Na moji levi je zdaj en ptič na anteni in prav ugoden pogled skozi okno zato. Pa moram še mal komplicirat pa replicirat (prav mi je, sama sem začela z Žižkom).

Quote:

V Wagnerjevi "Tristan in Izolda" operi ne gre za romantično ljubezen, pač pa za najbolj "resnično ljubezen" v boržuazno meščanski družbi;  torej naši z zanemarljivimi popravki (v tem pogledu definitivno), s čimer sem imela priložnost nadgradit svoje znanje o tem.
Slavoj Žižek pravi, da  osnovno dilemo "nezmožnosti spolnega ljubezenskega razmerja" (podnaslov teme Filozofska vsebina Wagnerjevih oper) veže v sferah: - estetski (mojstri pevci) - etični (Tristan) in - religiozni (Parsifal). In naprej razvija takole: Zgodi se ljubezenska smrt, odpoved ljubezni. In kaj muči Wagnerja (se sprašuje S. Žižek)? Pravi da,
1. etični univerzum pogodb, ki je zastopan v dnevnem socialnem svetu, naprej
2. vseprevladujoča spolna strast in
3. poduhovljeno samozanikanje volje
Iz tega izeplje, da je fantazmična logika današnjega časa - moško šovinističnega sveta, kot zgoraj: Absolutno mi pomeniš vse, vendar lahko preživim brez trebe.
Histerična zagata - nevednost, ki izhaja iz vprašanja kaj sem jaz za drugega (subjekt izvirno ne ve kaj hoče), sledi:
fantazma:  Subjekt zve kaj hoče, ko realizira željo drugega; skozi fantazmo si zgradim odgovor, vendar ne kaj jaz hočem, temveč kaj hočem glede na to, kaj drugi hočejo od mene.
Pravi da, histerična pozicija meščanske družbe ne izvira toliko iz prešuštva (Mdm Bovary) kot iz dejstva, da za masko stvari ni aduta brezmejne strasti. Iz tega sklepa, da je temeljni problem za to boržuazno meščanstvo dokaz, da prešuštvo ni mit - (nenapisan zakon), ni način preživtja pri meščanih.
Potem se po Wagnerju in nemških idealistih naprej sprašuje ali je mogoče združiti ljubezen in zakon? Ni možno, odgovarja Wagner, ker: - sama oblast je vedno zamazana z neko obscenostjo, - gre za menjavo z neenakovredno pozicijo (ljubezen - zakon) in pri menjavi se zaradi neenake pozicije odpovemo menjavi sami. Žižek pravi, da Wagner obtoži družbo take menjave (temelječe na neravnotežju - njegov antisemitizem) ravno zato, ker je večno žensko temelj - ki jo moški prepozna v sebi in ~mora~ zanikati empirično žensko; vse ljubezni - spet po njegovem - temeljijo iz spolne ljubezni - je najvišja svoboda!

Naprej razdela to v glasbi - drami; glasba je temeljna, ženski princip; tu nastopi moška beseda, ki poseže v glasbo; če glasbo prepustiš njeni logiki, da ne gre preko mere, poseže beseda. Wagnerju sinteza spodleti med dramo in glasbo, kar pa - pravi - ni neuspeh ampak Wagnerjeva največja resnica. Nagon smrti? V njem ni zanikano biološko življenje, ampak večen simbol. Paradoks je, da moraš hoteti kar je nujno, ampak ne moreš tisto, kar je nemogoče.
Upam, da nisem kaj bistvenega izpustila, in s tem oškodovala avtorja. Sem se pa potrudila in izbrskala zapiske zato, ker se mi zdijo na tem mestu kar umestni. Titud, Jst?

Tisto rdečo zgoraj sem spustila v eter, da jo imam možnost dopolnit. Pa če ne bi bila zmedena na cajte, bi jo že - samo bistvo ostane!
Kar je bp hotel po moje povedat z osvajanjem zmajev je, da če se miti spreminjajo, realnost lahko obstaja.

pozdrav od Anuk Karmen

Bp,

Zelo dobro si to zgoraj povedal, ampak vseeno…
Mislim, da je precej neprimerno primerjati simbolizem srednjega veka in simbolizem sodobnega casa, ki ga zivimo danes. Na tvoj morebitni zakaj si si pa kar sam odgovoril.

Kaj je sodoben simbolizem? New age s svojimi 3-4 dnevnimi delavnicami in certifikati za 45.000 sit po koncanem solanju zagotovo ne. Verstva? Npr. hinduizem, krscanstvo, islam. Ne. Se celo psihologija, bolj ko prodira v globino cloveka ne. Scasoma tudi psihologija postaja vedno bolj in bolj misticna, to pa zagotovo ni sodoben simbolizem. Sem bral, da so strokovni sovrstniki Junga na koncu obtozevali misticizma.

Sodoben simbolizem so dejansko reklame, videospoti, ekonomija, moda in sodobna umetnost, ko je dovoljeno in sprejemljivo dobesedno vse samo, da vsaj malo sokira in s tem proizvaja na koncu vedno denar.

Si zelo dobro rekel, kako zenske pridejo ven iz kina nepotesene, ker jih je Richard Gere nategnil, ampak njim pa ni prislo. Tako je tudi s sodobnim simbolizmom, s sodobnim racionalnim pristopom k simbolizmu.

Danes razum kroji simbolizem. Simboli pa so govorica podzavesti. To pa je tudi edini razlog, zakaj je sodoben clovek vedno bolj custveno nepotesen, osamljen,
nesrecen itd., itd. Namrec, razum oz. zavest, kot jo uporabljamo danes, enostavno ni in ni zdruzljiva s naso podzavestjo, kot virom nasih custev. Ni zavest vir nasih
custev, temvec podzavest. Ce pa dovolis, da ti fizicne, otipljive stvari krojijo custva, si ga pa itak nasrkal. In to ljudje, podvrzeni vsem tem reklamam, modi itd., itd.  tudi pocnemo. Nekateri se celo custvene termine, kot je npr. eroticno, generirajo zgolj z ocmi.

Posledica je ta, da ljudje vedno bolj in bolj zbolevamo za psihosomatskimi boleznimi.

V srednjem veku, pa pustimo vrazeverje ob strani (ce je to v tej debati sploh mozno) so ljudje ravnali ravno obratno. Dovolili so, da jim podzavest s svojo govorico kroji simbole. In te simbole so krojili, tako kot danes (inzenirji), samo najvecji strokovnjaki (svetniki). In ker je govorica podzavesti nekompaktibilna s govorico razuma je prihajalo do tako cudnih simbolik, kot so zmaji, himere, meduze, podvodni mozje, jage babe, angeli, demoni itd., itd.

Ampak, simboli itak niso namenjeni razumu. Simboli ne govorijo nasemu razumu. Te trudi se razumeti simbolov, ker jih ne mores. Razum ti govori, da zmaji niso nikoli ziveli. Vsakdo to zavrne kot najvecjo neumnost, kar je tudi prav. In medtem ko inteligentno razpravljamo
kako so zmaji bedarija, podzavest melje po svoje.

To je tudi edini namen mitov, legend, pravljic. Ne da se jih razume, da si jih razlozis s razumom, temvec da se jih pripoveduje, podozivlja, jih pripoveduje otrokom, ki v svojem custvenem in neracionalnem svetu vanje tudi dejansko verjamejo. In v redkih posameznikih morda ti simboli pritisnejo na pravi vzvod, ko metaforicno zajahas konja in metaforicno gres na negotovo pot borbe proti mlinom, ceprav je okoli tebe varen, topel svet razuma, ko je vse logicno, pojasnjeno, razumljivo, predvidljivo, nacrtovano….

Zal se tega dejstva vedno bolj zavedajo tudi sodobni strokovnjaki za marketing, pa bodo po moje njihove reklame vedno bolj subtilne, vedno tezje prepoznavne in zato vedno bolj razdiralne za druzbo na splosno. Na custvenem nivoju seveda…. Hm…., OK…., vredu, pa tud na ekonomskem.

