marina
Guest
|
Nomad, za nobeno etiketiranje ne gre. Vsi ljudje imamo radi otroke. Toda takšno razmišljanje je povsem idealistično in skregano z mojo realno izkušnjo. Seveda otroci morajo zganjati norčije okrog, ker njihov svet doživljanja je svet igre. Toda ta igra vključuje tudi nevarne situacije, za druge vrstnike lahko boleče situacije, mi odrasli smo tudi zato, da jim postavljamo meje, čeprav znamo uživati v njihovi domišljiji. Postaviti meje, sprejemati otroka in njegove posebnosti, KER ČISTO VSAK JE UNIKATEN, je zame največja ljubezen, ki jo premoreš do njega. Kako to misliš,da jih odrasli nočemo razumeti? Vsakogar, ki dela z otroci, se njihov otroški domišljijski svet dotakne tako ali drugače in "je napol v njem", hkrati pa mora biti takšen, da odloča o poteku igre (katerekoli) in na videz nevidno skrajša ali podaljša "vrvice otroške ustvarjalnosti in zanosa", odvisno od nevarnosti, kajti otroci ne vidijo nevarnosti, so v svojem svetu. Kje je tukaj NESPOŠTOVANJE DO OTROK? Kar zamisli si,da bi se tvoj predlog, da jim damo SVOBODNO VOLJO, udejanil...Bog pomagaj...V parku bi plezali po spomenikih, tisti blejbled- nevarno igračko bi si ppo nesreči spuščali v obraz in bi prihajalo do poškodb, starejši večji fantiči bi pri igri z žogo vedno prevladovali,ker bi jim vzgojiteljice dale svobodno voljo in mlajši ne bi prišli nikoli do žoge, zvečer bi se otrokom ugodilo, ko ne bi hoteli spat,ampak gledali risanke in tv pozno v noč, zjutraj pa ne bi mogli vstati za v vrtec ali v šolo...??
DATI OTROKU LJUBEZEN POMENI TUDI POSTAVITI GA V DOLOČEN RED in s tem bolje pripraviti na kasnejše odraslo življenje, kjer tudi ni prostora za razpuščenost in s tem NAREDITI JIH LAŽJE PRILAGODLJIVE V ŽIVLJENJU, kar je največ,kar lahko narediš zanj, poleg tega, da mu pomagaš IZRAZITI IN RAZVITI NJEGOVE TALENTE.
In če se vrnem k otroškim norčijam...ti si očitno pozabil, kako si sam dojemal te norčije. Moraš vedeti, da če bo imela ena deklica navado jemati drugim barvice in jih spravljati v svojo torbo, da se lahko o tem tudi pogovoriš z njo, vendar je pa cilj tako početje zaustaviti. In kadar bo en razigran deček tekal po razredu in mimogrede vsem malo porisal njihove lepe risbice, da to ni samo norčija in da bodo nekateri otroci jokali zaradi zastonj truda in uničenih risbic. Ti pa bi dal svobodno voljo...In kadar enega temnopoltega otroka ozmerjajo v igri, ki se konča s sporom s črncem,pa da je njegova mama itak črna, je treba to razčistiti! Ker TUDI V OTROŠTVU SE OB NORČIJAH DOGAJAJO NAJVEČJA PRIZADETJA IN BOLEČINE, KI KASNEJE VPLIVAJO CELO NA ODRASLEGA ČLOVEKA KOT NEKE TRAVME-tudi v otroštvu namreč gre pri norčijah (igrah) za stalne poskuse izključevanja, dviganja sebe nad druge, poskuse sprejemanja med vrstniki, ta težnjo biti boljši od drugih! Kaj bi se torej zgodilo, če bi otrokom pustili svobodno voljo? Težko je biti otrok, kajti čut za pravico, sočutje, zmožnost sodelovanja, se ustvarja ravno v tem občutljivem času rasti in socializacije in poteka tudi preko vrstniških zavrnitev in krivic, ker se otroci v začetku v zgodnji dobi doživljajo kot center, kot najpomembnejši. Tu ne gre za etiketiranje, samo za poznavanje psihologije. In mi, odrasli, jim lahko ta proces olajšamo...ali pa naredimo še bolj bolečega, ko vse označimo za njihovo norčijo...dati otroku dovolj prostora za izražanje domišljije in rast njegove ustvarjalnosti skozi igro, DA, toda ne brez ,ob nevarnih in opisanih bočeih situacijah, določenega nadzora. Tvoje gledanje je povsem skregano z realnostjo.
|