Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 ... 4 5 6 7 8 9
(Read 20328 times)
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #75 - 24.06.2002 at 14:52:18
 
Natalija!

Želim ti povedati samo to, da sem vesela, da na svetu še obstajajo ljudje, ki imajo sočutje tudi do človeka, ki jim sploh ni blizu. In če sem pravilno sklepala, delaš v neki bolnici, ali pač ne? In moje zgornje mnenje se nanaša ravno na bolnice. Toliko preveč je tam neke neosebnosti in nesočutja, še posebej v primeru, če ti umre človek, ki ti je bil zelo blizu… Vsaj moje izkušnje so, žal, takšne...

M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
LittleStar
Ex Member




Re: Sočutje in pomoč
Reply #76 - 24.06.2002 at 15:02:14
 
Natalija wrote on 24.06.2002 at 14:39:15:
Uničena starša, ki seveda morata delat in malček, ki živi verjetno v takih bolečinah da se mu po malem že blede ali pa se sploh ne zaveda.

In ko otroka ni več, se pričnejo obtoževanja s strani šokiranih staršev, ki jih nihče ne pripravi na kaj takega.

Kako od tu naprej? Razumeti starša? Težko, razumevanja je veliko, sočustvovanja v bolnicah malo. Če ne delavci tam ne bi preživeli. Pa vendar človek dobi solzne oči, ko pomisli na to kar se ej zgodilo. Zakaj potem tega sočutja ne pokazat? Četudi so nam ljudje tujci?



Morda pa nam ne bi smeli biti ljudje tujci? Ni lahko, ko še samemu sebi velikokrat ne znamo biti sočuten prijatelj. Zavedat se moramo, da vsak bije hudo bitko, in da  vsak ne prenaša enako bremen življenja. Težko je razumeti nekaterih tako krutih posegov narave, včasih jih ni moč, pa vendar lahko vsak naredi, kar je v njegovi moči. Saj, kdo pa te pripravi pravzaprav na življenje, kot pa življenje samo...
Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: Sočutje in pomoč
Reply #77 - 24.06.2002 at 15:04:43
 
Se lahko samo strinjam z Natalijo. V taki situaciji vsa pamet odpove in na koncu skoraj nujno ostane frustracija, ki jo lahko omili morda samo obcutek, da si tisto bitje za trenutek stisnil k sebi in mu vsaj poskusil dati dati obcutek, da ni samo s svojo bolecino.

Sam frustracije bolj slabo prenasam, verjetno nisem edini, zato se nikomur ne cudim, ce se kdorkoli poskusi skriti v vlogo,  belo haljo, za stetoskop ali pa za pravila, standarde ali karkoli ze.

Kako naprej? Nimam receptov. Naredis, kar lahko naredis. Naredis, kar cutis, da moras narediti. Dokler se lahko kaj naredis.

lp bp
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #78 - 25.06.2002 at 21:48:47
 
Quote:
zato se nikomur ne cudim, ce se kdorkoli poskusi skriti v vlogo,  belo haljo, za stetoskop ali pa za pravila, standarde ali karkoli ze.

bp – do neke mere strinjam s temle. Vendarle le do neke mere. Kajti po mojem mnenju obstajajo bolniki in obstajajo bolniki. Se ti ne zdi, da recimo invalid, ki se v postelji ne more obrniti sam, se pa mora, ker v nasprotnem primeru dobi preležanine, v vsakem primeru zasluži toliko sočutja, da pride sestra ali medicinski brat ali kdorkoli že in ga obrne? Vzame mu samo minutko, invalidu, ki lahko samo leži in čaka, da se ga bo kdo usmilil, pa morda s tem reši dolgotrajno zdravljenje preležanine?

Recept? Jaz bi imela enega, vendarle je neuresničljiv. Po mojem mnenju bi se morala zadeva reševati že pri samem zaposlovanju, ali pa še prej, pri samem odločanju za ta poklic. Ne more biti vsakdo v tem poklicu. Ta poklic lahko opravljajo ljudje, ki zmorejo določeno mero sočutja.

