Rešiti se zasvojenosti od hrane?
Hm.
Glede na to, da imaš tako strog načrt za hujšanje svojega telesa na 48 kg, ti bo težko kaj svetovati.

Ti bom povedala, kako vidim jaz.
Odvisni od hrane, smo vsi. Kot od zraka.
Zasvojeni s hrano, pa niso vsi.

Zasvojenost od hrane, postane za določene ljudi izhod iz stiske.
Zato, ne moreš biti "včasih" odvisna oz. zasvojena od hrane.
Da ti hrana dosti pomeni, je verejtno res.
Zato, ker je postala več, kot le hrana.
To je postala tvoja droga.

Josephine, praviš, kako se rešiti zasvojenosti. Sklepam, da bi se je ti rada rešila.
A si se pripravljena odreči občutku moči, ki ga črpaš iz kontrole nad hranjenjem?
A si se pripravljena odreči drami, ki te lahko spremlja ob pretiranem shujšanju? Verjetno bodo tvoji starši postali zaskrbljeni. Ali pač kdo iz tvoje okolice.
Si se pripravljena odreči občutku moči, ki ga boš imela v sebi, ko boš opazila, kako so se začeli morda celo bati zate?

Ne vem, na kakšni točki si v zasvojenosti od hrane.
Samo nekaj ti naj bo jasno.
Zasvojenosti, nobene, se ne rešiš enkrat za vselej. To je dolg proces. Ki lahko traja dolga leta.

Zdaj pa k razlogom, zakaj ti je hrana tako pomembna.
Se morda počutiš ničvredno? Imaš občutek, da nisi dovolj zanimiva, dovolj pametna, dovolj uspešna? Si osamljena? Se bojiš življenja? Se ti zdi, da ne obvladuješ sitaucij, da se ne znajdeš s seboj?

Ne vem, samo ugibam.
Ampak, poznam žensko, ki ima anoreksijo. Vem, kako je nagnjena k perfekcionizmu, kako je zahtevna do sebe. Kako hlasta po tem, da bi imela ves čas kontrolo nad dogajanjem, nad drugimi ljudmi, nad svojo usodo, nad tem, kar si drugi mislijo o njej.
In veš... v resnici kontrole NIMA. To je le iluzija.

Pri zasvojenosti gre za to, da z mehanizmom omamljanja, dosežeš pri sebi občutek miru, potešenosti. Ko hrana oz. kontrola hranjenja, postane vsakdanji ali nekaj tedenski mehanizem potešitve, pomeni, da se s tem omamljaš.
To pomeni, da tvoje telo se začne navajati na to, da ne rešuješ več občutkov bolečine na direkten način, tako, da bolečino občutiš, jo doživiš, se potolažiš, zjočeš...
Telo se navadi na to, da bolečino lajšaš s hrano oz. z odtegovanjem hrane. Zato, postane to problem.

Pri zasvojenosti gre za to, da nehaš čutiti bolečino.
Nehaš čutiti sebe.
Sedaj te kaj boli, s časom boš pa postala otopela, nihče in nič več ti ne bo pomemben. In ne misli, da je to rešitev. To je osama, to je praznina, hlad, oddaljenost od drugih, je pretirano ukvarjanje s seboj.

Zato, Josephine, se moraš ti odločiti, kaj boš. Kje poiskati pomoč, verjetno veš. Če ne, povej. Ti bom dala kak link.
Čao.

Te razumem. Ti praviš, da nočeš biti debela. Jaz pa mislim, da sebe nočeš sprejeti, čeprav si rahlo prekomerne teže. In veš kaj še, mislim, da tudi, ko si imela 50 kg, sebe nisi videla kot suho.

Sama si boš verejtno težko pomagala.

To kar si opisala, se imenuje jojo efekt pri shujševalnih dietah. Najprej hujšanje, potem pridobitev teže, pa spet na novo vse....
In veš, da tudi obsedenost z dietami, je problem.

Razlogov, zakaj se rabiš spet zrediti, zakaj ne vzdržiš biti suha, je verjetno kar nekaj.

Eden je verejtno ta, da pretiravaš pri hujšanju. 450 kcal dnevno? Edino če miruješ cel dan, je lahko za tvoje telo to "zdravo".
Ostali, so pa verjetno notranji razlogi.
A kdaj pogledaš vase?

Te razumem. Žal mije, da ti je hudo.
Trenutno si nesamozavestna. Ampak, to ni nujno, da ostane tako celo življenje. Sicer pa veš, da samozavest gradit na oblekah, postavi, je puhlo.
Ti predlagam, da poiščeš nekaj, kar ti je pri srcu in se s tem ukvarjaš. Ne glede na rezultate.
Predlagam ti, da se povežeš s svojim notranjim otrokom. Predvidevam, da si s tem delom sebe izgubila kontakt.
Začni tako, da se spomniš sebe, kot malo deklico. Kaka si bila takrat in kaj je bil tako krasenga v tem občutku "sebe". Spomni se tega. Poskušaj odstraniti vse možne slabe izkušnje, za prvič. Poglej samo malo "Josephine".
Ko jo najdeš, pa je ne spusti več z rok. Lepo skrbi zanjo. Poslušaj,kaj ti govori. Poslušaj, kaj potrebuje. Nekaj potrebuje. Občutek varnosti? To, si ti. Poslušaj se, kaj si govoriš in kaj preslišiš.
Bodi pozorna na to, kako pogosto utišaša tega malega otroka... Kolikokrat ga pustiš na cedilu. Sebe pustiš na cedilu.
Poskušaj dobiti ta občutek sebe. Ti bo postalo marsikaj jasno.
Pa še to boš morda opazila, da to, kar sebi delaš, si se naučila od tvojih staršev. Ampak, oni niso bistveni.
Bistveno je, kaj sedaj sebi delaš. Kako dobro znaš psokrbeti za svoje želje, potrebe, ideje, razsposajenost....

Predvsem pa, poišči terapevta. Kot sem rekla, je zadeva veliko bolj kompleksna, kot sedaj misliš. Zato, sama ne moreš.

Josephine, poglej sem:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=26980&t=26853

Quote:


Tudi tu je že odgovor.
Ravno zaradi takšnega razmišljanja, da so zadeve kompleksne , se potem ne moremo z njimi soočiti in si mislimo, da jih morajo strokovnjaki.
Ampak s tem se samo izogibamo sami sebi in svoji moči.

Ravno ta vzorec je problem, da ne najdemo izhoda iz tega začaranega kroga.

Mogoce bom malce pregrob.. se bom kar v naprej opravicil.

Ja, problemi s hrano oz. prehranjevanjem.... ne vem, ne vem... odkimavam z glavo ob suhih deklicah, ki hocejo posnemati manekenke. Cemu? Za ceno lepe oblekce in mogoce slave uniciti samega sebe?
Vecni izgovor, da ni samozavesti, ce je kaka kilca viska. Izgovor. Nic drugega.
Samo pritrdim lahko eni zelo stari trditvi.
"Ce bi hotel sexat z okostnjakom, bi sel na pokopalisce in si prvega izkopal."
Deklice. Dejte se mal zamislit tud nad tem, da obstajamo moski, ki nam je vsec, ce so deklice malce bolj zalite in nam je v veselje pogledat napeto ritko, ne pa zobotrebce na katerih visijo cunjice.

Ce vam je pa vasa teza res toliko v breme, se pa izogibajte vseh drasticnih shujsevalnih kur. Malce gibanja, obroke mal zmanjsat in to je to.

Josephine wrote on 12.06.2002 at 22:05:28: