Quote:


Verjetno ima Titud prav, ko opaža, da nekako drugače dojemamo svoje občutke in čustva. Ne rabim jih kategorizirati. Rabim jih opaziti, občutiti, ne potlačiti, jih priznati.
Kot tebe bp razumem, pa se ti zdi škoda, da bi se potopil v občutke, ko so mešani.
Naravnost zanimivo se mi zdi tole.
Namreč... meni vsaj, so mešani občutki naravni, poznani. Z njimi shajam več ali manj vedno, kako dobro, pa je odvisno bolj od mojega počutja, kot pa od intenzivnosti mešanice.
Torej, kaj napraviti, ko gre za mešane občutke?

Po mojem gre za tole... iz mešanih občutkov, čustev, se ne da načrtovati akcije. In to zna biti begajoče.
In morda zgledamo ženske (joj, saj ne rada delim), kdaj muhaste... ker se pač odzovemo in potapljamo tudi v zmedene občutke. Tebi se to zdi škoda. In te razumem. Popolnoma. Saj ni logično, a ne, da bi se potapljali v zmedo.   Amapk, je pa tudi realno, da so taka čustva in občutki, čeprav zmedeni, del nas. In nam tudinekaj govorijo.
Iz primera, ki si ga dal... bi odvihral stran, ker čutiš odpor in hkrati bi se podal v dolg objem... Meni se zdi logično, da bom pogledala oba občutka. In vedela bom, da sta oba občutka osnovana. Če čutim, da bi rada odvihrala preč, je to zato, ker se očitno nekaj dogaja na nekem področju, ki je meni pomembno in mi oseba ne paše. In obratno.
Vprašanje je, česa je več.. ali dlje...
Ampak, ker je dobro imeti temelje... kako sedaj, graditi, če je zmeda.
Na tem, kar je vredno. Na tem, kar je dalj trajajoče ali vsaj pogosteje porajajoče.
Torej, če sem kdaj smejem kot Mona Liza, ker sem ravno pomislila na Francljna, ne bom na tem nič zgradila, ker je bežen, sicer lep občutek.
Če se bo pa ta nasmešek ponavljal, seveda ne pomeni, da gre za vzorec (bp, to sem mislila bolj za slabe občutke). Pomeni, da mi postaja oseba nekaj vrednega.

Mešani občutki so pač realnost. Zato, je pač smiselno najti še kaj več stabilnega in vrednega.
Tako nekako.
Bom pa še o tej zadevi meditirala, ker je očitno kar... zanimivo zapleteno subjektivno realno privlačno dinamična.

Miska wrote on 13.09.2002 at 15:52:15:


BP-ju že posredno odgovarjam, je pa še neki, da še ni vsega povedal in debata ki teče še ni, da bi mu odgovoru.

K praviš ego gor, ego dol, ok, fajn, se strinjam. Če rečeš:«Edi, ljubim te!« ti to tko rečeš, kaj bom pa jest začutu, pa v seb absorbiral pa je moj odziv. Ti kar reč, sej nisi zadnja ki mi je to rekla . Hec je v tem, da se to začut. In če rečeš, tko kot čutiš, lahko rečeš:«Ti si en bedak«, pa boš lahko isti efekt dosegla. V živo se to da bolj čisto doživet in začutit, kot z napisanim besedoslovjem. Če se poznaš je seveda vse tudi lažje. Mi je že marsikateri moški isto reku (ljubim te). Pa ni šlo za razmerje, gre za odnos. He he.

Ti na to besedno frazo (ljubim te) upleteš, vse ljubezenske zgodbe, Romeo in Julije (OPRANI MOŽGANI!!!), romantika, ekskluzivno sanjsko ljubezensko razmerje, bi lohka reku. Jest ne več. Mi lahk rečeš, kar hočeš. Odzivam se na vprašanje, na življenje tko kot se. Maš željo, maš namero en tak odnos vzpostavt. Toda to ni stvar razumevanja pojma (ljubiti, imeti rad). To so že drugi definiral, ti se samo odločiš, kaj uporabljaš. Vzameš SSKJ in to uporabljaš, bo manj konfliktnih situacij. Ne vem, zakaj bi pojme (ne vseh) na novo definiral. Saj že stoletja pomenijo isto. Le napačno jih uporabljamo. Pa tudi to ni problem. Edini problem je v opisovanju. V opisovanju čustev. Sej se celo človeštvo ukvarja s tem. Ne samo mi. Celo človeštvo. V vsaki reklami imaš ljubezen, v vsakem filmu, vsaki pesmi, vsakem koraku. Človek se le trudi vsak svoj korak, vsak dih popisati z besedami. Zato sem reku, ne se sekirat. Zame, so najpomembnejši občutki. Zdej mogoče, mogoče res lahko dokaževa, da je pisana beseda v zvezi s čustvi z življenjem na nek način eno veliko sranje. Zaradi interpretacij. Pa poglejva.
Je JEZUS napisal kako vrstico ? NE
Je Buda napisal kako vrstico? NE
Je OSHO napisal kako vrstico? NE
Nobeden, noben od razsvetljenih ni pisal. A ni to čudno. Množice so jim sledile in pisale. In edino kar so rekli. Živo življenje je pravo. Edino živi učitelj te popelje naprej. Pisana beseda nikoli, je mrtva.
Zato pride čas, ko enostavno ni več branja, ko je le doživljanje. Nikoli ne moreš do podtankosti doživet tistega kar doživljaš. So le dobri in slabi približki. Noben ti ne more opisat občutka, ko čutiš celoto, vesoljno stvarstvo. Lahko le interpretiraš in si PREDSTAVLJAŠ. Ampak to so predstave, iluzije, zgrajene na besedah drugih. Seveda pomagajo, dajo ti smer. Vendar cilja z knjigo ni še noben dosegu. Cilj morajo prehoditi noge, telo, zavest. Vzemi svoj križ in ga nosi.

Sva zadnjič debatirala o objemih, kdo lohk in kdo ne. Jest vedno ne. Tudi ti ne. Začutš pa včasih da lahko. In na pikniku, si se odločla, da lahko. Si se z vsemi (skoraj) z objemom razšla.  Al, čutiš, zaznaš ali pa nič. To je point. In je čist enostavno. In opiši sedaj, v podtankost čutenje objema z eno osebo?
In tisto kar praviš da si ne želiš, da živiš življenje tukaj in zdaj. Seveda si tukaj in zdaj. Nikjer drugje. In z odprtim oz. zaprtim tretjim očesom. Edina razlika, (kot jest razumem razsvetljenje), je ta, da si in deluješ 100%.

Quote:


Vsi trije odstavki so vzorci.


Za vzpodbudo:
1. Na poti v službo, bodi na poti v službo!

2. "Nak, me je škoda"- škoda, za koga ali kaj?

3. Sanje nujno ne pomenijo, da oseba ki jo sanjaš mora spet prit, lahko pomeni da rabiš tak ali podoben odnost, ne glede na osebo. Tista oseba ti je mogoče samo pokazala, prav, neprav....

Gru Gru wrote on 16.09.2002 at 14:38:39:

Edi, ko sem v službi sem v službi. Vsaj do pred nekaj meseci je to veljalo, v zadnjem času me večkrat premami vmes forum in potem moram ta čas popoldne nadoknadit. Sem pa včasih potem doma poslušal očitke, da sem hladen in da nikoli ne pokličem.  


Quote:
Se mi zdi škoda, da se ne bi ničesar naučil in ponavljal iste napake in iste vzorce, kot so se vzpostavili pred tem.

Jih pa še ne znam čisto razbit in presekat.

Quote:

Točno tako, čeprav ne gre vedno ravno za prav in neprav. Zato grem naprej v življenje in se ne ukvarjam v nedogled s sanjami in s preteklostjo. Sprejmem, kolikor znam prepoznat in se odzvat.

lp bp

Amstel wrote on 16.09.2002 at 14:45:46:

Amstel, pa ne samo eno, čedalje več jih je. Katero si imela pa ti v mislih?

lp bp

Pa jih že napiš, ta vprašanja.

Taka resnična, ne nekih predpostavk, jest enostavno ne morem začutit odgovora, če neki predpostavljamo, res bolj težko. Se mi zdi potem bolj debatkanje.

1. očitki so prileteli iz lastnega nezadovoljstva osebe, ki jih je očitala
2. tolk časa se ti bo to dogajalo, dokler jih ne boš razrešu, ampak "recimo", "predstavljajmo si",.... ne vem
3. ja vprašanje pa si postavu....

Se trudim en mnenje podat, pa še ne useka  .

Ti pa lahko povem, da ni panike.


Edi-son

OK, Edi… Me veseli, da sva prišla do tukaj in zdaj… In da sva pustila tisti »ljubim vse«, ki naj bi bil povezan z egom, razsvetljenjem, tretjim očesom in vsem ostalim za tisti čas, ko bo ta trenutek prišel. Verjetno nikoli ali vsaj v tem življenju ne, vsaj tako mi dajejo misliti spoznanja, kdo je to točko že dosegel…

Izhajava torej iz tegale trenutka, komu lahko rečem jaz (ali ti) ljubim te, kdaj lahko koga jaz objamem (ali ti). Prav?

