na pecanje, igrao golf, gledao nogomet i pio pivu kad god je poželio.



uživajte!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.10.2005 at 08:47:27

Irish Luck

His name was Fleming, and he was a poor Scottish farmer. One day, while trying to make a living for his family, he heard a cry for help coming from a nearby bog. He dropped his tools and ran to the bog.

There, mired to his waist in black muck, was a terrified boy, screaming and struggling to free himself. Farmer Fleming saved the lad from what could have been a slow and terrifying death.

The next day, a fancy carriage pulled up to the Scotsman's sparse surroundings. An elegantly dressed nobleman stepped out and introduced himself as the father of the boy Farmer Fleming had saved.

"I want to repay you," said the nobleman. "You saved my son's life."

"No, I can't accept payment for what I did," the Scottish farmer replied waving off the offer. At that moment, the farmer's own son came to the door of the family hovel.

"Is that your son?" the nobleman asked.

"Yes," the farmer replied proudly.

"I'll make you a deal. Let me provide him with the level of education my own son will enjoy. If the lad is anything like his father, he'll no doubt grow to be a man we both will be proud of." And that he did.

Farmer Fleming's son attended the very best schools and in time, graduated from St. Mary's Hospital Medical School in London, and went on to become known throughout the world as the noted Sir Alexander Fleming, the discoverer of Penicillin.

Years afterward, the same nobleman's son who was saved from the bog was stricken with pneumonia.

What saved his life this time? Penicillin.

The name of the nobleman? Lord Randolph Churchill.

His son's name? Sir Winston Churchill.


Someone once said: "What goes around comes around."


Work like you don't need the money.
Love like you've never been hurt.
Dance like nobody's watching.
Sing like nobody's listening.
Live like it's Heaven on Earth.


It's National Friendship Week.
Send this to everyone you consider A FRIEND.
Pass this on, and brighten someone's day.


May there always be work for your hands to do;
May your purse always hold a coin or two;
May the sun always shine on your windowpane;
May a rainbow be certain to follow each rain;
May the hand of a friend always be near you;
May God fill your heart with gladness to cheer you.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 31.01.2006 at 10:23:32

HOW DOGS CAME TO BE
Where do pets come from?

A newly discovered chapter in the Book of Genesis has provided the answer to "Where do pets come from?"

Adam and Eve said, "Lord, when we were in the garden, you walked with us every day. Now we do not
see you any more. We are lonesome here, and it is difficult for us to remember how much you love us."

And God said, "I will create a companion for you that will be with you and who will be a reflection of my love for you,
so that you will love me even when you cannot see me. Regardless of how selfish or childish or unlovable you may be,
this new companion will accept you as you are and will love you as I do, in spite of yourselves."

And God created a new animal to be a companion for Adam and Eve.
And it was a good animal.
And God was pleased.
And the new animal was pleased to be with Adam and Eve and he wagged his tail.

And Adam said, "Lord, I have already named all the animals in the Kingdom
and I cannot think of a name for this new animal."

And God said, " I have created this new animal to be a reflection of my love for you,
his name will be a reflection of my own name, and you will call him DOG."

And Dog lived with Adam and Eve and was a companion to them and loved them.
And they were comforted.
And God was pleased.
And Dog was content and wagged his tail.

After a while, it came to pass that an angel came to the Lord and said,
"Lord, Adam and Eve have become filled with pride. They strut and preen like peacocks and they
believe they are worthy of adoration. Dog has indeed taught them that they are loved, but perhaps too well."

And God said, "I will create for them a companion who will be with them and who will see them as they are.
The companion will remind them of their limitations, so they will know that they are not always worthy of adoration."

And God created CAT to be a companion to Adam and Eve.
And Cat would not obey them.
And when Adam and Eve gazed into Cat's eyes, they were reminded that they were not the supreme beings.
And Adam and Eve learned humility.
And they were greatly improved.
And God was pleased.
And Dog was happy.
And Cat didn't give a s.h.i.t one way or the other.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 01.02.2006 at 04:44:07

Hey Dad," one of my kids asked the other day, "What was your favorite fast food when you were growing up?"

"We didn't have fast food when I was growing up," I informed him. "All the food was slow."

"C'mon, seriously. Where did you eat?"

"It was a place called 'at home,'" I explained. "Grandma cooked every day and when Grandpa got home from work, we sat down together at the dining room table, and if I didn't like what she put on my plate I was allowed to sit there until I did like it."

By this time, the kid was laughing so hard I was afraid he was going to suffer serious internal damage, so I didn't tell him the part about how I had to have permission to leave the table. But here are some other things I would have told him about my childhood if I figured his system could have handled it:

Some parents NEVER owned their own house, wore Levis, set foot on a golf course, traveled out of the country or had a credit card. In their later years they had something called a revolving charge card. The card was good only at Sears Roebuck. Or maybe it was Sears AND Roebuck. Either way, there is no Roebuck anymore. Maybe he died.

My parents never drove me to soccer practice. This was mostly because we never had heard of soccer. I had a bicycle that weighed probably 50 pounds, and only had one speed, (slow). We didn't have a television in our house until I was 11, but my grandparents had one before that. It was, of course, black and white, but they bought a piece of colored plastic to cover the screen. The top third was blue, like the sky, and the bottom third was green, like grass. The middle third was red. It was perfect for programs that had scenes of fire trucks riding across someone's lawn on a sunny day. Some people had a lens taped to the front of the TV to make the picture look larger.

I was 13 before I tasted my first pizza, it was called "pizza pie." When I bit into it, I burned the roof of my mouth and the cheese slid off, swung down, plastered itself against my chin and burned that, too. It's still the best pizza I ever had.

We didn't have a car until I was 15. Before that, the only car in our family was my grandfather's Ford. He called it a "machine."

I never had a telephone in my room. The only phone in the house was in the living room and it was on a party line. Before you could dial, you had to listen and make sure some people you didn't know weren't already using the line.

Pizzas were not delivered to our home. But milk was.

All newspapers were delivered by boys and all boys delivered newspapers. I delivered a newspaper, six days a week. It cost 7 cents a paper, of which I got to keep 2 cents. I had to get up at 4 AM every morning. On Saturday, I had to collect the 42 cents from my customers. My favorite customers were the ones who gave me 50 cents and told me to keep the change. My least favorite customers were the ones who seemed to never be home on collection day.

Movie stars kissed with their mouths shut. At least, they did in the movies. Touching someone else's tongue with yours was called French kissing and they didn't do that in movies. I don't know what they did in French movies. French movies were dirty and we weren't allowed to see them.

If you grew up in a generation before there was fast food, you may want to share some of these memories with your children or grandchildren. Just don't blame me if they bust a gut laughing.

Growing up isn't what it used to be, is it?

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 10.02.2006 at 11:37:01

Integrity - The Carpenter's House

An elderly carpenter was ready to retire. He told his employer-contractor of his plans to leave the house building business and live a more leisurely life with his wife enjoying his extended family.

He would miss the paycheck, but he needed to retire. They could get by.  The contractor was sorry to see his good worker go and asked if he could build just one more house as a personal favor. The carpenter said yes, but in time it was easy to see that his heart was not in his work. He resorted to shoddy workmanship and used inferior materials. It was an unfortunate way to end his career.

When the carpenter finished his work and the builder came to inspect the house, the contractor handed the front-door key to the carpenter. "This is your house," he said, "my gift to you."

What a shock! What a shame! If he had only known he was building his own house, he would have done it all so differently. Now he had to live in the home he had built none too well.

So it is with us. We build our lives in a distracted way, reacting rather than acting, willing to put up less than the best. At important points we do not give the job our best effort. Then with a shock we look at the situation we have created and find that we are now living in the house we have built. If we had realized that we would have done it differently.

Think of yourself as the carpenter. Think about your house. Each day you hammer a nail, place a board, or erect a wall. Build wisely. It is the only life you will ever build. Even if you live it for only one day more, that day deserves to be lived graciously and with dignity. The plaque on the wall says, "Life is a do-it-yourself project." Your life tomorrow will be the result of your attitudes and the choices you make today.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 15.03.2006 at 14:05:38

In April, Maya Angelou was interviewed by Oprah on her 70+ birthday.

Oprah asked her what she thought of growing older. And, there on television, she said it was "exciting." Regarding body changes, she said there were many, occurring every day... like her breasts. They seem to be in a race to see which will reach her waist, first. The audience laughed so hard they cried. She is such a simple and honest woman, with so much wisdom in her words!

Maya Angelou said this:

"I've learned that no matter what happens, or how bad it seems today, life does go on, and it will be better tomorrow."

"I've learned that you can tell a lot about a person by the way he/she handles these three things: a rainy day, lost luggage, and tangled Christmas tree lights."

"I've learned that regardless of your relationship with your parents, you'll miss them when they're gone from your life."

"I've learned that making a "living" is not the same thing as "making a life"."

"I've learned that life sometimes gives you a second chance."

"I've learned that you shouldn't go through life with a catcher's mitt on both hands; you need to be able to throw some things back."

"I've learned that whenever I decide something with an open heart, I usually make the right decision."

"I've learned that even when I have pains, I don't have to be one."

"I've learned that every day you should reach out and touch someone. People love a warm hug, or just a friendly pat on the back."

"I've learned that I still have a lot to learn."

"I've learned that people will forget what you said, people will forget what you did, but people will never forget how you made them feel."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 23.03.2006 at 09:59:48

Rabi Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska.
Ko sta ravno koncala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko casa in potrpljenja,
je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabi je pricakoval solze in jezo.
Otroka pa sta sedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta zacela graditi nov grad.

Rabi je dejal: "Spoznal sem, da sta me naucila pomembne lekcije.
Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko casa in energije, so zgrajene v pesku.
Trajni so samo naši odnosi z ljudmi.
Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda.
Ko se bo to zgodilo, se bo smejal lahko samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke."


Ajd, pejmo se drzat za roke,
;)
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 26.03.2006 at 10:11:23

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in  poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:

»Prosim, pomagajte mi, slep sem.«

Neki ustvarjalni tržnik je šel mimo, se ustavil, in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel tržnik znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj  njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti,ki je napisal nov napis, in predvsem, kaj je napisal.

Tržnik je odgovoril: »Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak  z drugimi besedami.« Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

»Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.«


KO NAM NEKAJ NE USPE, ZAMENJAJMO STRATEGIJO/SPOROČILO IN MOGOČE NAM BO NOVI NAČIN BOLJ USPEL.

Vsaka sprememba prenovi naše življenje.


