Moram priznati, da se strinjam, deloma, z Johnnyjem... zakaj delate iz muhe slona... zdiš se mi odprta in predvsem bistra oseba, ki ve kaj hoče, ampak je trenutno v nekem tunelu brez svetlobe...

Poslušaj svoje srce, samo ti bo povedalo kam moraš, je pa res, da je ta oseba "prezahtevna" za tvojo dušo, zato ukreni kaj, pa ne samo razmišljati...  ???

Podpiram trditev od Johna, le dela, da se da s silo kaj rešiti ne podpiram, pač ljudje smo različni...  

BRUS-LI wrote on 01.10.2002 at 22:15:36:



Quote:



Ta zloglasni fant je nekako našel mojo službeno tel. št. in me je klical, če grem na čaj kar tako. Seveda sem rekla, da ne, je vprašal zakaj, in sem mu povedala, da se ga bojim. Začudeno me je vprašal, kako to, da se NJEGA bojim, pa sem mu rekla, ali se ne spomni, kaj mi je naredil, pa je rekel, da je to pač že zgodovina. Sem mu rekla, zate že mogoče. Ker žal nisem pozabila, kako sem bila že skoraj blazna pristala pri psihiatru in na pomirjevalih.

Moji odgovori so bili iskreni, in ker nič drugega do sedaj ni pomagalo, (res da tudi iskrenost ne), ne vem, kako naj postopam. Ne vem, če je iskrenost najbolj modra, za taktiko pa nimam časa. Večkrat sem mu rekla, naj me pusti na miru, ampak... Nimam nobene kontrole, kaj bo v nadalje naredil, meni se panika povečuje, zdaj, ko je začel še v službo posegat. Najhuje je, ker me NE SLIŠI in ker ob njem izgubim zmožnost sploh karkoli pametnega rečt. Preganja me vsepovsod, tud v sanjah, imam strašen občutek krivde, ker mu ne morem pomagat, pa vem da neupravičeno. Včasih na trenutek dobim samozavest v smislu - nisem ti ničesar dolžna, ravno tako ti meni ne, pa sem v naslednjem trenutku že vsa nemočna in prestrašena. Najhuje je, ker VIDI v mene in ve, da sem popolnoma sama. Bojim se sama sebe, da bom izgubila razum. Kakšna ideja, beseda, nasvet?

Quote:

To, da nimaš kontrole nad tem, kaj bo v nadalje naredil, je povsem normalno, saj dejanj drugih tako ne bi smeli kontrolirati, ker bi to pomenilo poseganje v njihovo  svobodno voljo. Lahko pa kontroliramo svoja dejanja.

Vse preveč, več kot je potrebno, se oziramo na to, kaj bodo drugi rekli ali kaj bodo naredili drugi, ter se s tem prostovoljno prepuščamo na milost in nemilost njihovi volji.

Naj zaključim z odlomkom, kako je Don Juan poučil  Castanedo:
Samozavest bojevnika ni samozavest običajnega človeka. Običajni človek išče gotovost v očeh gledalca in temu pravi samozavest. Bojevnik pa išče brezgrajnost v svojih očeh in temu pravi ponižnost. Običajni človek je pripet na druge ljudi, medtem ko je bojevnik pripet samo na neskončnost.

Ja, maš prav, in tako sem tudi ravnala, in ravno to me je skoraj razžrlo. Poklicala sem policijo potem, ko se je usedel pred mojimi stanovanjskimi vrati (v bivšem stanovanju), potem, ko sem ga prosila, naj oddide, ko sem ga opozorila, da bom poklicala policijo, ko sem poklicala njegove starše. Rekli so, naj kar pokličem policijo. Rekel je, da mu je vseeno, da bo pač trmast. Kulturno so ga odpeljali, nakar je preživel mesec na psihiatriji. Bojim se, da bo zopet pri meni iskal pomoč za kakšen takšen ukrep. Res mi ni lahko, ker ni ravno v moji naravi na takšen način delovat, pa sem morala. Hudo mi je, ker mi je šlo za to, da si ne bi nakopala sramote pred sosedih, v bistvu sem imela stike z njim le iz strahu in sem upala, da bom z lepo besedo kaj dosegla.

Quote:

Zaradi tega, kaj si bodo mislili sosedi naj te ne skrbi. To je le še ena od podtalnih oblik kontroliranja drugih. Delaj tako, kot se tebi zdi prav.

Najbrž imaš prav, ko praviš da bo pri tebi zopet iskal pomoč. Pomoč je tukaj ključna beseda in najbrž jo je res potreben. Ko je v krizi, verjetno drugače ne zmore, kot da na ta način izsili, da mu priskrbiš prevoz na psihiatrijo.
Torej mu pomagaj in ko bo naslednjič ponovno kampiral pred tvojimstanovanjem, pokliči policijo in naj opravijo svojo dolžnost.

Najbrž ni preveč naporno, da pokličeš policijo, da ga odpeljejo in se ne sekiraš več.
Ker si ga že navlekla v svojo bližino, moraš sedaj to na nek način "odplačati", pa čeprav samo s klicanjem policije.

Quote:


Kateri ljudje, katera dejanja? Zarad slabih izkušenj si si zgradila en obrambni zid, skoz katerega ne pustiš nobenga več k seb. Zdaj pa folk rajš v naprej obsojaš,  ker pa veš, da si oni tega tvoga obsojanja  s svojim odnosom do tebe morda ne bi zaslužli, maš pa do njih slabo vest. Pa zarad njih  hkrat tud do tistga, ki te izsiljuje.

Si si že izoblikovala dost jasn  kriterj, po katermu ljudem ni za zaupat. Ta je natančno isti selekcijski kriterij, po katerm bi ljudem morala zaupat. Eno  ostro pa zdravo  selekcijio do folka je zdej čist komot možno neredit pa se na tak način slabe vesti do tistih, ki si je ne zaslužjo, končno znebit.

"nebogljeni"

titud wrote on 14.10.2002 at 13:43:08:


Maš kakšen predlog? Moja, morda ne preveč umna drža je, da če si jaz zaslužim, zakaj si ne kdo drug ne bi tudi? Kje je tisti kriterij? Žal ne vem, če sem jih sposobna postavit. Sem, za nekaj časa, pa me spet premamijo. Primer: ravno pred kratkim sem imela tako jasen in čist občutek same sebe, in ker sem odšla z nekega partya takrat, ko sem tako začutila, ko mi je notranji glas to rekel, so me potem ponoči klicali in ful gnjavili, če lahko pridejo, čeprav jim rečem, da me je tega strah, pa ne slišijo, da nisem tako močna, kot me vidijo. Kaj narediti, če nekdo osnovnih eksistenčnih potreb nekoga ne upošteva. Čisto sama bom težko zmogla. Sem veliko prebrala o tej nezdravi krivdi, je to neka globoka zakoreninjena zadeva.