Kot sem nekje že zapisala:

Miska wrote on 19.07.2002 at 22:47:11:

In še vedno lahko izhajam iz te definicije – edinole človek, kateremu bom lahko dala vse te opisane vrednote in ki jih bom tudi začutila z njegove strani – edinole njemu bom lahko rekla: »Ljubim te«. Seveda se hkrati zavedam, da te popolnosti ne bom nikoli dosegla, ampak lahko pa najdem najboljši približek mojega ideala? Tako pač doživljam tole zadevo jaz. In tako jo doživlja vsak po svoje. In v osnovi, vsaj tako se mi zdi, je bilo tudi mišljeno vprašanje bp-ja… Kaj komu izmed nas pomeni, ko nekomu rečeš »Ljubim te«. Seveda pa sem pomen prvega bp-jevega posta lahko popolnoma napačno razumela. bp?

In če grem še naprej. O mojem dojemanju in doživljanju ljubezni. O tem, komu rečem ljubim te in komu imam te rada. In kaj skrivajo te besede v sebi.

Glej, Edi. Do svojega očeta čutim eno samo in iskreno ljubezen. Nič in popolnoma nič drugega ni v mojih čustvih do njega kot ena sama popolna ljubezen. Pa vendarle mu vsako jutro, ko se srečava na pokopališču povem, kako zelo ga imam RADA. Pa je v tej besedi verjetno več čiste in popolne ljubezni kot je celo v besedah tistemu, ki mu rečem »ljubim te«.

Naprej. Otroci. Jih nimam, zato ne morem govoriti o njih. Veš pa, kako zelo imam rada svoja nečaka. Sta moja sončka in veš, kakšno ljubezen čutim do njiju. Pa jima kljub temu nikoli ne rečem: "ljubim te, moj mali mucek", ampak jima rečem (in to se jima trudim reči čimvečkrat): "tako zelo te imam rada, ti moj mali cukrček". In sem prepričana, da je tudi v teh besedah skrite zelo veliko tiste prave ljubezni, o kateri govoriš.

Še naprej. Svoji prijateljici velikokrat rečem: rada te imam. Nikoli ji ne rečem: ljubim te. Pa je tudi v teh besedah skrite veliko tiste prave ljubezni, ki jo čutim do nje.

Za ostale pa sem že rekla, da jih sprejemam. In ne uporabljam niti izrazoslovja »ljubim te«, niti izrazoslovja »rada te imam«.

Glede objemov sprašuješ? Ja, rada se objemam. In to zelo. Pa vendarle – je res odvisno, komu svoj objem lahko namenim in komu ga tudi dam. Odvisno predvsem od tega, kako osebo začutim. Bližje ko jo začutim, lažje ji ponudim svoj objem. Bolj se ji odprem, hitreje ji ponudim svoj objem. In če se spomniš prvega piknika? Nikomur nisem ponudila svojega objema. Ker smo bili še v fazi spoznavanja. Danes, ko za marsikoga izmed vas lahko rečem, da stopamo po poti prijateljstva, tudi marsikomu izmed vas lahko tudi ponudim svoj objem. Občutki? Namig? Namera? Ti je ne znam opisati. Ker jo enostavno začutim. In edinole, česar se držim, je iskrena želja po objemu, ki jo začutim v svojem srcu.

S tem, da bi rada dodala tudi to, da spoštujem tudi željo tistega, ki mu želim dati svoj objem. Če je objem tudi želja sočloveka, kateremu želim pokloniti svoj objem, potem to naredim iskreno in iz vsega srca. Če mi je na nek način sporočeno, da objem z nasprotne strani ni zaželjen (mi sploh ni pomemben razlog!), potem spoštujem željo sočloveka in ga objamem samo v mislih.

Nekako tako. Tukaj in zdaj. In tam, kjer spregovorijo moja čustva in moje srce. In ne SSKJ. Niti kdorkoli drug, ki je kdaj izrekel te besede. V angleščini »I love you« pomeni oboje – ljubim te in rad te imam. Jezus je govoril: "ljubim vas". Ampak to sem jaz. Tukaj in zdaj. Jaz. In morda še kdo, ki bo napisal, kaj njemu pomenita besedi »Ljubim te«.

m.


P.S: Si me pa napeljal na razmišljanje o tem, zakaj jaz ljubezen obarvam tako, kot jo. Morda erotično? Morda odvisno od stopnje, koliko se komu odprem?