titud… Se oba strinjava, da tisti, ki je nekoga prizadel (in bil kriv po tvojih besedah) ni dejansko ničesar kriv. Je imel probleme s svojo senco, kot praviš temu ti. Jaz temu rečem, da je v tistem trenutku naredil največ, kar je zmogel. Ampak – se mi zdi da tule govoriva o isti stvari.
Zakaj ravno mi sprašuješ? Ne vem. Karma? Usoda? Nihče ne ve tega in le zakaj bi to bilo sploh pomembno? In zakaj bi s tem priznavali lastno krivdo? Tega ne razumem. Bili smo tam. Slučajno smo se znašli na poti, ko nas je nekdo nehote in nevede globoko prizadel. Ranil v globino duše. Le zakaj bi bili krivi mi?
In ne gre za odpuščanje v smislu nisem hotel, nisem vedel. Se mi zdi, da tukajle gledava tudi z različnih strani. Jaz s strani tistega, ki je bil prizadet, ti s strani tistega, ki je prizadel. In če sem bila prizadeta jaz – meni je popolnoma jasno, da tisti, ki me je prizadel, tega ni naredil namerno, ni hotel in ni nameraval. In z moje strani, s strani tistega, ki je bil prizadet torej, ne gre za odpuščanje v smislu nisem hotel, nisem vedel.
Čisto s koncem tvojega posta se pa ne strinjam. Da odpuščanje ni potrebno. Sama namreč menim, da je ravno odpuščanje tisto, ki pripelje mir v tvoje srce in da je ravno odpuščanje tisto, na podlagi katerega lahko daš tistemu, ki te je globoko prizadel možnost, da se vrne v tvoje življenje. Najprej seveda možnost samemu sebi in potem njemu. Seveda ni nujno, da se to zgodi. Je pa dana možnost. Ki je brez odpuščanja ne bi bilo.
Glej, ti »povem« eno pravljico. Pravljico o odpuščanju. Pravljico o čudežnih očeh. Pa mi ti razloži, kako si ti doživel tole pravljico. In – ali odpuščanje res ni bilo potrebno? Sicer mi bo gape moral spet odpustiti, ker še vedno ne znam tistih html-jev, pa ftp-jev, pa kaj jaz vem, kaj še vsega. Ampak to le ni dejanje, za katerega bi bilo potrebno odpuščanje, ane gape? Ti bodi kar hud, ti odpustim

m.
Pravljica o čudežnih očeh, torej:
V vasi Faken v osrčju Frizije je živel potegnjen, suh pek po imenu Fouke, poštenjakar z dolgo ozko brado in dolgim ozkim nosom. Fouke je bil tak pokončen človek, da se je zdelo, kot da skozi njegove ozke ustnice pravičništvo brizga po vseh, ki se mu približajo; zato so se Fakenčani raje držali stran od njega.
Foukejeva žena Hilda je bila majhna in lepo zalita, zalitih rok, zalitega oprsja, zalitih bokov. Hilda ni odbijala ljudi s pravičniško držo; njena mehka zaobljenost je kar vabila ljudi, naj z njo delijo toplo vedrino njenega odprtega srca.
Hilda je spoštovala svojega pravičniškega moža, pa tudi rada ga je imela, kolikor ji je pač dovolil. Toda njeno srce je hrepenelo po tem, da bi ji mož naklonil še kaj več kot zgolj hvalevredno pravičnost.
In tam, v postelji njenih potreb, je ležalo seme otožnosti.
Neko dopoldne je Fouke, potem, ko je že od rane zore mesil testo za v peč, prišel domov in v svoji postelji našel neznanca, ki je ležal v Hildinih zalitih nedrih.
Hildino prešuštništvo je kmalu postalo glavna tema pogovorov v gostilni in vzrok za zgražanje fare. Vsi o pričakovali, da bo Fouke postavil Hildo pred vrata, ko je bil tak pravičnež. Na vsesplošno presenečenje pa jo je obdržal, češ da ji odpušča, kot mu naroča Sveto pismo.