Pa se nekaj naj ti povem za konec. Nas razum se je zacel rojevati pred cca. 500 leti, ko se je srednji vek koncal. Verjetno je danes blizu svojega vrhunca. Ne vem... Nasa podzavest s custvi pa je stara toliko kot clovestvo samo. Npr. cca. 20.000 let. Zato ne govori, da jutri ne bomo mogli resevati problemov s koncepti in orodji od vceraj, ker, ravno to bomo morali narediti! In ravno v tem tvojem racionalem zanikanju iracionalnega je tudi danasnji vir vseh sodobnih psihosomatskih bolezni, ki bazirajo, kot ime pove, predvsem na custveni bazi.


Lp

Anuk Karmen,

Pa sej o tem ti jest govorim, ko pravis:
Pravi da, histerična pozicija meščanske družbe ne izvira toliko iz prešuštva (Mdm Bovary) kot iz dejstva, da za masko stvari ni aduta brezmejne strasti.

Aduta brezmejne strasti ni ravno zato, ker si to borzuazno mescanstvo kreira custva
s ocmi. Pa zato isce vedno nove ljubezenske veze, ker oci se hitro navelicajo, custev pa itak
nikoli ne potesijo. Pac bistvo oci ni custvene narave. Zato pa ta filozof pride do pravilnega zakljucka, da presustvo ni nacin prezivetja pri mescanih. Tocno to, ker v bistvu bolj ko presustvujejo in na ta nacin iscejo strasti v sebi (torej nekaj cesar nimajo), vedno bolj znotraj sebe (custveno) umirajo.
Saj skozi  izkusnjo ubijajo se zadnje zelje po vedno lepsih materialnih vzorcih (npr. vedno bolj sexi deklicah) kot generatorjih delovanje (pa ceprav moralno pokvarjenega) v sebi. Na koncu se jim se presustvovati (torej sexati) ne da vec, ce potegnes logicen zakljucek.

Pa zakaj morajo ravno presustvovati? Zato, ker so itak navajeni, da si kreirajo custva v materialnih
pogojih. In kateri je najucinkovitejsi materialni nacin, da si kreiras custva? Jah, ta, da
dobro mrho primes za rit, pa za joske in jo potem povalas. Presustvo je v tem smislu cisti materialni
akt. In tako presustvujejo, ker porsche je zal predrag in tako upajo, da bodo vsaj na ta nacin vzbudili v sebi se nekaj custev, ki so jih njihove oci ze itak zdavnaj potopile. In tako tonejo vedno globje…

Zato pa kristjani npr. metaforicno pravijo, da je devica Marija brezmadezno spocela Kristusa. Pa potem mescanska druzba tuli, da je to neumnost. Pa vsak ortodoksni kristjan ve, da pac vcasih je treba tud sexat, pa ceprav gre za uclovecenega Boga.

Mal kompliciran ampak v bistvu cist simpl.

Anuk Karmen, se nekaj me muci.
Ne razumem zakaj naj bi bila strast tako nekaj pozitivnega. Bodi strasten, zivi strastnoi itd., itd. Namrec ziveti strastno je drugi extrem od ziveti racionalno. Ziveti strastno je zanikanje razuma, ziveti razumsko pa zanikanje custev. Strast kot prepotencirano custvo v bistvu le-to ubija. Bistvo je pa nekje vmes. Med custvi in razumom. Je pa res, da bolj ko smo custveno prazni, bolj se nam zdijo strastni ljudje privlacni.
Vecji ko je minus, vecji plus rabi.


Lp

Quote:


V tem, kar jst ugotavlja, tud jest vidim en argument, da  enemu bušejanskemu globalističnemu  družbenemu diskurzu ne moremo kontrirat z enim sklicevanjem na razumsko-razsvetljensko tradicijo, ampak je treba zgradit novega na artikulirani čustveno/razumski podlagi. Evropska racionalistična tradicija je namreč  takrat, ko je k sebi pripustila čustva, te takoj postavla v en paralelen svet idealov, nesposoben da izživi samega sebe, kvečjemu na  en tragičen wertherjanski  način al pa je svojo  nezmožnost utemljevala z  donkihotovsko farso.

Pišem o tem, da je tak način pojmovanja nseposbnosti izživetja  čustev v real-lajfu po  evropski racioanlisični trdiciji treba v postmoderni dobi  presečt, ne pa restavrirat.