Enako kot pri vzgojiteljicah. Tudi ta poklic lahko opravljajo samo tisti, ki imajo posluh za otroka. Ker z nepravim načinom lahko otroku povzročiš ogromno škodo. Pa saj vsi poznamo svoje vzorce preteklosti, kajne? In prav gotovo smo kaj pobrali tudi pri svojih vzgojiteljicah. Je pa to že »out of topic« tema, zato ne bi nadaljevala.

Me pa zanima nekaj drugega. Kako pa vi sami? Kako vi doživljate sočutje? Ga sprejmete ali ne? Če da, od koga in kdaj? Kdaj ste ga pripravljeni sprejeti in kdaj ga odklonite? Se mi zdi, da smo se pogovarjali samo o tem, kako mi dajemo sočutje, nič pa še o tem, kako ga mi doživljamo?

M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: Sočutje in pomoč
Reply #79 - 25.06.2002 at 23:56:39
 
Miska,

Situacija, ki jo opisujes mi ni čisto tuja, sicer je minilo že kar nekaj let, od kar sem jo imel priliko spoznati, pa vendar je pustila trajen vtis. In nekaj strahu pred tem, da bi bil v življenju kdaj povsem odvisen od drugih, še posebej od njihovega sočutja.

Po tem, kar sem videl, nisem opazil velike razlike med nekaterimi oddelki v psihiatričnih bolnišnicah in med nekaterimi oddelki v domovih za starejše občane.
Povsod sem videl starejše ljudi, nekatere pokretne, druge ne, za katere bi bilo nevarno, če bi jih pustili, da sami skrbijo zase. Nekateri se tam znajdejo zaradi tega, ker drugi svoje udobje cenijo bolj kot sočutje, marsikdo pa v pogojih ko vsi cele dneve delamo za prezivetje in ne zivimo vec v velikih druzinah, nima velike izbire.

Burn-out sindrom, sam bi to prevedel psihična izčrpanost, je menda med vsemi poklici skoraj najpogostejši pri negovalnem osebju (torej medicinskih sestrah, bratih, negovalkah ipd.) psihiatričnih bolnišnic. Menda gre za najbolj psihično naporno delo, ki ga marsikdo lahko zdrži samo določeno število let, menjav oseb je menda veliko, kdor si najde drugo delo, gre takoj ko je mogoče drugam. Tako je menda mariskje po svetu. Glede na podobne pogoje dela, je verjetno podobno z negovalnim osebjem drugih ustanovah, kjer se pogoji dela ne razlikujejo dosti od psihiatrične bolnisnice.

Pred časom sem bral članek, da se je osebje uprlo direktorici doma za starejše občane (če je morda še kdo bral to, se bo morda spomnil kraja, imen in drugih številk, moje navedbe po spominu so hudo približne), ki je poskušala "racionalizirati" delovanje ustanove, s tem da je bilo osebje plačano nekako tako, da s tem denarjem nikakor ni moglo spodobno živeti, na dan pa so prišli tudi drugi osupljivi podatki: menda je imel ekipa menda dveh negovalk približno pol minute časa, ki ga je lahko posvetila posameznemu nepokretnemu bolniku.
Nekatere bolnike je potrebno nahraniti, pa preoblečt postelje, pa menjati kahle in katetre, pa kaj jaz vem kaj vse še.

Me ne preseneča, da so preležanine, dehidracija, ali pa prepihi, ki naj bi poskrbeli, da se najtežje bolnike prestavi kam drugam, magari na pokopališče, bili in so morda še realnost takih ustanov. Delo medicinskih sester, negovalk in podobnega je navadno bolj slabo plačano in zelo naporno (tudi fizično, dvigovanje, ...), tako da kakšne zelo hude selekcije ne morejo opraviti. Če se poskusiš vživeti v nekoga, ki ima naprimer še cel kup svojih eksistenčnih skrbi, poleg tega pa mora opraviti v osmih urah dva obhoda, v katerem lahko vsakemu bolniku posveti toliko in toliko sekund, lahko razumeš, da si tak človek poskusi vzpostavit različne varovalke, ki mu preprečujejo, da bi ga v kratkem času pobralo. Disociacija, kot ena od teh varovalk, izklop identifikacije, izklop sočutja, oni niso mi, oni so bolniki   pa kot dobro veš pripelje do kar grozljivih reči, če ni varovalk, ki bi to lahko preprečile.

End of Part 1. To be Continued.
Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: Sočutje in pomoč
Reply #80 - 25.06.2002 at 23:58:30
 
Part 2

Sam ne morem kritizirat medicinskih sester in negovalnega osebja, nasprotno. Kot otrok in mulc sem bil večkrat v bolan in dobil marsikatero tolažbo, nasmeh in spodbudno besedo, skoraj vedno pa zelo topel in človeški odnos.

Problem vidim širše, kot problem selekcije osebja. Začne se pri nas, pri tem, kako živimo, nadaljuje skozi denar ki ga lahko pogrešimo za skrb in nego osebe, ki ne more skrbeti zase, nadaljuje pri zavarovalnicah, ki usklajujejo milijon različnih denarnih interesov in bremen, malo pa jih briga za človeške usode, (morda se doatken tudi zdravnikov, ki hočejo večji del pogače zase), nadaljuje pri administrativnem osebju, ki mora povezat začetek meseca s koncem in ga skrbi najprej barva številk, preko  obremenjenega osebja in spet konča pri nama, Miška, oz. pri tem kaj lahko spremenimo.

Saj ne mislim, da lahko spreminjam svet, ampak zdi se mi, da sem narisal eno realnost, en tak začaran krog, teh pa res ne maram. Mislim, da ni pogojev za pazlivejšo selekcijo osebja, povrh pa se bojim, da ga to ne bo presekalo.

Če bolje pomislim, ga (začaran krog) povzroča prav pomanjkanje sočutja. Pomanjkanje sočutja pri tistih, ki jih malo briga za ljudi. Pomanjkanje sočutja tistih, ki jih življenje naredilo trde. Pomanjkanje sočutja pri tistih, ki se tega sicer zavedajo, pa jim je njihovo udobje pomembnejše in se sočutju odrečejo. Pomanjkanje sočutja tistih izgubljenih, ki le ne morejo sočustvovati s vsemi ubogimi, ponižanimi in bolnimi, jih je le preveč. Pomanjkanje sočutja tistih, ki bi ga sicer čutili in tudi kaj naredili, pa za to niti ne vedo.

Po mojem nas večina spada v kategorijo tistih, ki ne naredimo ničesar zaradi lastnega udobja. Mogoče bi se lahko vsak vprašal, s čim se identificira in čemu se je pripravljen odreč, pa bo dokaj hitro jasno, kaj se lahko zares spremeni.

Quote:
Me pa zanima nekaj drugega. Kako pa vi sami? Kako vi doživljate sočutje? Ga sprejmete ali ne? Če da, od koga in kdaj? Kdaj ste ga pripravljeni sprejeti in kdaj ga odklonite? Se mi zdi, da smo se pogovarjali samo o tem, kako mi dajemo sočutje, nič pa še o tem, kako ga mi doživljamo?

Sprejel sem ga takrat, ko sem začutil, da gre za pristno zanimanje za sočloveka in ne za javno uprizoritev družbene korektnosti ali za zelo prefinjeno obliko poniževanja ali pa triumfa oz. manifestacije nadmoči v določeni situaciji. Menda znajo to ločiti tudi že zelo majhni otroci (buci buc, glej kakšna lička, ...)


lp bp

The End
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #81 - 26.06.2002 at 01:38:35
 
Bp, situacija, ki sem jo opisala, se je dogajala prav pred kratkim in sem bila sama del nje, zato tole govorim prav iz lastnih izkušenj. Tako sem žal doživela tole sočutje jaz. In ni se dogajala v kakšnem oddelku psihiatrične bolnice ali doma za ostarele. Točno taka situacija se je dogajala v navadni bolnišnici. Kjer sestre in medicinski brati nimajo niti toliko sočutja, da bi lahko razločili med tem, kakšno nego potrebuje «normalen« bolnik in kakšno nego potrebuje invalid, recimo.

Da ne govorim o sočutju, ko ima človek vročino čez 40, ko ostane edina možnost samo še umetno ohlajanje človeka, ker nobena druga stvar, noben antibiotik »ne prime«. Pa veš, kdo je menjaval in sproti hladil brisače in jih polagal na pacienta? Sestra? Medicinski brat? Negovalka? Ja, misli si. Bližnji svojci in nihče drug. Če nas ni bilo poleg, je vročina takoj ponovno narasla v višave… Ker osebje žal ni zmoglo niti toliko sočutja…

Da o situaciji, kakršno sem sama doživljala – ne bom posebej navajala, kje, ker to pač ni moj namen, naj bo to neka ustanova, ki je namenjena tudi invalidom – da o tej situaciji in o tem sočutju niti ne govorim. Ja, se najde kakšna sestra, ki ga premore. Ampak je to takšna izjema, da se ti zdi kot sonce, ki je v tistem trenutku posijalo v sobo. Zato pa sem tudi takoj reagirala na Natalijin post. Ker je to moja bolečina in ker sem resnično vesela, da še obstajajo takšni ljudje... Ki jim služba ni samo nujno opravilo, ki jim ne pomeni samo zaslužka, samo možnosti za neko napredovanje, samo možnosti za nek uspeh... Ki jim služba nudi predvsem tisti občutek, ki ga lahko doživiš, če človeku nudiš iskreno sočutje...

Sorry – ampak takšne so moje izkušnje… In vem, da je rešitev težko najti. Tudi zato, ker žal živimo v takšni družbi, kjer so pomembnejše lastnosti, kot so materializem, zavist, borba za prestiž in podobno,… kot pa tiste vrednote, ki človeku lahko prinesejo nek notranji mir. In pravo sočutje na pravem mestu je prav gotovo ena izmed njih…

M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #82 - 26.06.2002 at 09:34:11
 
Someone wrote on 20.06.2002 at 15:06:49:
... ali če nekdo postane invalid, se tudi ne bom po vsej verjetnosti šel jokat z njim….


Pa še tole, če sem se že toliko odprla. Popolnoma delim tvoje mnenje, Someone, edinole v temle delu, ki sem ga citirala, je moje mnenje nekoliko drugačno.

Nikoli ne boš vedel, koliko notranjih bolečin doživlja človek, ki se mu življenje sesuje na ta način. To je treba doživeti, to je treba začutiti. Še posebej, če se to zgodi nekomu, ki ti je zelo blizu… Šele takrat, Someone, lahko doživiš, kakšne notranje boje bije človek in kakšne notranje bolečine doživlja ob tem…

In takrat iskreno in iz vsega srca zajočeš z njim…

M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Natalija
1
*
Offline


Posts: 14
Kamnik
Gender: female
Re: Sočutje in pomoč
Reply #83 - 26.06.2002 at 10:17:58
 
Jutro!
Miška prebrala vse kar si napisala in se moram žal strinjat s tabo. Ampak verjemi da poznaš samo eno plat zgodbe in ta plat je tvoja. Jaz kot bodoča dipl. med. sestra (kako se to fancy sliši) ti lahko povem svojo. Lahko da boš lažje razumela, lahko pa da bo to samo potrdilo tvojo tezo.

Stvari na KC so več ali manj enake po vseh oddelkih. Ena sestra in na svoji oskrbi eno do dve bolniški sobi kjer je ponavadi šest bolnikov. Se pravi v vsaki trije (pa so to idealni pogoji). Tej med. sestri ponavadi pomaga še ena, ki pa je na oddelku leteča in dela vse. Se pravi zjutraj na enem internem oddelku praviloma ni težav, ker tam bolniki poskrbijo za sebe. Ko pa se znajdeš na kirurgiji se stvari drastično spremenijo. Zjutraj imaš eno uro da vseh 6 ljudi kolikor toliko urediš, da so spodobni in za silo urejeni, ko zajtrkujejo. Po zajtrku se začne prava nega.
Študenti, ki pridemo na vaje dobimo eno sobo z 3 do 4 nepokretnimi bolniki. In v tej sobi ponavadi ostane en sestrski par.  To pomeni, da mi 6 ur zelo garamo, da poskrbimo za osnovno nego, ki so seveda MORAMo delati »po šolsko«. Ker to je to, kar svojci in bolniki zahtevate. Vse kar je manj od tega, je to, kar opisujete. Vendar je sama razporeditev dela na oddelkih takšna da je to neizvedljivo. Potem pa se vse naredi samo delno pa je to vseeno najboljše kar lahko sestre naredijo.

List obračanja, ki preprečuje dekubituse, saj naj bi se nepokretne bolnike obračalo na 30 minut, je vedno lepo in polno zapolnjen. Bolniki pa so vedno polni nekih dekubitusov zakatere nihče ne ve »kako so nastali«. Žal je tako, da sestra pride in obrne ponavadi 2x do 3x na dan, vmes pa napiše kolikokrat je bila. Pa to ni pomanjkanje sočutja ampak enostavno ne zmorejo in jim ne znese.

Kar pa se tiče sočutja…hmm…Ko nekdo na oddelku umre, je vedno zraven tista sestra, katera je odgovorna za sobo. Razumeš da so svojci prizadeti, da rabijo čas in sočutje in tega jim pač daš, kolikor je to mogoče, pa vendar gremo nazaj k šolskim učbenikom in vam povem kaj piše v tej knjigi, ki jo imajo naši profesorji za biblijo. Tam piše, da moraš svoje domače težave pustit pred vrati in se 100% posvetit bolniku in njegovim težavam. Sicer ne vem kako to uspeva avtorjem te knjige ampak pustimo zdaj to. Recimo da sem tega toliko sposobna, da ne moti mojega dela. Se pravi prideš v sobo, kjer imaš polno svojcev, ki so zraven, ko jim umira ljubljena oseba. Tam po vseh pravilih bontona, ne smeš prekipevat od ene pozitivne energije, ampak jim daš čas in izkažeš spoštovanje. To vsi cenijo. Ko prideš v drugo sobo je tam polno razposajenih bolnikov, ki so v odhodu domov, se smejejo in tako naprej. Torej težave prejšnjega bolnika pustiš pred vrati in se posvetiš novim, tokrat z nasmeškom na obrazu. Ko te vidijo svojci jim deluješ neobčutljivo in celo žaljivo. Pa vendar je na oddelku toliko in toliko ljudi…

Zvečer prideš domov včasih dobesedno ubit in si mogoče želiš samo še počitka ali pa joka. Zato se mi včasih zvrti v glavi od same jeze, ko te kakšne deklice, ki je prej delal 3+2 na krojaški,vpraša, v katero smer se umiva hrbet…če pa bolnik umira v bolečinah že samo zato ker leži na boku. Ne rečem, je zdaj izpolnila svoj življenjski cilj, ampak ji manjkajo izkušnje, ki si jih ne bo nabrala v tistih nekaj ur vajah, ki jih bo doživela na oddelku. Ker ko bo končala naš fax bo delal samo še »lepe« stvari. Jemala kri…previjala rane…in nikoli se ji ne bo treba postavit v kožo bolnika. Takšne so žal čisto neobčutljive na vse..pa vseeno lepo vozijo skozi življenje. Mogoče celo boljše kot jaz…pa imam malo morje izkušenj
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #84 - 26.06.2002 at 11:16:22
 
Natalija, glej. Sem prebrala, kar si napisala in sem želela ostati tiho. Ker se bojim, da bom, če bom še kaj pisala o tem, spet pustila bolečini, da z vso močjo bruhne na dan. To pa težko prenesem, zato to bolečino najraje potlačim nekam vase. In o tem niti ne govorim. Takšna pač sem in tako lažje zdržim. Da se ne sesujem… Pa vendarle.