Želim nam najlepšo pomlad,
:)
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by iceboris on 26.03.2006 at 13:30:08
Zelo zanimiva zgodba, me je prevzela.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 18.05.2006 at 19:36:42

M a m e

Mama i tata su gledali TV u trenutku kada je mama rekla "Umorna sam, kasno je, idem spavati."

Otišla je do kuhinje napraviti sendviče za sutrašnji ručak. Napunila je zdjelu sa kokicama, ispekla meso, provjerila kakvo je stanje sa kornfleksom, stavila žličice, šećer i šalice za kavu, za naredno jutro. Zatim je još malo spremala po kuhinji, vratila bežični telefon na njegovo mjesto i imenik u ladicu u kojoj stoji. Zalila je biljke, ispraznila kantu za smeće i okačila veš da se suši.

Malo se istezala, pa je zatim krenula ka spavaćoj sobi. Zaustavila se pored stola, napisala poruku učiteljici, ostavila nešto novca za izlet i podigla knjigu koja je zapala iza stola. Napisala je rođendansku čestitku prijatelju, upakirala je u kovertu i na nju napisala poruku za cvjećara koji će nositi tu čestitku. Zatim je stavila pored torbe. Mama je potom oprala lice, stavila razne kozmetičke preparate, oprala zube i nalakirala nokte ...

Tata joj se obratio: "Učinilo mi se da sam čuo da ideš u krevet?"
"Krenula sam."

Zatim je nasula vodu u zdjelu za psa, istjerala mačku napolje, uvjerila se da su sva vrata zaključana i da su svjetla pogašena. Ušuškala je djecu, odnijela njihov prljav veš do mašine i popričala malo sa njima. Konačno je ušla u svoju sobu, uključila alarm za buđenje, izvadila odjeću koju će obuci sutra. Dodala je još 3 obaveze na listu od 6 najbitnijih obaveza za sutrašnji dan. Pomolila se, postavila ciljeve za sutrašnji dan.

Tata je za to vrijeme ugasio televizor i u sebi izgovorio "Idem u krevet".
I bez razmišljanja je otišao u krevet ...

Da li primjećujete nešto neobično ovdje? Pitate se zašto žene žive duže?
Živimo duže zato sto uvijek imamo još obaveza koje treba završiti..

Proslijedi ovu poruku ka 5 žena još danas, voljeće te zbog toga.
A onda na spavanje ................................

;)
ARS

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 29.05.2006 at 23:25:10

“Dvoletna” dieta

Preveč sedite? Po službi ni časa za telovadbo in ostale fizične aktivnosti? Se vam maščoba kar zažira pod kožo in so vse diete, ki ste jih že kdaj probali drage, neučinkovite ali pa slabo vplivajo na vaše počutje?

Idealna rešitev je dieta dvoletnikov. Otroci, starosti okrog dveh let, so vsi po vrsti fit. Nabiti so z energijo, njihova hrana je polnovredna, dobro spijo in se ne redijo. Taka dieta je zdrava, koristila pa bo tudi vsakemu starejšemu.

Ponedeljek
· Zajtrk: Zmešan jajček, košček toasta z marmelado. S pomočjo prstov pojej dva grižljaja jajčka, ostalo vrži na tla. Pojej grižljaj toasta, potem pa razmaži marmelado po obrazu in obleki.
· Kosilo: Štiri voščenke (barva ni pomembna), pest čipsa in kozarec mleka. Popij tri požirke, ostalo polij.
· Malica: Bobi plačka, dva kovanca, štiri požirke postanega piva.
· Večerja: Popeci toast in ga vrzi po tleh.

Torek
· Zajtrk: Poberi toast od prejšnjega dne s tal in ga pojej. Popij pol steklenice arome vanilije in zavitek zeliščne paste.
· Kosilo: Pol pasirane šminke in ogorek cigareta, ka ga je nujno pojesti. Kocka ledu po izbiri.
· Malica: Liži liziko, dokler ne postane lepljiva. Pojdi iz hiše in jo vrzi v prah. Poberi jo in znova liži, dokler ni čista. Potem jo prinesi v hišo in vrži na tepih.
· Večerja: Kinder jajček. Čokolado stopiš v rokah in jo razmažeš po steni. Igračko poješ košček za koščkom.

Sreda
· Zajtrk: Sendvič s Poli salamo in sirom. Sir vržeš na tla, salamo poješ, kruh zdrobiš in si ga zatlačiš v uho.
· Kosilo: Liziko od včeraj pobereš s tepiha, poližeš vse dlačice in jo vržeš v školjko. Pobereš ven in jo odneseš v najbližji čevelj. Zraven pliješ sok.
· Malica: Plastelin in jabolko, ki ga zribaš na radiatorju.
· Večerja: Krožnik čokolešnika zvrneš na mizo in ga poližeš. Kar ostane probaš spravit med lase.

Četrtek
· Zajtrk: Kos pizze in par požirkov vina. Kar je pač ostalo na mizi od včeraj.
· Kosilo: Drobtine s kuhinjskih tal in lizika iz čevlja.
· Malica: Pomaranča. Najprej tolčeš z njo po mizi, nato jo olupiš in njene koščke stisneš z rokami nad usti. Majico, ki je mokra od soka ožameš na mizo in posrkaš.
· Večerja: V kozarec cedevite stlačiš kos kruha z ribjim namazom in popiješ.

Petek
· Zajtrk: Čaj in nekaj briketov iz pasje posode.
· Kosilo: Piščanec in pire krompir, ki si ga tlačiš v nos, špinačo zmečeš na tla.
· Malica: Jogurt.
· Večerja: Še vedno jogurt. Ješ z zobotrebcem.

Sobota
· Dan za post

Nedelja
· Zajtrk: Kava, ki jo poliješ po hlačah in kruh z marmelado. Skorjo pustiš.
· Kosilo: Skorja od zjutraj.
· Malica: Bonbon. Najbolje dva naenkrat, da slina lepo teče po bradi. Obrišeš v zaveso.
· Večerja: Četrt tube paste za zobe stisneš v dlan in poješ. V skledo kosmičev streseš pol skodele sladkorja, preliješ z mlekom in z mešanico nahraniš psa.

Pa dober tek!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 05.06.2006 at 15:47:11

Ne vem, zdi se mi, da smo jo nekje že mel ...
A je tko luštkana,
;)
ARS


Ko je astronavt Neil Armstrong kot prvi clovek stopil na Luno, je izrekel znameniti stavek:
"Majhen korak za cloveka, velik skok za clovestvo".

Sledilo je se nekaj drugih stavkov, vecinoma pa je slo za obicajno komunikacijo z ostalimi vesoljci in
kontrolo poleta v Houstonu. A predno se je s povrsja Lune vrnil v Apollo 11, je izrekel tudi zanimiv stavek:
"Srecno, gospod Gorsky!".

Mnogi ljudje so menili, da se stavek navezuje na kaksnega rivalskega sovjetskega kozmonavta.
A po poizvedovanjih ni bil noben Gorsky vkljucen niti v sovjetski niti v ameriski vesoljski program.

Se leta kasneje so mnogi sprasevali Armstronga, kaj je takrat mislil s stavkom,
"Srecno, gospod Gorsky", a Armstrong se je vedno le nasmehnil ...

Armstrong je imel 5. julija 1995 v Tampa Bayu na Floridi intervju in novinar je zopet privlekel
na dan tudi to 26 let staro uganko. Armstrong se je omehcal - gospod Gorsky je malo pred tem
umrl - zato se je Armstrong odlocil, da razkrije skrivnost.

Ko je bil se otrok, je v blizini doma dostikrat igral baseball s prijatelji.
Njegov prijatelj je nekoc mocno odbil zogico, ki je poletela na vrt k
sosedu, v blizino okna spalnice. Soseda sta bila gospod in gospa Gorsky.

Armstrong se je odpravil po zogico. Ko se je priblizal oknu njune spalnice,
je slisal gospo Gorsky, ki je kricala na moza:

"Oralni seks! Ti hoces oralni seks!? Dobil ga bos, ko bo sosedov mulc hodil po Luni!"

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 07.06.2006 at 10:04:20

Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo … vedno mi je bila v veliko zadrego. Za preživljanje družine je kuhala v šoli, za nas, učence, a tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem jezen in užaljen; le kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti, kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.

Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, "Ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!" Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, "Če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?!" Moja mamica sploh ni odreagirala ...

Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil, kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti. Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem si hišo. Dobil sem svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel.

Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili, da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke. "IZGINI!" sem ji rekel. Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, "Oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov," in hitro odšla.

Nekega dne sem dobil na moj singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na to srečanje, ženi pa sem se zlagal, da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene same solze nisem potočil. Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je, preden je umrla, napisala zame.

"Dragi moj sin,
ves čas mislim nate. Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev. Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš ... ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil eno oko. Zato jaz kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet tudi zame.
Z ljubeznijo,
tvoja mami"

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 06.07.2006 at 14:50:43

Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi:
vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal,
da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati.
Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe. Da bi se ubranil
pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni s vso silo planil
v enega od namišljenih napadalnih  psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla.

Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno.

Človek vedno najde tisto, kar pričakuje, da bo našel.


PS: Z repkom migat, z repkom migat ...  ;)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 26.07.2006 at 23:18:31

Veliko ljudi dandanes pise stevilko sedem (7) s crtico na sredini.
Ta crtica v bistvu sploh ne obstaja. Ni je v slovnici, ni je na tastaruri, ni je na kalkulatorju. Skratka, ni je.

Toda, ali veste odkod prihaja ta navada?
Nastala je v davnih casih, ko se je Mojzes povzpel na goro Sinaj, da bi zapisal 10 zapovedi.

Ko je Mojzes prisel do sedme zapovedi, mu je Bog povedal kaj mora zapisati:
"Ne pozeli zene svojega bliznjega!"

Ko je to zapoved prebral izraelovem ljudstvu je le-to obmolknilo.

Cez nekaj casa pa so moski zavpili v en glas: "Precrtaj 7!!!!!!!"

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 01.08.2006 at 23:55:47

My mother had a below-knee amputation as a result of having diabetes and
smoking all of her life. When she was regaining consciousness in Recovery Unit,
I smiled at her and said:
"Well mum, how does it feel to have one leg in the grave?"
She laughed out loud.
Till the day she died, she told that story to her friends and each time, she laughed again.

dr. Patch Adams
(o katerem je bil posnet tudi odličen film)

http://www.chy.com.au/patch.htm

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.08.2006 at 18:52:28

There are angels everywhere you can imagine.

I saw one hiding in the closet in our bedroom once &
I invited her out but she said she was waiting for a friend.