Ene vrste  restavarcijo, ki pa ni uspela prebit racionalističnih okvirov, jest vidim v našem pojmovanju gandhijasnkega nenasilja, ki se je še najbolj kazala skoz hipijevsko gibanje make love not war. Jedro tega  gibanja  je prešlo na  psiadelike in v  komuna ustvarlo svojo parelelno realnost in se v njej tud skurlo, na podobni poti pa je tud večina  new agevskih pristopov, drugi pa   ostajajo znotraj racionaliistične paradigme z namenom, da jo naredijo 'znosnejšo', kar me spet spominja na 'dolg pohod skozi inštitucije', ki ga je naprvla generacija '68 .

Zame pri kreiranju postmoderne paraigme legitimen vsak pristop, ki je sposoben presečt racionalistično pojmovanje čustev kot kategorije, ki jo je je treba zatret,  pokorit al pa jo odtujit v en paralelen svet. Zato je men bliz tud viteško pojmovanje ljubezni, ki je bil močan generator družbene akcije in je ljubezen v družben diskurz vpeljal kot legitimno kategorijo. Zato mi je bliz srednjeveško pojmovanje duše, ki čustva priznala za svoj legitimen del, jim priznala njim  lastno naravo in z njimi vzpostavla enakopravno  komunikcijo. Zato mi je bliz vzhodnjaška religioznost v smislu potovanja nazaj k enosti, ki se imenuje ljubezen. Zato verjamem, sem doživu že kup razodetij si na na njihovi podlagi  skreiral kup  teorij,  da je ljubezen mogoče v celot realizirat tukaj pa zdaj.        

Me tako zaklinjanje na ljubezen ful spominja na samsonovo vero v   razodetje skoz cerkev pa boga, v kateri  'tramasto' vztraja tukaj pa zdaj. Mi je bliz tud bp-jeva pa anukina skepsa, da je to sploh  možno in jst-ova v bistvu racionlna  razlaga, da tko pač je in da iz tega ni treba nobene mistifikacije zganjat. Se mi zdi, da smo vsak na svoj način kreatorji  te postmoderne hiperrealne pardigme.

A smo, a nismo, madona? Prznejmo si že to pa se po domače umestimo v njej!        

Quote:



Če se spravljamo podzavestno ozaveščat,  s tem  to podzavestsno priznamo kot samostojno kvaliteto in v atonomno kategorijo, čeprav jo je 'umetno'  ustvaru racionalizem na svojem vrhuncu, tam v obdobju freuda. Na  tako kategorizirano polje podzavestnega  se tako lahko spravmo le z racionalističnim pojmovnim aparatom, pa če ga še tako 'zmehčamo' s križanjem s čustvi. Kajti: tud čustva so pripoznana le skoz racionalni pojmovbni aparat, jim v racionalistični tradiciji nikol ni bla priznana samostojna vloga, tko kot jim je bla npr. dodeljena v jst-ovem astralnem planu.

Kaj torej pomeni ozaveščanje nezavednega: nč drugega kot iskanje pa spoznavnaje pa raziskovanje tistih podtalnih tokov, na katerih temelji razumevanje naše realnosti. Ker  razum določa kriterije, po katerih se bo razdovelo podzavestno, se v tem smislu še zmerom utrjuje  na vrhu spoznavne verige. Je le bolj razumljen. V tem smislu je treba razumet oživljeno zanimnje za 'razumevanje čustev', za tako popularnsot psihologije in za množico uporabo psihoterapevstkih praks in pristopov, ki kao razkrivajo skrivnostne mehanizme delovanja naše psihe. Pa v  vsem bogastvu psiho/ezoteričnega emocionalega izraslovja ne razkrivajo nč drugega kot ponotranjeno  zrcalno sliko  enih vzorcev, ki jih je v našem medijsko skonstrirani realnosti  nič koliko, le da ji tam ne vidmo kot svojih.

