Quote:



Quote:

Why? Did I look THAT scary?

Quote:

Eh, John je out. (Sorry, John. )

Quote:

[Garbage - I'm only happy when it rains], pesmica zate, poslušaj.

Quote:

A ni fajn? Men je pa fajn.

Quote:

Me too. Lahko noč, pa bolho za pomoč, če te pa pič pa mene poklič.

Quote:

Predvidevam, da ob tej uri precej utrujeno in zaspano. Ane, Amstel?

OK, dovolj heca za danes.

Quote:


E to to !!! To mi deli

Kar pišite gor probleme, sem lačen problemov. Zame ni boljšega športa, kot reševanje problemov.

Ne vem, ali je to želja po sočutju ali želja po pomoči.

Pri meni je to tako, da si na podlagi drugih problemov širim zavedanje in se tako tudi sam učim.

Quote:


Ja, in še vedno tako mislim. Da se jaz odločam, kaj bom mislila, kaj bom naredila. Kdo pa drug?
Kak vampir, elemental, starši, mag.... a?  

Ne bom se opredeljevala kot sočutno ali ne.

Kadar ima nekdo težavo, problem, kadar je nekdo prizadet,... se ne pridružim dotični osebi v smislu: "oh, ti ubogi človeček, kakšna težka krivica se ti godi". Ne zdi se mi smiselno.
Ocenjujem pač po sebi: kadar sem žalostna, ne potrebujem nekoga, da mi govori, da sem pa res eno ubogo bitjece, temveč nekoga, ki me posluša. V prvi vrsti to. Nekoga, ki mu lahko povem, kaj me teži. Zakaj me nekaj teži. Nekoga, ki me objame, če jokam in ne nekoga, ki bo jokal z menoj.

Na kratko bi bilo to nekako tako...

Suzana

Someone wrote on 22.06.2002 at 00:07:05:


Hja.. John je bil out, ker je bil vikend. Zdej je pa spet in in pol bo spet out.  8)

A ni fino, ko se eni mal visok cenmo?  

Someone...
Ironicno gledano, sem s to izjavo mislil na samega sebe... ces, da sem bahavo vzvisen.

Ko sva pa ravno pri vprasanju, ali sem mislil nate, pa lahko recem, da kolikor sem te uspel spoznati tukaj, te cenim, ker si si vzel cas zame... Resno.
In srcno upam, da tudi ti sam sebe cenis, ker v nasprotnem primeru, ce mi bos dovolil, bova mela kr ornk debate in ce bojo to v zivo, bova mogla kr neki piva spit.

Na, pa smo spet pri pivu.

Dan!
No najprej vsem en pozdravček tule na forum. Je bil predlagan od človeka ki ga zelo spoštujem in ker dobrih stvari na netu zelo primanjkuje mi je všeč da se še najdejo.

Med študijem, se bolj ali manj ukvarjam z ljudmi ki so bolni. Zadeve me niti ne pretrese v taki meri, ko gre za starejše ljudi ampak me veliko bolj zadane ko se v mojih rokah znajde kako malo bitjece.
Besede "življenje" še izgovoriti ne zna, pa že doživlja najbolj kruto obliko le tega.

Razpredat o zadevah ki se jih bojim, ni nikoli bil moj stil. Prej sem našl kakšno delavnico ali kak tečaj, kjer so dali bolj ali manj smernice v tem, kako se z takimi stvarmi soočat. Težko je razložit, kaj vse naj bi odnesli iz teh delavnic, nazadnje pa prideš pred situacijo in se ne spomniš niti ene zadeve, ki bi ti lahko prišla še kako prav. ko se kako malo bitjece trese v krčih v tvojih rokah in ne veš kaj in kako bi mu pomagal, ne pomagajo nobene delavnice ali še ne vem kako število besed in napotkov, ki se v teoriji slišijo tako zelo priročne in zanimive.

Polno mnenj in debat glede sočutja, žal nimam tale trenutek časa da bi prebrala čisto vse, pa nikjer do sedaj nisem zasledila, kako reagirat v situacijah kot jerecimo tale. Uničena starša, ki seveda morata delat in malček, ki živi verjetno v takih bolečinah da se mu po malem že blede ali pa se sploh ne zaveda.

In ko otroka ni več, se pričnejo obtoževanja s strani šokiranih staršev, ki jih nihče ne pripravi na kaj takega.

Kako od tu naprej? Razumeti starša? Težko, razumevanja je veliko, sočustvovanja v bolnicah malo. Če ne delavci tam ne bi preživeli. Pa vendar človek dobi solzne oči, ko pomisli na to kar se ej zgodilo. Zakaj potem tega sočutja ne pokazat? Četudi so nam ljudje tujci?