bp
Ex Member
|
Miska,
Situacija, ki jo opisujes mi ni čisto tuja, sicer je minilo že kar nekaj let, od kar sem jo imel priliko spoznati, pa vendar je pustila trajen vtis. In nekaj strahu pred tem, da bi bil v življenju kdaj povsem odvisen od drugih, še posebej od njihovega sočutja.
Po tem, kar sem videl, nisem opazil velike razlike med nekaterimi oddelki v psihiatričnih bolnišnicah in med nekaterimi oddelki v domovih za starejše občane. Povsod sem videl starejše ljudi, nekatere pokretne, druge ne, za katere bi bilo nevarno, če bi jih pustili, da sami skrbijo zase. Nekateri se tam znajdejo zaradi tega, ker drugi svoje udobje cenijo bolj kot sočutje, marsikdo pa v pogojih ko vsi cele dneve delamo za prezivetje in ne zivimo vec v velikih druzinah, nima velike izbire.
Burn-out sindrom, sam bi to prevedel psihična izčrpanost, je menda med vsemi poklici skoraj najpogostejši pri negovalnem osebju (torej medicinskih sestrah, bratih, negovalkah ipd.) psihiatričnih bolnišnic. Menda gre za najbolj psihično naporno delo, ki ga marsikdo lahko zdrži samo določeno število let, menjav oseb je menda veliko, kdor si najde drugo delo, gre takoj ko je mogoče drugam. Tako je menda mariskje po svetu. Glede na podobne pogoje dela, je verjetno podobno z negovalnim osebjem drugih ustanovah, kjer se pogoji dela ne razlikujejo dosti od psihiatrične bolnisnice.
Pred časom sem bral članek, da se je osebje uprlo direktorici doma za starejše občane (če je morda še kdo bral to, se bo morda spomnil kraja, imen in drugih številk, moje navedbe po spominu so hudo približne), ki je poskušala "racionalizirati" delovanje ustanove, s tem da je bilo osebje plačano nekako tako, da s tem denarjem nikakor ni moglo spodobno živeti, na dan pa so prišli tudi drugi osupljivi podatki: menda je imel ekipa menda dveh negovalk približno pol minute časa, ki ga je lahko posvetila posameznemu nepokretnemu bolniku. Nekatere bolnike je potrebno nahraniti, pa preoblečt postelje, pa menjati kahle in katetre, pa kaj jaz vem kaj vse še.
Me ne preseneča, da so preležanine, dehidracija, ali pa prepihi, ki naj bi poskrbeli, da se najtežje bolnike prestavi kam drugam, magari na pokopališče, bili in so morda še realnost takih ustanov. Delo medicinskih sester, negovalk in podobnega je navadno bolj slabo plačano in zelo naporno (tudi fizično, dvigovanje, ...), tako da kakšne zelo hude selekcije ne morejo opraviti. Če se poskusiš vživeti v nekoga, ki ima naprimer še cel kup svojih eksistenčnih skrbi, poleg tega pa mora opraviti v osmih urah dva obhoda, v katerem lahko vsakemu bolniku posveti toliko in toliko sekund, lahko razumeš, da si tak človek poskusi vzpostavit različne varovalke, ki mu preprečujejo, da bi ga v kratkem času pobralo. Disociacija, kot ena od teh varovalk, izklop identifikacije, izklop sočutja, oni niso mi, oni so bolniki pa kot dobro veš pripelje do kar grozljivih reči, če ni varovalk, ki bi to lahko preprečile.
End of Part 1. To be Continued.
|