Ozaveščanje bi zato jest rajš pripoznal v smislu sposbnosti, da celotno vsebino pogojno rečeno zavestnega in podzavestnega, emocionalnega in racionalnega, procesiramo hkrat. Ko to probamo, vidmo da ne mormo, de je zadev preveč, da se je treba prej očistit. Pa ne tko, da se 'prefiltriramo' skoz razum, ki nas rad zapelje vstran, niti čez čustva, ki že po tradiciji popačijo samopodobo. Prečistit  se moremo le skoz edin kriterij, ki ne more zatajit in je hkratno zapopaden v vsem: skoz ljubezen. Če to storimo 'naknadno', je to boleč proces, ki ga je  malokdo sposoben do konca spelat in se pogosto konča patološko tako v osebnem kot socialnem smislu. Če smo ta proces sposoben neprekinjeno opravljat od rojstva in prvotnega občutja brezpoojne ljubezni dalje,  nam  že na inputu,  v receptorjih prefiltrira vso nepotrebno kramo, ki se je drgač vse življenje ne momo znebit. Proseciramo čisto in gladko zavest, brez ustvarjanja podzvestnih demonov in transcendiraja  božanstev, ki nas preganjajo in h katerim se potem  zatekamo po pomoč  vse življenje.  

Nam je dan en blagor spoznanja, v katerega ni mogoče podvomit.                

Bp,

Tale post sem pripravil ze vceraj, pa ga sele danes spravljam v obtok...

Bp said:
Edino vprašanje, ki se mi ob tvojem pisanju poraja pa je, ali je nezavedno bolje pustiti takšno, ali ga je potrebno čimbolj ozavestiti?

Ti bom odgovoril na svojem se zelo svezem primeru, ker se mi zdi tako znacilen, solski primer.

Zamenjal sem sluzbo in prisel v tujo firmo v ustanavljanju prvic v karieri na manjsi vodilni polozaj.
Na zacetku smo s sodelavci delali vsi vse po vrsti, pa so bili zaradi tega odnosi povsem enakopravni.
Vsi enaki. Ko pa so se stvari zakljucile, je prisel do izraza moj visji polozaj, pa so se mi zaradi tega
tudi sodelavci odtujili. To me je na zacetku kar malce bolelo, pa sem se tolazil, da tako pac mora
biti, pa da je tako morda bolje zaradi avtoritete itd., itd. Nekako sem se sprijaznil z vsem skupaj.

Potem pa sem neko noc sanjal bolj ali manj nocno moro. Bile so sanje iz otrostva, o dveh sosedih,
ki sta bila takrat moja edina prijatelja. Pa, da skrajsam in poenostavim, ker ni zivljenjepis to kar hocem povedati. Cez nekaj let je prislo do tega, da sem kot prijatelja izgubil oba, pa se dobrega sosolca/prijatelja zdraven. Z leti je prihajalo do razlik med nami, pa pac ni slo vec naprej. V bistvu sedaj vidim, da se to med ljudmi kar pogosto dogaja. Zal. Pa vendar, takrat je to bila boleca izguba za mene, saj ji je sledilo obdobje dokajsnje osamljenosti. Pa cas zaceli vse rane. Na celo zadevo sem pozabil, se nekaj naucil in zivel naprej.

Med dvema dogodkom brez  povezave in z veliko casovno oddaljenostjo moja podzavest očitno ni videla nobene razlike, saj mi drugace nebi govorila s tako ocitnimi in konkretnimi sanjami. Ob vsem tem sem ugotovil, da sem staro izkusnjo v veliki meri tudi potlacil…

Kaj bo morda zdej kdo ugotovil o meni ne vem. Upam, da nic. Hocem samo povedati, da jaz pred samim sabo vec ne morem zbezati. Sem v procesu ozavescanja svoje podzavesti, saj mi podzavest ze leta in leta vsako noc, ce je potrebno, servira moje travme pred katerimi hocem zbezati.
To pa pocne zato, ker jaz tako hocem, saj sanje namerno spodbujam. Namrec, verjamem, da je to
najbolj naravna, uravnotezena, pa tudi blaga pot do spoznavanja samega sebe.

Sem namrec preprican, da tistega kar ne bom opravil zdaj, bom moral nekoc v prihodnosti. Lahko zbezis pred vsemi, zakonom, tako svetnim kot posvetnim, svojimi otroki, starsi, prijatelji, odgovornostjo, zivljenjem, Bogom, hudicem, ampak, pred samim sabo pa ne mores nikoli. In prej, ko se spoznas, bolje je.