Thank you just the same & next time I looked she was gone.



Brian Andreas (Story people)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 15.08.2006 at 09:24:27

Zgodbica o moči

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo. Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč. Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal. Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči. Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče. Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče.
»Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal.
Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.«
»Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče.
»Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.«
Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 15.08.2006 at 09:30:50

Zgodba (španska)

Živela sta kmet in njegov osel. Oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima debelile njuno kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako.

Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo staro žival vleči iz mokre pasti.

Sosedi so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.

Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zemljo preprosto stresla iz sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot v svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 28.08.2006 at 01:13:58
Transformation Tarot
28. Self-Acceptance


Heart's-ease in the king's garden


You cannot improve upon yourself. And I am not saying that improvement does not happen, remember--but you cannot improve upon yourself. When you stop improving upon yourself, life improves you. In that relaxation, in that acceptance, life starts caressing you, life starts flowing through you. Nobody else has ever been like you and nobody else will ever be like you; you are simply unique, incomparable.

Accept this, love this, celebrate this--and in that very celebration you will start seeing the uniqueness of the others, the incomparable beauty of the others.

Love is possible only when there is a deep acceptance of oneself, the other, the world. Acceptance creates the milieu in which love grows, the soil in which love blooms.


I have heard:
A king went into his garden and found wilted and dying trees, shrubs and flowers. The oak said it was dying because it could not be tall like the pine. Turning to the pine, he found it drooping because it was unable to bear grapes like the vine. And the vine was dying because it could not blossom like the rose. He found Heart's-ease blooming and as fresh as ever. Upon inquiry, he received this reply:

"I took it for granted that when you planted me you wanted Heart's-ease. If you had desired an oak, a vine or a rose, you would have planted them. So I thought that since you put me here, I should do the best I can to be what you want. I can be nothing but what I am, and I am trying to be that to the best of my ability."

You are here because this existence needs you as you are. Otherwise somebody else would have been here!--existence would not have helped you to be here, would not have created you. You are fulfilling something very essential, something very fundamental, as you are. If God wanted a Buddha he could have produced as many Buddhas as he wanted. He produced only one Buddha--that was enough, and he was satisfied to his heart's desire, utterly satisfied. Since then he has not produced another Buddha or another Christ.

He has created you instead. Just think of the respect that the universe has given to you! You have been chosen, not Buddha, not Christ, not Krishna. You will be needed more, that's why. You fit more now. Their work is done, they contributed their fragrance to existence. Now you have to contribute your fragrance.

But the moralists, the puritans, the priests, they go on teaching you, they go on driving you crazy. They say to the rose, "Become a lotus." And they say to the lotus, "What are you doing here? You have to become something else." They drive the whole garden crazy, everything starts dying--because nobody can be anybody else, that is not possible.

That's what has happened to humanity. Everybody is pretending. Authenticity is lost, truth is lost, everybody is trying to show that he is somebody else. Just look at yourself: you are pretending to be somebody else. And you can be only yourself--there is no other way, there has never been, there is no possibility that you can be anybody else. You will remain yourself. You can enjoy it and bloom, or you can wither away if you condemn it.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 08.09.2006 at 22:56:18

Bilo je delovno jutro, približno ob 8:30 uri, ko je starejši gospod (imel
je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega
palca. Najavil je, da je v naglici in da je nekje zmenjen ob 9h. Ko sem
vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel da
bo minila vsaj 1 ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal.

Opazoval sem kako je gledal na uro in se odločil, glede na to da nisem bil
zaseden, da sam poskrbim za njegovo rano. Po pregledu je bila rana dobro  
zaceljena zato sem se pogovoril z enim od zdravnikov (ki je odobril moji
prošnji) in dobil potrebno orodje za odstranitev šivov.

Medtem, ko sem obdeloval njegovo zaceljeno rano, sva se začela vzpodbujati
preko pogovora. Vprašal sem ga, če je imel naročen sestanek s katerim od
zdravnikov, ko se mu je tako mudilo. Gospod mi je odgovoril, da ne in da
je moral oditi v dom z ostarele, da bi pojedel zajtrk s svojo ženo. Nemudoma
sem vprašal  po njenem zdravju pa mi je odgovoril, da je njegova žena žrtev
Alcheimerjeve bolezni.

Medtem, ko sem zaključeval z njegovo ozdravljeno rano, pa sem ga vprašal,
če bi bila žena zaskrbljena, če njega ne bi bilo tam ob dogovorjeni uri.
Odgovoril je, da ga že 5 let ne prepozna, saj je njena bolezen močno
napredovala. Bil sem zelo presenečen a sem ga vseeno vprašal kako to, da
še vedno vsako jutro hodi k njej, četudi ona ne ve več kdo je on. Gospod
pa se mi je nasmehnil, me pogledal v oči in rekel:
"Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno vem kdo je Ona."

Močno sem zadrževal solze dokler ni odšel in sem si rekel "to je točno
takšna ljubezen, ki jo želim v svojem življenju".

Prava ljubezen ni fizična niti romantična. Je sposobnost sprejemanja
vsega takšnega kot je, je bilo, bo in tudi ne bo.


(avtor originala je neznan)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 20.09.2006 at 18:32:43

Trenutek za razmišljanje

Prepričani smo, da bo naše življenje lepše, ko bomo poročeni, ko bomo imeli prvega otroka ali drugega. Potem smo razočarani, ker so naši otroci premajhni, zaradi tega ali onega menimo, da bo boljše, ko bodo odrasli. V nadaljevanju smo ogorčeni zaradi njihovega mladostniškega obnašanja. Prepričani smo, da bomo bolj srečni, ko bodo prebrodili to starost. Mislimo, da se bomo počutili bolje, ko bo naš partner rešil svoje probleme, ko bomo zamenjali avto, ko bomo šli na čudovite počitnice, ko ne bomo več prisiljeni delati. Toda, če ne bomo pričeli s polnim in srečnim življenjem zdaj, kdaj bomo? Vedno se moramo spopadati s težavami vseh vrst. Zato je potrebno sprejeti to realnost in se odločiti biti srečen, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.

Alfred Souza pravi. "Zelo dolgo časa sem imel občutek, da se bo moje življenje kmalu začelo . pravo življenje! Toda vedno so bile ovire, ki jih je bilo potrebno premagati spotoma, nekaj nerešenega, nek posel, ki je zahteval še več časa, dolgovi, ki še niso bili poravnani. Potem bi se življenje začelo. Nazadnje sem razumel, da so bile te ovire življenje."

Ta način zaznavanja stvari nam pomaga razumeti, da ne obstaja sredstvo, da smo srečni, ampak je sreča sredstvo. Posledično moramo okušati vsak trenutek našega življenja in okušajmo ga še bolj, če ga lahko delimo z nam drago osebo, z osebo zelo drago za preživljanje skupaj dragocenih trenutkov življenja. In spomnimo se, da čas ne čaka nikogar. Zato prenehajmo čakati, da bomo končali šolo, da se bomo vrnili v šolo, da bomo shujšali 5 kg, da se bomo zredili za 5 kg, da bomo imeli otroke, da jih bomo videli, ko bodo odšli od doma. Prenehajmo čakati, da bomo začeli delati, da bomo šli v pokoj, da se bomo poroči, ločili. Prenehajmo čakati petek zvečer, nedeljsko jutro, poletje, jesen ali zimo, da bomo imeli nov avto ali novo hišo. Prenehajmo čakati, da bomo zapustili to življenje, da se bomo ponovno rodili in se odločimo, da ni boljšega trenutka, da bi bili srečni kot je ta trenutek. Sreča in radosti življenja niso cilji, temveč eno potovanje. Misel za danes: delajmo, kot da ne potrebujemo denarja; imejmo radi, brez misli na to, da bomo lahko trpeli; plešimo, kot da
nas nihče ne gleda.

Sedaj dobro razmisli in skušaj odgovoriti na ta vprašanja:
1 - Naštej 5 najbogatejših oseb na svetu.
2 - Imenuj 5 zadnjih zmagovalk tekmovanja Miss univerzum.
3 - Imenuj 10 dobitnikov Nobelovih nagrad.
4 - Imenuj 5 zadnjih zmagovalcev nagrade Oskar za  najboljšega igralca ali igralko.

Kako ti gre? Se spomniš redkih ali nobenega. Ne sekiraj se. Nihče od nas se ne spomni najboljših od včeraj. In aplavzi gredo, trofeje se zaprašijo, zmagovalci se pozabijo!

Sedaj odgovori na ta naslednja vprašanja:
1 - Naštej 3 profesorje, ki so ti pomagali pri tvojem formiranju.  
2 - Navedi 3 prijatelje, ki so ti pomagali v težkih trenutkih.  
3 - Misli na nekatere osebe, ki so povzročile, da si se počutil nekaj posebnega.  
4 - Navedi 5 oseb, s katerimi preživljaš tvoj čas.

Kako ti gre? Bolje? Osebe, ki zaznamujejo razliko v našem življenju, niso tiste z najboljšimi poverilnicami, z veliko denarja ali boljšimi nagradami. So tiste, ki jih skrbi zate, ki skrbijo zate, tiste, ki so na vsak način s tabo.

Razmislimo trenutek. Življenje je zelo kratko! Ti, na katerem seznamu si? Ne veš. Dovoli mi, da ti pomagam. nisi med slavnimi, vendar si med tistimi, ki se jih spomnim, da jim pošljem to sporočilo.

Pred nekaj leti, na para olimpijskih igrah v Seattlu, je bilo devet atletov, vsi mentalno ali fizično prizadeti, pripravljenih na startni črti na 100 metrov. Ob strelu pištole so pričeli tekmovanje, ne vsi s tekom, toda z željo, da bi prišli na cilj in zmagali. Medtem, ko so tekli, je majhen deček padel na asfalt, naredil nekaj kozolcev in pričel jokati. Ostalih osem je slišalo fantka jokati. Upočasnili so in se obrnili. Ustavili so se in se vrnili nazaj. Vsi. Neka deklica z Downovim sindromom se je usedla poleg njega in ga začela poljubljati in govoriti: "Se sedaj počutiš bolje?" Takrat se jih je vseh devet objelo in odšli so proti ciljni črti. Vsi na stadionu so vstali in ploskanje je trajalo nekaj minut. Ljudje, ki so bili prisotni, še vedno pripovedujejo zgodbo.

Zakaj? Ker v naši notranjosti vemo, da gre najvažnejša stvar v življenju onstran zmage za nas same. Pomembna stvar v tem življenju je pomagati drugim zmagati, tudi če to pomeni upočasniti in spremeniti
naš tek.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 22.09.2006 at 18:38:13

Za vse otroke, ki so rojeni in so preziveli 1950-te, 60-te oz. 70-te!!


Preziveli smo in rojeni smo normalni, ceprav so nase mame pile aspirine, kadar jih je bolela glava, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosecnosti in nihce jih ni testiral za diabetes.

V tistem casu niso obstojala opozorila v stilu »Varovati pred otroci« na steklenickah z zdravili, na vratih in omarah.

Ko smo bili stari 10-11 let, nismo nosili Pampersk in lulali v posteljo.
 
V avtomobilih smo se vozili brez varnostnih pasov in air-bagov in ko smo se vozili s kolesi ali kotalkami, nismo potrebovali celad na glavi.

Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta in ne iz plastenk, kupljenih v trgovini. Delili smo si steklenico Cockte s svojimi prijatelji in NIHCE ni umrl zaradi tega.
 
Jedli smo mlecne sladolede, bel kruh in pravo maslo, pili Cockto in Oro, ki so bile tudi takrat polne mehurčkov in sladkorja, ampak  nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ!!

Iz hise smo odsli zjutraj in se ves dan igrali, dokler se niso zacele prizigati luci na ulici. Skrivalnice, Kdo se boji crnega moza, Med dvema ognjema, Ravbarje in zandarje, Partizane in Nemce, lovili smo se, … in vse ostalo, kar si je otroska domisljija sposobna izmisliti,

Neredko nas nihce ni mogel najti ves dan. In nikoli ni bilo problemov.

Vse dni smo se igrali tako, da smo izdelovali tricikle iz odpadnega materiala iz kleti, spuscali smo se na njih po ulici in pozabljali, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, modricah, praskah in kaksnem zlomljenem prstu smo se naucili, kako se resujejo problemi.

Nismo potrebovali imaginarnih prijateljev, niti nismo imeli problemov s koncentracijo v soli. Nam niso dajali tablet proti hiperaktivnosti. Nismo imeli solskih psihologov in svetovalcev, pa smo vseeno koncali neke sole.
 
Nam niso prodajali drogo pred solo.

Nismo poznali Playstation, Nintendo, X-box, nobenih video igric, nismo imeli 99 kanalov na TV (samo dva), nismo imeli video rekorderjev, surround sound, mobilnih telefonov, racunalnikov, Internet, chat rooms.......

MI SMO IMELI PRIJATELJE IN MI SMO SE SLI VEN DRUZITI Z NJIMI!!

Padali smo z dreves, porezali smo se s steklom, polomili smo si zobe, noge ali roke, ampak nasi starsi zaradi tega nisoli niso sli na sodisce.

Igrali smo se z loki in puscicami, delali katapulte in metali petarde za Novo Leto in vse to smo preziveli brez posledic!

Sli smo pes ali s kolesom do prijateljevega doma, zvonili na vratih ali kar vstopili k njim, da se igramo in smo skupaj!

Ce smo imeli probleme z zakonom, starsi niso placevali kavcij, da bi nas izvlekli. Starsi so bili pogosto celo bolj strogi, kot sam zakon!

Zadnjih 50 let je bilo najbolj plodovitih v vsej zgodovini clovestva.

Iz nase generacije izhajajo najboljsi izumitelji in znanstveniki do danes.

Imeli smo svobodo, pravico do delanja napak, uspeh in odgovornost. In naucili smo se ziveti s tem!

Tudi ti pripadas tej generaciji?
 
CESTITAM!

MOGOCE ZELIS TO SPOROCILO DELITI SE S KOM, KI JE IMEL SRECO ODRASTI KOT PRAVI OTROK, PREDEN SO NAM ODVETNIKI, VLADA IN ZAKONI ZACELI ODREJATI, KAKO MORAMO ZIVETI!

Mogoce bi bilo dobro to sporocilo poslati tudi (vasim) otrokom, da uvidijo, kako so odrascali njihovi starsi.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 22.09.2006 at 19:24:42

RESNIČNA ZGODBA O DVEH TENORJIH


TO JE ZGODBA, ZA KATERO JE NAJBRŽ SLIŠALO LE MALO LJUDI …

GRE ZA DVA OD TREH VELIKIH TENORJEV  – LUCIANA PAVAROTTIJA, PLACIDA DOMINGA IN JOSÉJA CARRERASA, KI SO S SKUPNIM PETJEM OBNORELI SVET.

TUDI LJUDJE, KI NIKOLI NISO OBISKALI ŠPANIJE, VEDO ZA SPOR MED KATALONCI IN MADRIDOM, ODKAR SE KATALONCI BORIJO ZA AVTONOMIJO OD DOMINANTNE ŠPANSKE CENTRALE V MADRIDU.

PLACIDO DOMINGO JE MADRIDČAN, JOSÉ CARRERAS PA KATALONEC.

CARRERAS IN DOMINGO STA TAKO LETA 1984 POSTALA POLITIČNA NASPROTNIKA.

OBA STA BILA ZELO POPULARNA IN SO JU VABILI POVSOD PO SVETU. TAKRAT STA ZAČELA V POGODBE ZA NASTOPE VNAŠATI DOLOČILO, DA BOSTA NASTOPILA LE, ČE TISTI DRUGI NE BO VABLJEN.

LETA 1987 PA SE JE CARRERAS MORAL SOOČITI Z BOLJ NEUSMILJENIM NASPROTNIKOM KOT JE BIL NJEGOV RIVAL PLACIDO DOMINGO.

PRESENETILA GA JE STRAŠNA DIAGNOZA: LEVKEMIJA!!

NJEGOV BOJ Z RAKOM JE BIL TEŽAK. POLEG TRANSPLANTACIJE KOSTNEGA MOZGA IN TRANSFUZIJ KRVI JE IMEL ŠE ŠTEVILE DRUGE TERAPIJE, ZARADI KATERIH JE ENKRAT NA MESEC POTOVAL V ZDRUŽENE DRŽAVE.

ČEPRAV JE ŽE IMEL DOKAJ VELIKO IMETJE, SO VISOKI STROŠKI TEH POTOVANJ IN MEDICINSKIH POSEGOV IZČRPALI NJEGOVE FINANCE, KER POD TEMI POGOJI NI MOGEL NASTOPATI.

KO JE BIL NA KONCU Z DENARJEM, JE ODKRIL V MADRIDU FONDACIJO, KI JE IMELA EN SAM NAMEN - DA POMAGA BOLNIKOM Z LEVKEMIJO PRI TERAPIJAH.

S POMOČJO FONDACIJE “HERMOSA” JE CARRERAS PREMAGAL BOLEZEN IN SE VRNIL K PETJU.

PONOVNO SE JE POVZPEL NA SVOJ VISOKI IN ZASLUŽNI POLOŽAJ TER SE POSKUSIL PRIKLJUČITI FONDACIJI.

KO JE BRAL NJEN PROGRAM, JE ODKRIL, DA JE NJEN USTANOVITELJ, NAJVEČJI VLAGATELJ IN PREDSEDNIK PLACIDO DOMINGO.

KASNEJE JE ODKRIL, DA JE PLACIDO V ZAČETKU USTANOVIL TO FONDACIJO Z NAMENOM, DA PRAV NJEMU POMAGA PRI ZDRAVLJENJU. ŽELEL PA JE OSTATI ANONIMEN, DA GA NE BI PONIŽAL ZARADI SPREJEMANJA POMOČI OD NASROTNIKA.

NAJGANLJIVEJŠI DEL TE ZGODBE PA JE NJUNO SREČANJE …      

CARRERAS JE PREKINIL IZNENADENEGA PLACIDA PRI ENEM NJEGOVIH NASTOPOV V MADRIDU, PONIŽNO POKLEKNIL PREDENJ IN GA PROSIL ZA ODPUŠČANJE TER SE MU JAVNO ZAHVALIL.

PLACIDO MU JE POMAGAL VSTATI IN S PRISRČNIM OBJEMOM POTRDIL ZAČETEK VELIKEGA PRIJATELJSTVA.

V NEKEM INTERJUJU JE REPORTER PLACIDA DOMINGA VPRASAL, ČEMU JE TAKRAT USTANOVIL FONDACIJO “HERMOSA” , SAJ JE POLEG POMOČI ‘’NASPROTNIKU’’, POMAGAL TUDI EDINEMU UMETNIKU, KI MU JE BIL KONKURENCA.

NJEGOV ODGOVOR JE BIL KRATEK IN JASEN: “NE MOREMO SI DOVOLITI, DA IZGUBIMO TAK GLAS."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 25.09.2006 at 16:51:14


Od sto ljudi


je takih, ki vse vedo najbolje - dvainpetdeset;

negotovih pri vsakem koraku - skoraj vsi ostali;

pripravljenih pomagati, če ne bo trajalo predolgo - kar devetinštirideset;

zmeraj dobrih, ker ne znajo drugače - štirje, morda pet;

nagnjenih k občudovanju brez zavisti - osemnajst;

ki živijo v stalnem strahu pred nekom ali nečim - sedeminsedemdeset;

usposobljenih za srečo - kvečjemu nekaj več kot dvajset;

takih, ki vsak zase niso nevarni, v množici pa podivjajo - zanesljivo več kot polovica;

krutih, kadar jih k temu prisilijo okoliščine - bolje, da tega ne vemo niti približno;

generalov po bitki - le malo več kot pred bitko;

takih, ki od življenja ne vzamejo ničesar razen stvari - štirideset, čeprav bi si želela, da se motim;

šepavih, bolnih in brez luči v temi - triinosemdeset, prej ali slej;

umrljivih - sto od stotih.

Število, ki se za zdaj ne spreminja.



(Szymborska, W.: Trenutek. Ljubljana, Društvo Apokalipsa, 2005, str. 30)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 12.10.2006 at 09:40:30


Free Hugs Campaign

http://youtube.com/watch?v=vr3x_RRJdd4

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by t on 20.10.2006 at 10:44:51
Zgodba govori o kralju v Afriki, ki je imel dobrega prijatelja, s katerim sta zrasla skupaj. Ta prijatelj je imel navado, da je na vsako situacijo, ki se mu je pripetila v zivljenju (slabo ali dobro) dejal: "To je dobro."
Nekega dne sta kralj in njegov prijatelj odsla na lov. Prijatelj je pripravljal in polnil puske za kralja. Prijatelj je očitno naredil nekaj narobe pri pripravi ene izmed pusk, saj, ko je kralj ustrelil iz nje, mu je odneslo prst.

