i forgive me, and i forgive him/her

that's it

ko boš to zadostkrat rekla, če je treba naglas, ti bo tud u ta tvoj srček pršlo ... imho

sicer pa ... zakaj nisi nadaljevala na unem threadu - zakaj si šla novga odpirat?

Po mojem je najtežje biti svoboden in ljubiti. Da se ne upogneš skušnjavam, razlogom za svojo držo, otročja početja, ko ne želiš razumet ZAKAJ?

Sama sem že večkrat težila s svojo zamero v srcu,
Žal mi je, da si morda s tem ustvarjam okoliščine, ko bom morda morala biti v isti, podobni situaciji, da jo bom razumela.  

Včasih pa je tako preprosto. Znam se odločiti se za svobodo. Takšna odločitev pomeni egoizem, pomeni čisto kreatorstvo, čisto odgovornost. Ampak takrat ljubim.  

Quote:


Odpuščanje predpostavlja krivca, to je tistega, ki je nekaj zakrivu, da mu je tisto treba odpustit. Ampa zakaj bi bil pa on česa kriv? On je imel le problem s svojo senco, s katero se je hotu uskladit, pa smo mu bli napot, pa nas je na poti nč hudga sluteč al pa nenamenoma  zgazu. V bistvu ni važn zakaj, važn je to, da sploh ni problem v nas, ampak v njegovem usklajevanju s svojo predstavo o seb, pri kateri smo mi stali na poti. Saj, če se zadaj mi začnemo spraševat, zakaj ravno mi, pol smo že na poti priznavanja lastne krivde. Pol se že počutmo krivca, pol je tud  odpuščanje v bistvu usklajevanje z našo lastno senco, na poti katere smo spet sami izpostavljeni dejstvu, da bomo koga zagzl. A pol bom pa spet pričakovl eno odpuščanje v smilu, ups, nism hotu, sem dobr mislu...

Zato jest v odpuščanje ne verjamem, je eno obremnjevanje s senco drugih in hkrat ustvarjanje svoje.

titud… Se oba strinjava, da tisti, ki je nekoga prizadel (in bil kriv po tvojih besedah) ni dejansko ničesar kriv. Je imel probleme s svojo senco, kot praviš temu ti. Jaz temu rečem, da je v tistem trenutku naredil največ, kar je zmogel. Ampak – se mi zdi da tule govoriva o isti stvari.

Zakaj ravno mi sprašuješ? Ne vem. Karma? Usoda? Nihče ne ve tega in le zakaj bi to bilo sploh pomembno? In zakaj bi s tem priznavali lastno krivdo? Tega ne razumem. Bili smo tam. Slučajno smo se znašli na poti, ko nas je nekdo nehote in nevede globoko prizadel. Ranil v globino duše. Le zakaj bi bili krivi mi?

In ne gre za odpuščanje v smislu nisem hotel, nisem vedel. Se mi zdi, da tukajle gledava tudi z različnih strani. Jaz s strani tistega, ki je bil prizadet, ti s strani tistega, ki je prizadel. In če sem bila prizadeta jaz – meni je popolnoma jasno, da tisti, ki me je prizadel, tega ni naredil namerno, ni hotel in ni nameraval. In z moje strani, s strani tistega, ki je bil prizadet torej, ne gre za odpuščanje v smislu nisem hotel, nisem vedel.

Čisto s koncem tvojega posta se pa ne strinjam. Da odpuščanje ni potrebno. Sama namreč menim, da je ravno odpuščanje tisto, ki pripelje mir v tvoje srce in da je ravno odpuščanje tisto, na podlagi katerega lahko daš tistemu, ki te je globoko prizadel možnost, da se vrne v tvoje življenje. Najprej seveda možnost samemu sebi in potem njemu. Seveda ni nujno, da se to zgodi. Je pa dana možnost. Ki je brez odpuščanja ne bi bilo.

Glej, ti »povem« eno pravljico. Pravljico o odpuščanju. Pravljico o čudežnih očeh. Pa mi ti razloži, kako si ti doživel tole pravljico. In – ali odpuščanje res ni bilo potrebno? Sicer mi bo gape moral spet odpustiti, ker še vedno ne znam tistih html-jev, pa ftp-jev, pa kaj jaz vem, kaj še vsega. Ampak to le ni dejanje, za katerega bi bilo potrebno odpuščanje, ane gape? Ti bodi kar hud, ti odpustim

m.