Namrec, tisto tehtnico, ki tehta tvoja dobra in tvoja slaba dela drzis sam v roki. Ta tehtnica pa ne tehta tezo his, ki si jih postavil, pa tezo kruha, ki si ga razdelil lacnim, pa tezo vode, ki si jo zastonj poslal v Kenijo.  Fizicni plan tukaj ne igra velike vloge. Ta tehtnica tehta samo tezo tvoje duse. Zato pa po Tradiciji imajo tudi najhujsi zlocinci moznost oditi v Nebesa, ce lahko tako recem, ce so se le spokorili za svoje grehe tako kot je prav. Ni namem pokore dobiti odpuscanje od drugih ljudi, tako da jim zidas hise, ki si jih jim podrl itd., itd. Tisti pravi izvorni namen pokore je odpustiti predvsem samemu sebi. To pa z drugimi besedami pomeni samo doseci v sebi na vseh nivojih skupaj harmonijo, uravnotezenost itd., itd.

Poleg tega so sanje, po Tradiciji kateri sledim, tudi vrata v druge svetove. Je dobro, da vsaj malo verjames v skrate, pa vile, zmaje, saj se oni v njih pocutijo precej domace… He, he, he.

Titud,
Ej, hvala. Res cenim, da se se kdo najde v moji filozifiji, ceprav to ni moj namen.
Pa sem zato se toliko bolj vesel, saj to morda pomeni, da sem na pravi poti. Trudim se namrec cim vec tega kar natipkam na forumu potegniti iz vsakdanjega zivljenja. Mojega ali od koga drugega.

Lp

Bp,

Moram reci, da se ne strinjam cist v celoti s tabo, kar se tvojih definicij simbolov in svetnikov tice, kar seveda se ne pomeni, da nimas prav. Tudi bi moral morda se malce pojasniti pojem custva/astralni plan, saj imam obcutek, da me nisi povsem razumel. Bi pa se k tem temam vrnil morda v naslednjem postu, saj bi trenutno razpravljal s tabo o necem drugem.

Bp said:
In je ne bom spoznal z analiziranjem in kategoriziranjem, ampak jo moram povsem enostavno začutit. Takrat je.

Bp said:
Da je vse delo na sebi, osebna rast, namenjeno predvsem temu, da postaneš sposoben ljubiti.

Ko pravis, da moras postati sposoben ljubiti, zacutiti ljubezen itd., itd. Imas morda kaksno grobo idejo kako to doseci? Kako doseci brezpogojno ljubezen v sebi in jo brezpogojno tudi zacutiti.

Namrec, pot ljubezni je pot krscanstva. Pa ne razumi me narobe. Ne govorim o krscanstvu kot politicni instituciji, temvec krscanstvu kot duhovni instituciji. Navzven ena in ista stvar je navznoter popolnoma nekaj razlicnega. Dobra primerjava bi bila s zdravim in gnilim jajcem. Na vzven sta popolnoma enaka, pa vendar, ko poskusas ugotoviti kaj je notri... O tem sem ze govoril na tem forumu, pa mislim, da je kar prav, da tako danes locimo npr. RKC. Nam precej nepotreben debate prihrani. Pa pustmo zdej to.

Je morda krscanstvo, s Kristusom, ki utelesa brezpogojno ljubezen do sebe in drugega pot zate?
Tudi na Vzhodu imajo svoje poti ljubezni. Je morda kaksna od tam zate? Ali imas morda v mislih vsakdanjo psihologijo bivanja s sabo in soljudmi brez "verskih primesi", ce lahko tako recem? Ali se bos samo prepustil zivljenju?

V bistvu bom zelo vesel tvojega odgovora. Jaz osebno sem vedno cutil, da je krscanstvo pot za mene, vendar hkrati tudi, da pot ljubezni ni pot za mene. Ko pravim, da pot ljubezni ni za mene mislim to konkretno  kot duhovno prakso in ne, da npr. zdej prakticiram crno magijo.