Po ogledu situacije je prijatelj kot vedno pripomnil: "To je dobro".
A kralj se ni strinjal: To niti slucajno ni dobro, je zavpil in dal svojega prijatelja zapreti. Priblizno leto dni kasneje pa je kralj lovil v krajih, ki so bili nevarni in s strani plemstva odsvetovani. Ujeli so ga kanibali, ga zvezali in odpeljali v svojo vas. Pripravljati so začeli dračje za ogenj in kol, na katerega bi ga privezali in nato spekli. Ko so ga potiskali proti ognju, so opazili, da kralju manjka prst. Bili so vrazeverni in nikoli niso pojedli nobenega človeka, ki ni bil cel. Tako so kralja odvezali in ga spustili. Ko se je kralj vrnil domov, se je spomnil na dogodek, ob katerem je izgubil prst. Kesal se je, ker je prijatelja poslal v zapor. Takoj je odsel tja, da bi spregovoril s prijateljem.

"Prav si imel", mu je dejal, "dobro je bilo, da sem izgubil prst". Povedal mu je celotno zgodbo. "Tako mi je zal, da sem te poslal v zapor za tako dolgo. To ni bilo lepo od mene.Oprosti mi!" je dejal.
"Ne", pravi prijatelj, "to je dobro".
"Kako mislis, to je dobro, kaj je dobrega v tem, da sem poslal svojega prijatelja za eno leto v zapor?" razburjeno vprasa kralj.
"Pomisli!" pravi prijatelj: "Če ne bi bil v zaporu, bi bil s teboj!"

uživajte!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Eva on 25.10.2006 at 09:11:44
"I have heard a beautiful story - I don't know how far it is correct, I cannot vouch for it.

In paradise one afternoon, in its most famous cafe, Lao Tzu, Confucius, and Buddha are sitting and chatting. The waiter comes with a tray that holds three glasses of the juice called "Life," and offers them. Buddha immediately closes his eyes and refuses; he says, "Life is misery."

Confucius closes his eyes halfway - he is a middlist, he used to preach the golden mean - and asks the waiter to give him the glass. He would like to have a sip - but just a sip, because without tasting how can one say whether life is misery or not? Confucius had a scientific mind; he was not much of a mystic, he had a very pragmatic, earthbound mind. He was the first behaviorist the world has known, very logical. And it seems perfectly right - he says, "First I will have a sip, and then I will say what I think." He takes a sip and he says, "Buddha is right - life is misery."

Lao Tzu takes all the three glasses and he says, "Unless one drinks totally, how can one say anything?" He drinks all the three glasses and starts dancing!

Buddha and Confucius ask him, "Are you not going to say anything?" And Lao Tzu says, "This is what I am saying - my dance and my song are speaking for me." Unless you taste totally, you cannot say. And when you taste totally, you still cannot say because what you know is such that no words are adequate.

Buddha is on one extreme, Confucius is in the middle. Lao Tzu has drunk all the three glasses - the one that was brought for Buddha, the one that was brought for Confucius, and the one that was brought for him. He has drunk them all; he has lived life in its three-dimensionality.

My own approach is that of Lao Tzu. Live life in all possible ways; don't choose one thing against the other, and don't try to be in the middle. Don't try to balance yourself - balance is not something that can be cultivated. Balance is something that comes out of experiencing all the dimensions of life. Balance is something that happens; it is not something that can be brought about through your efforts. If you bring it through your efforts it will be false, forced. And you will remain tense, you will not be relaxed, because how can a person who is trying to remain balanced in the middle be relaxed? You will always be afraid that if you relax you may start moving to the left or to the right. You are bound to remain uptight, and to be uptight is to miss the whole opportunity, the whole gift of life.

Don't be uptight. Don't live life according to principles. Live life in its totality, drink life in its totality! Yes, sometimes it tastes bitter - so what? That taste of bitterness will make you capable of tasting its sweetness. You will be able to appreciate the sweetness only if you have tasted its bitterness. One who knows not how to cry will not know how to laugh, either. One who cannot enjoy a deep laughter, a belly laugh, that person's tears will be crocodile tears. They cannot be true, they cannot be authentic.

I don't teach the middle way, I teach the total way. Then a balance comes of its own accord, and then that balance has tremendous beauty and grace. You have not forced it, it has simply come. By moving gracefully to the left, to the right, in the middle, slowly a balance comes to you because you remain so unidentified. When sadness comes, you know it will pass, and when happiness comes you know that will pass, too. Nothing remains; everything passes by. The only thing that always abides is your witnessing. That witnessing brings balance. That witnessing is balance. "

Excerpt from "The Book of Understanding" by OSHO.

http://astrodreamadvisor.com/OSHO_Quotes.html

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 14.12.2006 at 16:46:47

Svet je oder, kjer vsak igra svojo vlogo!

Miklavž je minil in včeraj sem se naposlušala zgodbic o tem, kaj vse so dobili Gašperjevi sošolci in sošolke za darila. Povem vam, to je manjši obup! Kakšne čokolade, rožiči ali mandarine! Tekmovalnost in socialne razlike med njimi, pa več kot očitne. Računalniške igrice, game-boyi, mobilni telefoni, razne divje igrače in podobne norosti … Z vsem tem, si danes lahko fant kupi svoj prostor in status v razredu, sicer je iz družbe prav kmalu izločen. Ampak, tako pač je. Čas, ne moremo zavrteti več nazaj.

Za zdaj, je Gašper (na srečo) še zelo skromen. Kljub temu, zelo pozorno in veliko časa namenjam ravno pogovorom, na to temo. Žal, materialne dobrine niso edine, s katerimi se obmetavajo?! Eden od pomembnejših dejavnikov je zunanji videz. In to ne samo med dekleti, ampak celo pri fantih! Včeraj sem v šali, odklonila povabilo v slaščičarno z razlogom, da je že čas, da izgubim tistih nekaj kilogramov viška, saj je pred vrati koncert v Cankarjevem domu, pa oddaja pri Mariu in podobno. Povsem resno, se je pridružil moji teoriji tudi sam in mi zatrdil, da mora shujšati tudi on.

Prosim? Pa, saj je še na pol dojenček, star je sedem let? O čem, pa govori?

On, pa mi je mirno še enkrat zatrdil, da res noče biti nikoli debel (čeprav je suh kot preklja), ker se iz debelih otrok vsi norčujejo. Takoj sem pozabila na koncert, na obleke Alana Hranitelja v katere bom morala zlesti v Cankarjevem domu, Maria, oder, fotografiranja in podobne nečimrnosti in takoj, ampak takoj odpeljala otroka v slaščičarno in obema naročila najini najljubši torti! Nič mu ni bilo jasno, všeč mu je bilo pa vendarle. Rekel je:«Mami, a nisi rekla, da moraš shujšati?« Jaz, pa sem namesto zgodbe o dieti, začela Gašperju pripovedovati zgodbo, ki me spremlja že vse življenje in mi še vedno leži kot kamen na srcu.

Kot otrok, nisem obiskovala vrtca. Živela sem v majhnem mestu, vse otroke iz mojega dvorišča pa so v glavnem čuvale babice oziroma stare mame, kot smo jih klicali na Štajerskem. To je bilo nekako povsem samoumevno. Ker sem živela v samem centru mesta, sem bila pravi otrok ulice, ki pa takrat še niso bile tako nevarne kot danes. Zjutraj so nas male podivjane kozličke spustili na dvorišče in do večera z nami niso imeli nikakršnih skrbi. Sama ne vem kako, ampak resnično smo se znali igrati. Moje otroštvo je bilo kratko, a zelo pestro in brezskrbno. S prijatelji smo si bili enaki v vsem in tudi delili smo si vse med seboj. Nihče od nas ni vedel za bogastvo in ga tako tudi ni pogrešal. O šoli se sploh nismo pogovarjali, kaj šele, da bi o njej razmišljali. Niti nas nanjo (tako kot to počnemo starši danes) nihče ni prav posebej pripravljal. Bili smo vrženi v vodo, iz katere je bilo pač potrebno splavati. Nekega dne so mi doma enostavno oznanili naj uživam, dokler še lahko, kajti jeseni grem v šolo. Ko pa sem odšla v šolo, se je zame zares prav vse spremenilo. Odnosi z vrstniki so bili drugačni kot sem jih bila vajena na domačem dvorišču. Med drugim, je takrat v šolah vladala še precej huda disciplina. Učiteljic (takrat še tovarišic) smo se bali kot hudič križa. Ena izmed njih, je bila pravi strah in trepet razreda. Za vsako najmanjšo napako me je povlekla za lase, če smo bili nemirni, je z metrom (ki je bil bolj podoben palici kot nečemu, kar služi za učenje) udarila po mizi tako močno, da nas je streslo od strahu. Za kazen, nas je moralno poniževala, s pošiljanjem v kot in še bi lahko naštevala! Otroštvo je v hipu izgubilo sijaj, umetnik v meni pa je kmalu poiskal stik s statusno izločenimi iz družbe. Postali so moji najboljši prijatelji. Malo zaradi uporništva, malo zaradi mirovnika, ki je tlel v meni, malo pa zaradi tega, ker so me od nekdaj zanimali ljudje in nikoli površna in splošna merila o njih. Moja najboljša prijateljica je bila deklica iz zelo siromašne in mnogoštevilne družine. Borila se je s prekomerno težo in je bila zaradi tega že od prvega dne tarča zasmehovanja.

Kadarkoli sem stopila v njihov dom, so jedli žgance. Žgance za zajtrk, žgance za kosilo, žgance za malico in še za večerjo. Na petek in Svetek!