Pravljica o čudežnih očeh, torej:

V vasi Faken v osrčju Frizije je živel potegnjen, suh pek po imenu Fouke, poštenjakar z dolgo ozko brado in dolgim ozkim nosom. Fouke je bil tak pokončen človek, da se je zdelo, kot da skozi njegove ozke ustnice pravičništvo brizga po vseh, ki se mu približajo; zato so se Fakenčani raje držali stran od njega.

Foukejeva žena Hilda je bila majhna in lepo zalita, zalitih rok, zalitega oprsja, zalitih bokov. Hilda ni odbijala ljudi s pravičniško držo; njena mehka zaobljenost je kar vabila ljudi, naj z njo delijo toplo vedrino njenega odprtega srca.

Hilda je spoštovala svojega pravičniškega moža, pa tudi rada ga je imela, kolikor ji je pač dovolil. Toda njeno srce je hrepenelo po tem, da bi ji mož naklonil še kaj več kot zgolj hvalevredno pravičnost.

In tam, v postelji njenih potreb, je ležalo seme otožnosti.

Neko dopoldne je Fouke, potem, ko je že od rane zore mesil testo za v peč, prišel domov in v svoji postelji našel neznanca, ki je ležal v Hildinih zalitih nedrih.

Hildino prešuštništvo je kmalu postalo glavna tema pogovorov v gostilni in vzrok za zgražanje fare. Vsi o pričakovali, da bo Fouke postavil Hildo pred vrata, ko je bil tak pravičnež. Na vsesplošno presenečenje pa jo je obdržal, češ da ji odpušča, kot mu naroča Sveto pismo.

Miška, hvala za zgodbico  

Lepa zgodba, miška, ampak ne vidim, kje je njena ost, ki naj bi bla uperjena  na moje nepriznavanje očiščevalne vloge odpuščanja. Nasprotno, v njej je nakazano, da je osnova iskrenega odpuščanja priznanje lastne krivde: šele ko je Fuoke samemu seb iskreno priznal, da ga je Hilda prevarala po njegovi krivdi (ker jo je v svoji praviniški  nadutosti namenjal premalo pozornosti), ji je bil spobosoben tud iskreno odpustit.  Po takem vzročno- posledičnem ključu smo kot žrtve lahko zmerom hkrat tud krivci. Zato pravm, da odpušanje pogojeno z  iskanjem/priznajem krivde.

Zvezdica, ne bit razočarana nad mojo krutostjo. Vsa ta moja intelektualna telovdba  tle  gor je le  pletenje enega razširjenega pa kolkr tolk varnega gnezda, v katerem se bi počutu čim bolj po domače pa s tem 'v redu'. Da v se v njem ne bi počutu neuskljenega s svojo senco. Ker funkcija vsakega doma kot enega podjšanega mikrokozmosa je, da sta ti in tvoja pričakovanja o seb pa drugih v njem eno. Da od sebe ne pričakuješ, da bi bil drgač. Da si takšen kot si, najboljši kar moreš biti tko zase kot za druge. Da se ne rabš za nč krivit in nikomur nč očitat al pa odpuščat, kakorkoli to morda tud kruto pa egoistično zgleda.

Quote:


Gape, sem bolj počsan pri replayaju, si svojga objavu prej, si predvidu, ob kaj se bom spotaknu. Sem se res, čeprav tvojga posta pred objavo svojga nism vidu...

Drgač pa, ne me narobe razumet. Če maš filing krivde, pol je odpščanje pač obvezen del očiščevalne terapije.  Psihoterapevt pa fajmošter  te ne bosta  prej od sebe spustla, preden ne boš obžalovanja izrazu, če sisam kaj zakuhal, al pa odpučanja, če ti je drug kaj zakuhal, pa misliš, da si tud tiza to kaj kriv. Otrok napr. itak misl, da je kriv, če se je kdo nanjaga spravu, faran ma pa itak en staln občutek krivde v seb, da ni kot popoln kot to bog od njega pričakuje. Tko da v praksi je odpoščanje skor zmeraj potrebno, če še hočeš na en način krivde losat. Pa saj o tem ne mislm samo jest tko, sem mislu, da se je tako gledanje na senco pa krivdo tle gor že bolj  udomačlo...