Lp

Hi,

Jah, Titud, naj recem, da dejansko ne ubiram poti ljubezni. Namrec Jezus Kristus je pot ljubezni. Krscanstvo se v svoji duhovni praksi naslanja predvsem nanj, oz. mu Jezus predstavlja vrh duhovnega spoznanja.

Pa ce pogledava malce v tisto prakticno zahodno ezoteriko. Ce si si kdaj ogledal v kaksni cerkvi ali kaksnem znamenju kip Jezusa Kristusa si lahko videl, kam on samega sebe umesca. Zelo pogosto je upodobljen tako, da s prstom kaze na svoje srce. To ti povsem jasno pove, da duhovne sile, ki jih Jezus Kristus predstavlja pripadajo v mikrokosmosu/fizicnemu telesu njegovi srcni cakri. Torej, sile, ki se iz Astralnega plana izlivajo v clovekovo fizicno telo, se izlivajo vanj skozi srcno cakro. In to so sile ljubezni, ce lahko tako recem. Tudi srce kot tako je simbol za ljubezen v tistem krscanskem smislu, ne npr. v smislu reprodukcije itd., itd., kar je nekaj povsem drugega.

Pa kljub vsemu krscanstvo pozna tudi pojem oceta. Temu pojmu bi pripadala npr. kronska cakra, ki je v bistvu nad clovekom, kar pove ze samo ime. Zal samo pozna… Zdej med kronsko in srcno cakro pa je se precej postaj.

Vsekakor, ko se clovek dviga v svoji notranjosti navzgor pride do sfere ljubezni, ki jo simbolizira Jezus Kristus. Takrat dozivi ta notranji uvid in harmonijo tako navznoter kot navzven s temi silami. Pa lahko reces, da mu je ljubezen v tistem trenutku spoznavna kategorija. Vendar, ne smes se ustaviti zgolj pri ljubezni. Takrat spoznas, da je ljubezen sicer kot absoluten pojem samo del izlivanja zivljenja in ne njegova celota oz. duhovni vrhunec.

Je pa Jezus Kristus tudi sfera zrtvovanega boga. Ta simbolika v duhovni praksi, ki ji jaz sledim ne pomeni zrtvovanje v tistem klasicnem krscanskem smislu: Se odpovem necemu kar ljubim v tvoj blagor. To zrtvovanje pomeni pretvarjanje ene oblike sile v drugo obliko. Po sferi ljubezni razum nadomesti intuicija. Nad sfero ljubezni razum ne deluje vec, je neuporaben, saj je tam podrocje Zivljenja, ki je v svoji obliki prevec abstraktno, da bi ga lahko razumeli tako kot ga dojemamo tukaj spodaj.

Iz tega stalisca se zdi logicno, da mi danes umescamo ljubezen kot vrhunec duhovnega spoznanja, saj dojemamo tudi duhovnost predvsem v pogojih fizicnega plana in razuma. Pac delujemo s orodji, ki jih najbolj obvladamo in so nam na razpolago. To je v bistvu normalno in potrebno dokler smo pac omejeni na fizicni plan. Na drugih planih so drugacni pogoji izlivanja zivljenja, pa so zato za njihovo razumevanje potrebna zopet drugacna orodja.  O tem sem ze veliko napisal. Tam preko je se precej siroko podrocje Zivljenja s katerim se moramo harmonizirati, oz. se usposobiti se harmonizirati.

Nekako v tem smislu sem se v topicu Erotika in duhovno strinjal s tabo, ko si tretiral custva kot duhovno kategorijo. In v tem smislu, ko si rekel, da ti je erotika vir inspiracije za kreiranje itd., itd. ti dejansko nisem mogel oporekati, ceprav je meni osebno pojem erotika v tem smislu tuj.

V tem smislu nekako tudi jaz pisem npr. o simbolih. So abstraktni, razumu nedoumljivi, saj mu niso namenjeni. Pa vendar kot taki vedno predstavljajo konkretne duhovne sile, ki s primerno duhovno prakso najdejo skozi cloveka harmonicen izliv, ne glede kateremu planu Zivljenja pripadajo, na koncu v Fizicni plan. In temu se rece biti Kreator zivljenja.


Lp