Takrat smo si malico v šolo nosili še sami. Nekateri so imeli s seboj jabolko, drugi kakšen kos domačega peciva ali jogurt. Le moja ljuba prijateljica ni imela nikoli ničesar, zato sem svojo malico vedno delila z njo. Nekaj otrok iz bolj pomembnih družin pa je velikokrat malicalo celo sendvič. In to ne običajen, ali doma pripravljen sendvič, temveč poseben sendvič, na katerem je bilo za vzorec francoske solate, nekaj okrasne zelenjave in košček pršuta. Razkošje! Sendvič, kupljen v specializirani delikatesi (takrat edini v mestu), v katero moja prijateljica sploh še nikoli ni vstopila. Bilo pa ji je v največje veselje opazovati njeno izložbo. Naslednji dan, mi je pripovedovala, kako je sanjala same sendviče okoli sebe. Temu sva se še velikokrat od srca nasmejali. Res sem jo imela rada. Bližale so se še ene od počitnic. V šoli je vladalo neko nepisano pravilo, da se mora učiteljicam na zadnji dan pouka prinesti darilo. In kot po navadi, smo se tudi tokrat, z darili vred zvrstili pred Njo! Najbolj nepriljubljeno med vsemi, veseli, da smo se je rešili za vedno! Darila je odvijala kar pred nami, da se je takoj videlo, kdo od naših staršev ima več pod palcem in kdo se zna najbolje prilizovati. V celem šolskem letu ni bila z nami tako prijazna in nasmejana, kot na ta dan. Tedaj, pa se je zgodilo nekaj, kar je naredilo konec mojemu brezskrbnemu otroštvu. Ko smo se že vsi zvrstili pred učiteljico, je tiho in nadvse plaho vstala od mize moja prijateljica. Stopila je do učiteljice in ji z nekim svečanim mirom v njej sami, z drhtečimi rokami in sijočimi očmi predala nekaj malega, zavitega v bel papir? V razredu je nastala grobna tišina. Namesto, da bi molčala, je učiteljica ponovno začela gruliti kako res ne bi bilo treba in oh in sploh, ko pa je končno odvila darilo, je v trenutku planila v neustavljiv krohot, takoj za njo pa tudi ves razred. Bil je sendvič. Najbolj imeniten med imenitnimi.Zanjo, najbolj dragoceno darilo tega sveta. Stala je tam … Brez besed, bleda in majhna, ponižana in nerazumljena. Niti jokala ni. Samo strmela je nekam v prazno. Bila je kot angel, ki so mu polomili krila.

Želela sem si, da bi ne bilo res, da bi lahko zavrtela čas nazaj, ko je bila samo še ulica, želela sem si, da me ne bi bilo na svetu. Ko smo se jeseni otroci vrnili v šolo, smo se vsi po vrsti pretvarjali kot, da se pred tem ni nič zgodilo. Družili sva se še naprej. Postala je ena najboljših učenk v razredu. Nihče ji ni bil enak. Učitelji so jo odkrito občudovali. Imela je vse tiste vrline, ki jih ne moreš kupiti z denarjem ali z zunanjim videzom. Vsi so se čudili lahkosti, s katero je premagovala še tako zahtevne ovire. Bila je moj tihi vzor. Čeprav sem vedela, da je v resnici bes ni nikoli več zapustil, mi je njena borba dajala občutek, da je svet premagljiv. Vsi ostali smo se morali še naučiti plavanja med čermi, ona pa je po tej zares gorki izkušnji postala čez noč nezlomljiva. A, samo na videz. Kasneje sta se najini poti razšli in po mnogih letih, me je nekega večera, na cesti v Ljubljani ustavilo dekle, ki ga nisem poznala.

Bila je ona. Povsem nerazpoznavna. Lepa, mlada bodoča zdravnica, manekenske postave. Uspelo ji je doseči nemogoče. Izbrala si je študij, o katerem je sanjala in premagala je celo kilograme. Nekaj, kar si je zastavila za končni cilj, je dejala. Pogovarjali sva se dolgo. O vsem mogočem, le tistega dogodka nisva omenili. Angel v njej, je nekako zamrl, bila je siva v obraz, na njej bi prepoznala le njen (od tistega dne dalje) zamaknjen pogled. Mislim, da sta tistega dne v njej zamrla tudi smeh in zanimanje za življenje. Mislim, da se je smrti bala manj, kot življenja samega. Mislim, da od tistega dne dalje ni nikogar več pogledala naravnost v oči. Niti sebe ne, kot se je izkazalo kasneje. Žal usodno. Po več letnem boju z anoreksijo, ji je kmalu po najinem srečanju odpovedalo srce. Gašperju, seveda nisem povedala konca zgodbe, saj bi ga s tem preveč obremenila.

Zgodba se ga je kljub temu zelo dotaknila in dala misliti tudi njemu. O drugačnosti, ki ni sramotna. O tem, da ni pomembno, od kod prihajaš, temveč kam boš prišel. O solzah, ki so nujne in jih moramo izjokati. O željah, o ciljih. O nepomembnem zunanjem videzu. O tem, da smo vsi, prav vsi samo ljudje, ne glede na to kaj imamo oziroma nimamo. In da je človek v nas, edini pomemben. Vse ostalo sta napuh, nečimrnost in v prazno izgubljen čas, ki se nikoli ne povrne. Moj etno koncert v Cankarjevem domu, z odvečnimi kilogrami vred, šansoni, gledališče, igrače Gašperjevih sošolcev, njihova modna oblačila, zunanji videz, imetje in podobne neumnosti, pa popoln balast!

Vita Mavrič (pevka in igralka) - 07.12.2006

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.01.2007 at 20:26:35

Nekega dne, v prvem letniku gimnazije, sem videl sošolca, ki je odhajal domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, kot da domov nese vse šolske knjige. Mislil sem si: “Zakaj bi kdo v petek nesel domov vse svoje učbenike? Res mora biti piflar.” Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna tekma s prijatelji), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti Kylu grupa starejših fantov. Stekli so k njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so poletela in pristala v travi, daleč stran. Pogledal je gor in v njegovih očeh sem zaznal globoko žalost. V srcu sem čutil z njim, zato sem stekel do njega. Medtem ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem opazil njegove oči, polne solz. Ko sem mu podal očala, sem rekel: »Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti.« Pogledal me je in rekel: “Hej, hvala!” Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek, eden tistih, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in se pozanimal, kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem videl že kdaj prej. Rekel je, da je pred tem hodil v privatne šole.

Nekoč se v nobenem ptimeru ne bi družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. In izkazalo se je, da je kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji v soboto igrati nogomet. Rekel je, da vsekakor. Družili smo se cel vikend in bolj ko sem spoznaval Kyla, bolj mi je bil všeč - moji prijatelji so bili istega mnenja.

Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle, spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil sem ga in rekel: “Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih prenašaš vsak dan!” Samo zasmejal se je in mi podal polovico knjig.

Skozi naslednja štiri leta sva s Kylom postala najboljša prijatelja. V zadnjem letniku smo se odločali o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown, jaz za Duke. A vedel sem, da bova vedno prijatelja, da kilometri med nama ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik, jaz pa sem nameraval v poslovne vode, z nogometno štipendijo.

Za zaključni dan mature je bil Kyle zadolžen za poslovilni govor našega letnika. Prav vesel sem bil, da mi ni bilo treba iti na tisti oder in govoriti. Na dan mature je Kyle izgledal čudovito. Bil je eden tistih, ki so skozi gimnazijska leta res našli sami sebe. Malo je »napolnil« svojo postavo (z mišicami) in očala so mu zelo pristajala. Imel je več zmenkov kot jaz in punce so ga naravnost oboževale. Kako sem bil včasih ljubosumen! Danes je bil eden takih dni.

Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Lopnil sem ga po hrbtu in mu rekel: »Hej, veliki mož, odličen boš!« Pogledal me je - s tistim hvaležnim pogledom - in nasmehnil sem se mu. "Hvala," je rekel.

Na odru se je odkašljal in pričel: »Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi težka leta. Staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju ... najbolj pa svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, ki ga drugemu lahko daste. Povedal vam bom zgodbo.«

Z nejevero sem gledal svojega najboljšega prijatelja, medtem ko je razlagal zgodbo o prevem dnevu najinega srečanja. In o tem, kako se je čez tisti vikend nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegovi mami kasneje ne bi bilo treba tega početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. «Hvala bogu, bil sem rešen. Prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.«

Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico, medtem ko nam je ta čedni, popularni fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Opazil sem njegovo mamo in očeta ter to, kako me gledata in se mi smehljata s tistim neskojnčno hvaležnim nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega povedanega.

Zatorej, nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj!

Celo z majhno gesto lahko nekomu močno spremeniš življenje.
Na bolje ... ali pa na slabše.
(avtor/ica neznan/a)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by t on 13.04.2007 at 15:38:15
Konj je zbolel.
Prisel je veterinar in predpisal kmetu zdravilo za konja.
Tri dni naj mu daje, če ne bo bolje, naj konja ubije.
To je slisala svinja.
Prvi dan, konju ni bolje, drugi dan isto. Pride svinja k konju in reče:
"Prosim te ustani, moras ozdraviti" ampak konj ne ustane.
Tretji dan - konj ne ustane.


Svinja ga spet prosi, reče mu, da ga bodo ubili, če ne ustane.
Naenkrat konj ustane in počasi pride iz stale.
Vsi so veseli in kmet reče veterinarju:
"To moramo proslaviti, zvečer bomo zaklali svinjo".

Poanta zgodbe: Ne vmesavaj se v tuje posle.


uživajte!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 13.04.2007 at 18:40:27

Hobotnica Octi zna odpirati steklenice

http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,790,205186

Octi, hobotnica iz akvarija v novozelandskem mestu Napier, zna odpirati steklenice, da iz njih dobi rakovice. Samička za odpiranje uporablja dva od osmih lovk, s katerimi odvije zamašek, da lahko pride do prigrizka.

To spretnost naj bi Octi izvedla v dveh minutah in pol, priučila pa se jo je s pomočjo skrbnikov, potem ko so jo družina, ki jo je našla, pred tremi meseci odnesla v akvarij. Rob Yarrall, upravitelj akvarija, je povedal, da je Octi najprijaznejša hobotnica, ki jo je kadarkoli srečal. "Le malo ljudi verjame, da so hobotnice zelo inteligentna bitja. Zelo dobro opazujejo in so izjemno interaktivne."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 28.05.2007 at 21:47:57

Okno


Mlad par se je na novo naselil v ulici.

Naslednje jutro, ko sta zajtrkovala, je žena opazila sosedo, kako obeša perilo.

"Kako umazano perilo", je rekla. "Saj sploh ne zna prati. Morda potrebuje nov pralni prašek pa bo bolje oprala!"

Mož je opazoval dogajanje, a rekel ni nič.

Vsakokrat, ko je soseda sušila perilo, je bil komentar isti ...

Mesec dni kasneje je žena osupnila, ko je neko jutro videla, da je sosedino perilo čisto.

Rekla je možu: "Poglej! Končno se je naučila dobro oprati perilo. Le kdo jo je naučil?"

Mož ji odgovori: "Nihče... Jaz sem danes bolj zgodaj vstal in pomil okno!"