Natalija wrote on 26.06.2002 at 10:17:58:
List obračanja, ki preprečuje dekubituse, saj naj bi se nepokretne bolnike obračalo na 30 minut, je vedno lepo in polno zapolnjen. Bolniki pa so vedno polni nekih dekubitusov zakatere nihče ne ve »kako so nastali«.

List obračanja? Na 30 minut? Res? Potem pa res ne vem, kje sem jaz preživljala cele dneve… Ko sem najprej morala počakati da sta minili dve uri in če sem prej stopila do sestre in jo lepo prosila, naj obrne bolnika, dobila oster odgovor: »še ni čas. Obračamo na dve uri. Počakajte«. Potem sem se navadila, da sem tudi v bolnici sama obračala bolnika. Ker je to ostala edina možnost. In verjemi mi, nisem preživela v bolnici tako malo časa… Ure in ure, dneve in dneve… So se menjale sestre, so se menjali medicinski brati… Njihov odgovor pa je, žal, ostajal vedno isti.

Dekubitusi, za katere nihče ne ve, kako so nastali? Lepo te prosim! Sem živela s takim bolnikom in vem, da je redno obračanje v postelji vedno preprečilo dekubituse… In ne prepričuj me v to, prosim. Dekubitus vedno nastane iz enega samega razloga. Zato, ker je del telesa predolgo časa obremenjen. Morda knjige govorijo drugače. Takšne so pač moje izkušnje.

O drugem, kar si pisala, se strinjam. Je o tem pisal tudi bp. In če vprašaš mene, je edina možnost ta, da ta poklic opravljajo samo ljudje, ki imajo veliko notranjo moč. Ki so sposobni prenesti vse to... Ki vse to zdržijo... In ki vse to zmorejo…

In seveda sistem, ki bi takim ljudem moral omogočiti razmere, v katerih bi vse to lahko tudi udejanili. Pa je tudi o tem že vse napisal bp...

Imaš pa prav. Poznam le eno plat zgodbe in to je moja plat. In ta moja plat zgodbe je žal takšna, da se nikdar in nikoli ne želim znajti v nekem KC ali na Infekcijski kliniki ali pa na Institutu za rehabilitacijo, če že hočeš.

Ti pa bodi to, kar si. Opravljaj svoj poklic tako, kot si si ga zamislila in kot ga želiš opravljati. Dokler boš to zmogla. Ko boš čutila, da postajaš takšna, kakršna je večina, potem te prosim, zamenjaj poklic. V imenu vseh bolnih in trpečih te to prosim…

M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: Sočutje in pomoč
Reply #85 - 26.06.2002 at 12:14:11
 
Miska wrote on 26.06.2002 at 09:34:11:
In takrat iskreno in iz vsega srca zajočeš z njim…

Miska,

Pred casom si vprasala, kdaj in kako sprejemati in kdaj in kako izraziti socutje, kako in v kaksni meri.

Kdaj se lahko z nekom zjočeš, kdaj pa ta oseba rabi tvojo trdnost in oporo vsaj začasno in je mogoče bolje vsak dan odigrat eno partijo šaha ali predebatirat vse, dogodke iz življenja, kljub temu, da ti gre na jok?

Kako izrazit nekomu sočutje, da ga ne bi še bolj prizadel in to na najbolj primeren način, včasih v nasprotju s svojimi občutki?