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by t on 06.06.2007 at 10:01:58
Nekega dne je drvar sekal vejo nad reko. Napačen gib in sekira je padla v vodo. Hotel jo je rešiti, a jo je močan tok kalne reke odnesel neznano kam. Drvar je sedel na obalo in zajokal. Pojavi se bog in ga vpraša zakaj joka. Drvar mu pove, hkrati pa mu razloži, da je s sekiro prehranjeval ženo in sedem otrok. "Le kaj bo zdaj z njimi?"              
                                                                       
Bog skoči v reko in mu prinese zlato sekiro.                            
                                                                       
"Je ta tvoja?" vpraša bog.                                              
                                                                       
Drvar odgovori: "Ni!"                                                    
                                                                       
Bog se ponovno požene v reko in se pojavi s srebrno sekiro.              
                                                                       
"Je ta tvoja?" ga vpraša.                                                
                                                                       
Drvar ponovno reče: "Ni."                                                
                                                                       
Bog se še tretjič požene v reko in prinese železno sekiro.              
                                                                       
"Je to tvoja sekira? ga vpraša.                                          
                                                                       
Drvar odgovori: "Da."                                                    
                                                                       
Bog je bil navdušen nad drvarjevim poštenjem in mu je podaril vse tri sekire.                                                                  
                                                                       
Minilo je leto in več. Drvar se je z ženo sprehajal ob reki. Nenadoma je ženi spodrsnilo in padla je v deročo in kalno vodo. Skušal ji je pomagati, a mu ni uspelo. Znova je sedel na breg in zajokal, ko se ponovno pojavi bog z vprašanjem zakaj joka.                              
                                                                       
"Oh, Žena mi je padla v reko!"                                          
                                                                       
Bog skoči v vodo in se pojavi z Jennifer Lopez.                          
                                                                       
"Je to tvoja žena?", ga vpraša.                                          
                                                                       
"Da!" reče drvar brez razmišljanja.                                      
                                                                       
Bog se razjezi: "Zlagal si se! To ni res!"                              
                                                                       
Drvar odgovori: "Oh, oprosti mi, gre za nesporazum. Vidiš, če bi ti odgovoril, da Jennifer Lopez ni moja žena, bi se ti pojavil s Catherine Zeta-Jones. Ko bi ti odgovoril, da tudi to ni moja žena, bi se ti pojavil z mojo ženo. In ko bi jaz rekel, da to je moja žena, bi mi ti podaril vse tri. O bog, jaz sem siromašen drvar in ne bi mogel skrbeti za vse tri.                                                              
                                                                       
NAUK: KADARKOLI SE MOŠKI ZLAŽE, JE TO IZ DOBREGA IN ČASTNEGA RAZLOGA V  
DOBROBIT VSEH!

8-)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 08.06.2007 at 11:09:37

V nevihtni noči je temnopolta ženska stala ob cesti. Avto se ji je pokvaril in nujno je potrebovala pomoč. Popolnoma premočena je pričela ustavljati avtomobile.

Mlad belec, kakor da ne bi poznal rasnih konfliktov v ZDA sredi 60. let, se je ustavil, da bi ji pomagal.
Mladenič jo je odpeljal na varno, ji priskrbel mehanika in poklical taksi. Ženski se je zelo mudilo, vendar ji je uspelo zapisati si naslov svojega rešitelja in se mu zahvaliti.

Po tednu dni so mladeniču potrkali na vrata. Presenečen je uzrl poštarja z ogromnim paketom. Vseboval je velik barvni televizor z sporočilom:

“Najlepša hvala, da ste mi pomagali tiste noči. Dež je zmočil tako moja oblačila, kot mojo dušo in v tistem trenutku ste prišli Vi. Zahvaljujoč Vam mi je uspelo priti do mojega moža, preden je zapustil ta svet. Naj Vas Bog blagoslovi, ker ste mi pomagali.

Mrs. King Cole”

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 08.06.2007 at 11:10:26

Po nekaj mesecih študija medicine nam je profesor podal vprašalnik.
Ker sem bil dober učenec, sem hitro odgovoril na vsa vprašanja,
razen zadnjega: “Kako je ime naši čistilki?”

Oddal sem svoj test ne da bi izpolnil zadnje vprašanje,
a tik pred koncem ure je moj sošolec vprašal, če bo zadnje vprašanje štelo za končno oceno.

“Seveda!” je odvrnil profesor. “V svojem življenju boste spoznali mnogo ljudi.
Vsak od njih je po svoje pomemben. Vsak si zasluži vašo pozornost, pa četudi
mu namenite samo nasmeh ali pozdrav”.

Nikoli nisem pozabil te lekcije in spoznal sem, da se je naša čistilka imenovala Maria.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 08.06.2007 at 11:10:48

Pred časom, ko je sladoled stal dosti manj kot danes,
je desetletni deček vstopil v bar in se usedel za mizo.
Natakarica mu je prinesla kozarec vode.

“Koliko stane porcija sladoleda?” je vprašal deček.
“Petdeset centov” mu je odvrnila natakarica.

Deček je pričel šteti svoje kovance.
“Koliko pa stane sladoled v lončku?”

V tistem trenutku so vstopili novi gostje in natakarica je
počasi izgubljala potrpljenje. “35 centov” mu je grobo odvrnila.

Deček je še enkrat preštel svoje kovance in dejal:
“Potem mi prinesite sladoled v lončku.”

Natakarica mu je prinesla sladoled in račun.
Deček je pojedel svoj sladoled, plačal račun pri blagajni in odšel.

Ko se je natakarica vrnila k mizi, da bi jo počistila, je pričela jokati,
kajti tam, na robu krožnička, je bilo 15 centov napitnine.

Deček je izbral sladoled v lončku in ne cele porcije zato, da je prihranil napitnino zanjo.

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 09.09.2007 at 13:27:19

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: »Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?«

Učenci so razmišljali nekaj časa:
»Zato, ker zgubimo potrpljenje«, je odgovoril eden izmed njih, »zato kričimo«.

»Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj.
»Ali ni mogoče govoriti potihem, nalahno?«

»Zakaj kričiš, ko si jezen?«
Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita.
Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati.
Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.«

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita?
Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu, razdalja med njima je zelo majhna.«

Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita?
Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni.
Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo;
ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

/Avtor (bojda): P. Nadino Conte/

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 05.10.2007 at 10:04:18
2. Communion

Harmony without and within

   Man is living as an island, and that's where all misery arises. Down the centuries man has been trying to live independently from existence--that is not possible in the very nature of things. Man can neither be independent nor dependent. Existence is a state of interdependence: everything depends on everything else. There is no hierarchy, nobody is lower and nobody is higher. Existence is a communion, an eternal love affair.


   But the idea that man has to be higher, superior, special, creates trouble. Man has to be nothing--man has to dissolve into the totality of things. And when we drop all the barriers, communion happens and that communion is a benediction. To be one with the whole is all. That is the very core of religiousness.

   Heraclitus says: It would not be better if things happened to men just as they wish. Unless you expect the unexpected you will never find the truth, for it is hard to discover and hard to attain. Nature loves to hide. The lord whose oracle is at Delphi neither speaks nor conceals--but gives signs.

   Existence has no language... and if you depend on language there can be no communication with existence. Existence is a mystery, you cannot interpret it. If you interpret, you miss. Existence can be lived, but not thought about. It is more like poetry, less like philosophy. It is a sign, it is a door. It shows, but it says nothing.

   Through mind, there is no approach to existence. If you think about it, you can go on thinking and thinking, about and about, but you will never reach it--because it is precisely thinking that is the barrier. Thinking is a private world, it belongs to you--then you are enclosed, encapsulated, imprisoned within yourself. Nonthinking, you are no more; you are enclosed no more. You open, you become porous, existence flows into you and you flow into existence.

   Learn to listen--listening means you are open, vulnerable, receptive, but you are not in any way thinking. Thinking is a positive action. Listening is passivity: you become like a valley and receive; you become like a womb and you receive. If you can listen, then nature speaks--but it is not a language. Nature doesn't use words. Then what does nature use? Says Heraclitus, it uses signs. A flower is there: what is the sign in it? It is not saying anything--but can you really say it is not saying anything? It is saying much, but it is not using any words--a wordless message.

   To hear the wordless you will have to become wordless, because only the same can hear the same, only the same can relate to the same.

Sitting by a flower, don't be a person, be a flower. Sitting by the tree, don't be a person, be a tree. Taking a bath in a river, don't be a man, be a river. And then millions of signs are given to you. And it is not a communication--it is a communion. Then nature speaks, speaks in thousands of tongues, but not in language.


http://www.osho.com/Main.cfm?Area=Magazine&Sub1Menu=Tarot&Sub2Menu=OshoZenTarot

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 13.10.2007 at 02:32:48

The other day a young person asked me how I felt about being old. I was taken aback, for I do not think of myself as old. Upon seeing my reaction, she was immediately embarrassed, but I explained that it was an interesting question, and I would ponder it, and let her know.

Old age, I decided, is a gift.

I am now, probably for the first time in my life, the person I have always wanted to be. Oh, not my body! I sometime despair over my body, the wrinkles, the baggy eyes, and the sagging butt. And often I am taken aback by that old person that lives in my mirror (who looks like my mother!), but I don't agonize over those things for long.

I would never trade my amazing friends, my wonderful life, and my loving family for less gray hair or a flatter belly. As I've aged, I've become kinder to myself, and less critical of myself. I've become my own friend. I don't chide myself for eating that extra cookie, or for not making my bed, or for buying that silly cement gecko that I didn't need, but looks so avante garde on my patio. I am entitled to a treat, to be messy, to be extravagant. I have seen too many dear friends leave this world too soon; before they understood the great freedom that comes with aging. Whose business is it if I choose to read or play on the computer until 4 AM and sleep until noon?

I will dance with myself to those wonderful tunes of the 60 & 70's, and if I, at the same time, wish to weep over a lost love ... I will. I will walk the beach in a swimsuit that is stretched over a bulging body, and will dive into the waves with abandon if I choose to, despite the pitying glances from the jet set. They, too, will get old.

I know I am sometimes forgetful. But there again, some of life is just as well forgotten. And I eventually remember the important things. Sure, over the years my heart has been broken. How can your heart not break when you lose a loved one, or when a child suffers, or even when a car hits somebody’s beloved pet? But broken hearts are what give us strength, understanding, and compassion. A heart never broken is pristine and sterile and will never know the joy of being imperfect.

I am so blessed to have lived long enough to have my hair turning gray, and to have my youthful laughs be forever etched into deep grooves on my face. So many have never laughed, and so many have died before their hair could turn silver.

As you get older, it is easier to be positive. You care less about what other people think. I don't question myself anymore. I've even earned the right to be wrong.

So, to answer your question, I like being old. It has set me free. I like the person I have become. I am not going to live forever, but while I am still here, I will not waste time lamenting what could have been, or worrying about what will be. And I shall eat dessert every single day. (If I feel like it.)

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 21.01.2008 at 09:29:26

Dva volka

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je, 'moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas.

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje,
pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti,
laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in je egoističen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen,
prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.'

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka:

'Kateri volk pa zmaga?'

Dedek je preprosto odgovoril, 'Tisti, ki ga hraniš.'

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by t on 22.01.2008 at 09:46:32

Ali je človek stroj?

Pred kratkim sem se sestal s skupino matematikov in filozofov. Eden od filozofov me je vprašal, ali verjamem, da je človek stroj. odvrnil sem: "Ali se vam to v resnici zdi pomembno?" Zelo resno mi je rekel: "Seveda! Meni se to zdi najpomembnejše vprašanje v filozofiji."
Kasneje sem takole premišljeval: recimo, da bi moj prijatelj prišel do spoznanja, da je v resnici stroj. Bil bi neskončno potrt. Verjetno bi si mislil: "Ljubi Bog! Kako grozno! Samo stroj sem!" Če pa bi jaz ugotovil, da sem stroj, bi bili moji občutki popolnoma drugačni. Rekel bi: "Kako presenetljivo! Nikoli si nisem mislil, da so stroji lahko tako čudoviti!"

(Raymond Smullyan: Ta knjiga ne potrebuje naslova)


uživajte!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 18.02.2008 at 09:47:38


Enkraten govor Steva Jobsa, ustanovitelja Appla - poleti 2005:

http://video.google.com/videoplay?docid=6791277826275399315

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by Devi on 14.06.2008 at 21:10:50




Om mani padme hum

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 12.01.2009 at 19:15:19

Mesar je bil presenečen, ko je videl psa, ki je vstopil v mesnico in ga je spodil ven. Vendar, se je malo pozneje pes vrnil. Radoveden, mesar pristopi k psu in vidi, da drži pes v gobcu papir. Vzame papir in na papirju piše:

"Prosim, če lahko daste psu dvanajst klobas in dva kilograma svinjskega mesa. Pes ima v gobcu denar za vas."

Mesar pogleda in res zagleda denar zraven papirja. Vzame denar, da meso v vrečko in potem vrečko da psu, ki jo zagrabi in nese ven iz mesnice.

Mesar je bil tako presenečen, da se je odločil, čeprav je bilo že pozno, zasledovati psa in videti kaj bo pes naredil.

Pes je šel po ulici navzdol, prišel je do semaforja, spustil vrečko na tla, stisnil gumb na semaforju in potrpežljivo počakal na zeleno luč.
Potem je prečkal cesto, mesar pa je hodil za njim.

Potem je pes prispel na avtobusno postajo in prebral vozni red.

Mesar je osupnil.

Pes je počakal na svoj avtobus. Ko je avtobus prišel na postajo, ga je pes obšel in pogledal, če je to njegova številka in je ugotovil, da ni.

Ko je prispel drugi avtobus, je pes še enkrat preveril številko avtobusa in vstopil vanj.

Avtobus je počasi speljal, pes pa je skozi okno občudoval naravo. Na koncu je vstal, šel do vrat in pritisnil na tipko "stop".

Izstopil je iz avtobusa in nadaljeval svojo pot.

Mesar je še naprej zasledoval psa, ko je naenkrat pes zavil k eni bajti.

Prišel je do vrat, spustil vrečko s stvarmi, se zaletel v vrata. Nič.
Potem se zaleti še enkrat na vrata. Nič. V hiši je vse tiho.

Pes preskoči živo ograjo, skoči do okna, nekajkrat udari z glavo v steklo in se potem vrne do vhodnih vrat.

Lastnik bajte odpre vrata, stopi ven iz bajte in se začne dreti na psa in ga brcati z nogo.

Mesar začudeno:

"Pa kaj je z vami, vaš pes je pravi genij! Kar zadeva mene, bi lahko vaš pes nastopil v kakšni oddaji na televiziji."

Lastnik jezno:
"Brihten? Ta pes? Lepo vas prosim! Že drugič ta teden je pozabil ključe doma."

NAUK:
Lahko presežete pričakovanja opazovalcev, vendar pričakovanj svojega šefa nikoli!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 22.01.2009 at 07:38:40

A Violinist at the Metro

A man sat at a metro station in Washington DC and started to play the violin; it was a
cold January morning. He played six Bach pieces for about 45 minutes. During that time,
since it was rush hour, it was calculated that thousand of people went through the
station, most of them on their way to work.

Three minutes went by and a middle aged man noticed there was musician playing. He slowed
his pace and stopped for a few seconds and then hurried up to meet his schedule.

A minute later, the violinist received his first dollar tip: a woman threw the money in
the till and without stopping continued to walk.

A few minutes later, someone leaned against the wall to listen to him, but the man looked
at his watch and started to walk again. Clearly he was late for work.

The one who paid the most attention was a 3 year old boy. His mother tagged him along,
hurried but the kid stopped to look at the violinist. Finally the mother pushed hard and
the child continued to walk turning his head all the time. This action was repeated by
several other children. All the parents, without exception, forced them to move on.

In the 45 minutes the musician played, only 6 people stopped and stayed for a while. About
20 gave him money but continued to walk their normal pace. He collected $32. When he
finished playing and silence took over, no one noticed it. No one applauded, nor was there
any recognition.

No one knew this but the violinist was Joshua Bell, one of the best musicians in the
world. He played one of the most intricate pieces ever written, with a violin worth 3.5
million dollars.

Two days before his playing in the subway, Joshua Bell sold out at a theater in Boston and
the seats average $100.

This is a real story. Joshua Bell playing incognito in the metro station was organized by
the Washington Post as part of an social experiment about perception, taste and priorities
of people. The outlines were: in a commonplace environment at an inappropriate hour: Do we
perceive beauty? Do we stop to appreciate it? Do we recognize the talent in an unexpected
context. If we do not have a moment to stop and listen to one of the best musicians in the
world playing the best music ever written, how many other things are we missing?


PS: Preverjeno. Pullitzer! http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2007/04/04/AR2007040401721.html

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by plesnamesecu on 22.01.2009 at 11:09:21
Poučno in zgovorno. Sem skopirala delček komentarja na ta eksperiment, ker je tako dobro izhodišče za debate o našem načinu življenja.




We're busy. Americans have been busy, as a people, since at least 1831, when a young French sociologist named Alexis de Tocqueville visited the States and found himself impressed, bemused and slightly dismayed at the degree to which people were driven, to the exclusion of everything else, by hard work and the accumulation of wealth.

Not much has changed. Pop in a DVD of "Koyaanisqatsi," the wordless, darkly brilliant, avant-garde 1982 film about the frenetic speed of modern life. Backed by the minimalist music of Philip Glass, director Godfrey Reggio takes film clips of Americans going about their daily business, but speeds them up until they resemble assembly-line machines, robots marching lockstep to nowhere. Now look at the video from L'Enfant Plaza, in fast-forward. The Philip Glass soundtrack fits it perfectly.

"Koyaanisqatsi" is a Hopi word. It means "life out of balance."

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 02.11.2009 at 12:59:07

Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je:
"Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel".

Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza.
Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane.
Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolane. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.
Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je
rekel: "Pravkar si videl pekel".

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.

Človek je dejal bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine.
Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.

Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by David on 02.11.2009 at 13:06:17
dobra!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 13.11.2009 at 14:24:14

Nekega dne je miška gledala skozi razpoko na zidu kmetije in videla kmetico kako odpira paket.
Miška se je spraševala: ˝Kakšna hrana bi lahko bila v paketu?˝ Ko je miška odkrila, da je v paketu mišolovka, je bila zgrožena.
Tekla je čez dvorišče kmetije in opozarjala ostale z vpitjem: ˝V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!˝
Kura je kokodakala in brskala, dvigne glavo in reče: ˝Gospa Miš, to je resen problem za tebe, ampak nima prav nobenih posledic za mene, zato se mi zaradi tega ni potrebno vznemirjati.˝
Miš steče proti prašiču in zakriči: ˝V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!˝
Prašič je z miško sočustvoval, ampak je vseeno rekel: ˝Zelo mi je žal gospa Miš, ampak jaz ne morem tu ničesar narediti, razen moliti. Bodi prepričana, da si v mojih molitvah.˝
Miš steče proti kravi: ˝V hiši je mišnica! V hiši je mišnica!˝
Krava reče: ˝Oh gospa Miš, žal mi je zaradi tebe, ampak z mojega mavla ne bo manjkala niti ena dlaka zaradi tega.˝
Miška zavrnjena od vseh, se je s povešeno glavo vrnila v hišo, vdana v usodo.
Ponoči se začuje čuden zvok v hiši – kot, da bi se sprožila mišnica v katero se je ujela miš.
Kmetova žena je pohitela pogledat kaj se je ujelo. Zaradi teme ni videla, da se je v mišnico ujel rep strupene kače. Kača jo je pičila. Kmet jo je hitro odpeljal v bolnico in kmetica se je domov vrnila z vročino.
Vemo, da se vročina zdravi s svežo kurjo juho, zaradi česar je kmet zaklal kuro.
Ampak bolezen njegove žene se je poslabšala zaradi česar so prišli na obisk njuni sorodniki in prijatelji. Da bi jih nahranil je kmet zaklal svinjo in jih pogostil.
Kmetova žena se na žalost ni pozdravila in je umrla.
Na njen pogreb je prišlo toliko pogrebcev, da je moral kmet zaklati kravo, da jih je pogostil.

Miš je vse to z veliko žalostjo opazovala skozi razpoko v zidu.

Zato:
- Ko naslednjič slišiš, da se je nekdo soočil s problemom in misliš, da se te ne tiče, se spomni: kadar je kdo od nas v nevarnosti, smo vsi v nevarnosti!
- Vsi smo umeščeni na to potovanje imenovano življenje. Paziti moramo drug na drugega in vložiti dodaten trud, da ohrabrimo nekoga med nami.
- Vsak od nas je pomembna nitka v preprogi življenja druge osebe.  
- Naša življenja so prepletena z razlogom.
- Najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi na tem svetu, je dober prijatelj. Ceni ga!

Title: Re: Zgodbice za še lepši dan
Post by ARS on 18.12.2009 at 13:43:03

Srečal sem starca.
"Ali imaš čas?" sem vprašal. "Rad bi te nekaj vprašal."

Starec se nasmehne:  "Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"

"Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?"

Starec odgovori:
"Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci.
Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku,
nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.
Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost,
tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti.
Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal:
"Kot oče, kateri so tisti življenski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?"

Starec je odgovoril z nasmehom:
"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi.
Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo.
Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3!
YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.