Sam tega ne vem. Upam lahko samo, da me intuicija pri tem v bodoce ne bo zapustila.

lp bp
Back to top
 
 
IP Logged
 
Natalija
1
*
Offline


Posts: 14
Kamnik
Gender: female
Re: Sočutje in pomoč
Reply #86 - 26.06.2002 at 12:18:10
 
List obračanja, ki preprečuje dekubituse, saj naj bi se nepokretne bolnike obračalo na 30 minut, je vedno lepo in polno zapolnjen. Bolniki pa so vedno polni nekih dekubitusov zakatere nihče ne ve »kako so nastali«. Žal je tako, da sestra pride in obrne ponavadi 2x do 3x na dan, vmes pa napiše kolikokrat je bila. Pa to ni pomanjkanje sočutja ampak enostavno ne zmorejo in jim ne znese.



Še enkrat preberi kaj sem napisala glede obračanja! Točno to kar si že ugotovila! Da se iz OBVEZNIH pol ure, spremeni v 2 - 3x na dan!!
In da na list zapišejo da one to počenjo in da jaz vem DA NE...in se potem "čudijo" od kod dekubitsi!
In edini razlog za dekubituse je pritisk...
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #87 - 26.06.2002 at 12:50:30
 
Natalija, hočeš še več?

Bila je sestra, ki mi je pomenila sonce v tistih dneh. Na katero sem se lahko v vsakem trenutku obrnila, če sem želela obrniti bolnika. Če je le bila v tisti izmeni, se mi je vedno tiho nasmehnila in odšla z menoj. Sama sem bolnika namreč težko obrnila. Čeprav sem sčasoma pridobila tudi te izkušnje in sem ga zmogla tudi sama.

Prišel je dan, ko je ta sestra stopila v sobo. Kot ponavadi, sva izmenjali nekaj besed. Zdela se mi je nekam tiha... In zamišljena... Po dolgem razmišljanju se je odločila in mi povedala. Da ne zmore več. Da ne zmore več prenašati ignorance ostalih sester, ki se do nje obnašajo, kot bi bila garjava. Ker pač posluša svoje srce in na pomoč pride tudi takrat, ko ji to ni potrebno… Sprejela sem to. Ne morem pričakovati od nekoga, da izpostavi sam sebe samo zato, ker posluša svoje srce. In ker želi delovati tako, kot čuti, da je pravilno… Ki želi izraziti svoje sočutje do tistih, ki so ga v tistem trenutku zares potrebni…

Zato mi ne govori več o nekem sočutju v bolnicah, prosim te…

M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Natalija
1
*
Offline


Posts: 14
Kamnik
Gender: female
Re: Sočutje in pomoč
Reply #88 - 26.06.2002 at 12:59:18
 
Kaj naj rečem...vsi veste vse...brezveze, da se človek sploh trudi da bi vam kaj razložil.
Pa naj bo tako.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Miska
5
*****
Offline


Posts: 1599

Re: Sočutje in pomoč
Reply #89 - 26.06.2002 at 13:11:36
 
Natalija, je bil moj ton preoster? Se ti iskreno opravičujem, če si ga tako doživela. Je žal govorila bolečina in resnično to ni bil moj namen. Niti nisem nikdar in nikoli rekla, da vem vse. Daleč od tega. Vem predvsem tisto, kar sem sama doživela, sama občutila in sama izkusila. In to je, vsaj v tem primeru, žal, to.

Zapomni si raje tisto, kar sem napisala:

Miska wrote on 26.06.2002 at 11:16:22:
Ti pa bodi to, kar si. Opravljaj svoj poklic tako, kot si si ga zamislila in kot ga želiš opravljati. Dokler boš to zmogla. Ko boš čutila, da postajaš takšna, kakršna je večina, potem te prosim, zamenjaj poklic. V imenu vseh bolnih in trpečih te to prosim…


M.
Back to top
 
 
IP Logged
 
Pages: 1 ... 4 5 6 7 8 9