Natalija,

Hvala bogu, da vztrajaš, čutiš in razmišljaš naprej. Kot dipl. medicinska sestra boš verjetno prej ali slej prevzela vlogo, ko boš ali vzgajala nove medicinske sestre ali vodila ali nadzirala druge (kar še zdaleč niso same take "fine stvari", kot si nekje napisala).

Upam, da boš v tej vlogi lahko prispevala k dvigu profesionalnosti in morda uspela kaj naredit proti negativni skupinski dinamiki, ki jo opisuje Miška. Vsaj to, saj nihče ne more od nikogar pričakovati, da se bo spremenil, kaj šele spreminjal druge, ali sam spremenil svet.

Vsak od nas ima svoje videnje sveta, svoje izkušnje, svoje strahove, svojo bolečino, ki vpliva na to, kako se odzivamo. V vsakem omejenem sporočilu se lahko prenese samo toliko informacij, ni časa, da bi ti kdo sporočil ves kontekst,  vso bolečino, vso jezo ki jo čuti pri tem pa ti to lahko razumeš kot agresivnost, ali trmo ali karkoli že, glede na tvoje izkušnje. Šele po dolgem dopisovanju bi lahko komurkoli rekel,  da razumem njegovo stališče.

Sam se ti zahvaljujem za zanimivo temo, ki se me je dotaknila (kljub temu, da to verjetno dobro skrivam za pametovanjem) in za tvoje videnje. Veseli me, da vsaj še kdo gleda na to tako, kot gledaš ti. Upam, da problemi, s katerimi se boš srečevala v prihodnje, ne bodo vzeli volje, kot ti je tudi niso tisti do sedaj.

lp bp

Natalija, nisem posploševala. Sem iskreno povedala, da so bile izjeme, da so bili sončki, ki so mi pomagali ohranjati upanje… Upanje v to, da je tisto, kar sem doživljala sama, samo nočna mora in da se bodo našli ljudje, ki bodo zmogli kaj spremeniti v zvezi s tem…

Zato – tebi vso srečo na tvoji poti! Jaz se zdajle umikam… Bolečina namreč postaja prehuda…

M.

Andres wrote on 26.06.2002 at 15:18:51:

Andres,

A se greš tokrat hudičevega advokata?

Ne glede na to, ali lahko to malo bolje razložiš oz. podaš kakšen primer tega, kar trdiš?

lp bp

Quote:


Ej! To ni hudicev advokat. To je realnost v katerem zivimo in tisti, ki to ne priznate, vam zal ne morem pomagat, ker sami sebi tajite.

Vcasih so si na kmetih pomagali. Sosed sosedu  je vedno priskocil na pomoc?  Kako je danes?  Ce ti meni pomagas bom tudi jaz tebi al pa placaj..
Ce je se na kmetih, torej v predelih kjer so ljudje se najbolj z naravo ostali tako,  kje je potem tisto socutje in pomoc cloveka do socloveka?

Andres

Miška,

Bom zelo abstrakten, to je tako ena od mojih najljubših mask in upam, da boš še kdaj pomolila nosek iz luknje, drugega tako ni treba.

Že na zacetku debate ste ugotovili, da je v angleščini vec pojmov, ki se v slovenščini lahko prevajajo v sočutje (lahko se prevedejo tudi v kaj drugega, odvisno od pomena):

compassion: sočutje - usmiljenje
empathy: sočutje - vživetje
sympathy: sočutje - ujemanje

Enkrat sem po Internetu pobrskal in poskusil našteti različna čustva. In našel na nekaj mestih vsaj empathy in compassion našteta ločeno, pa tudi sympathy se je pojavil na več mestih, ločeno od obeh.

Tako da se lahko zgodi, da se pogovarjamo o vilah, pa so te za nekoga vrtno orodje, za drugega pravljična bitja, za tretjega pa velike stare hiše z vrtom. Z razumevanjem bo šlo pa v takem primeru bolj težko, ker bomo govorili o povsem drugih rečeh, kljub temu da bomo ves čas uporabljali isto besedo. Sploh če ta nima neposredne definicije, ampak samo metaforično. (Ko ne moreš reči  sočutje je to in to ampak večjemu lahko rečeš sočutje je kot ... ali sočutje je takrat ko .... Nekako podobno je po mojem tudi z ljubeznijo.

Compassion, sočutje - usmiljenje, je po mojem nekaj podobnega temu, kar čutiš do lačnih otrok v Afriki. Ne veš natančno kako je, če nisi pojedel nič pametnega v zadnih dveh tednih, predstavljaš si, da mora biti zelo hudo in čutiš, da se kaj takega ne bi smelo dogajati nikomur.

Empathy, sočutje - vživetje, je takrat, ko si postavljen v situacijo, da bolj ali manj opazuješ trpljenje nekoga in se z njim poistovetiš do te mere, da se poskusiš prestaviti v njegovo kožo in (misliš da) čutiš tudi njegovo trpljenje.

Sympathy, sočutje - ujemanje, pa je po mojem mnenju tisto, ko se odzoveš na vsako reakcijo nekoga, do katerega čutiš bližino, ko pravzaprav vse vse veselje in trpljenje doživljata skupaj.

Za izražanje sočutja - usmiljenja, ni potrebno dosti več od nekaj malega človečnosti (zmožnosti identifikacije), za sočutje - vživetje je potrebno nekaj, kar se te dotakne te vznemiri, pa še nekaj domišlije povrh. Za sočutje - ujemanje, pa je verjetno res potrebno nekaj več, velika bližina in sodoživljanje.

Vsak verjetno sprejema sočutje drugače. Reakcij je lahko res veliko od "Kaj mi bo tvoje usmiljenje, na koncu tako vedno ostanem sam s svojim problemom", do tega da je sočutje obojestransko, da se oba veselita in trpita ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugega.

Sam sem že napisal, da sem bil vesel, vsake prijazne geste, ki je prihajala od srca, pomagal je včasih že občutek, da nisem čisto sam s svojim problemom.  Tudi izraziti sočutje, pokazati nekomu, da je zame pomemben, da sem ob njem, mi ni težko. Prej je težko to pokazat na primeren način. Tu sem pa lahko prav štorast.

Se mi pa včasih vseeno zdi, da se pogovarjamo o vilah, vilah in pa Vilah vzporedno.

lp bp

Quote:


Quote:


Imam vprašanje za vse vas :
Kako lahko tisto, kar potlačiš, sprejmeš ?

To, da si dovolimo sočutje le do tistega, ki nam je všeč, pa je le neka sebičnost in želimo svoje občutke prenesti na nek razumski nivo. Torej kontrolirati s svojim egotom.

Ampak s tem samo še bolj krepimo svoj ego in povzročamo še več ločenosti.

Veste kaj.

Svet je tak, kot ga delamo, delajo.

In, če vidimo, da ni prostora za sočutje, to ne pomeni, da moramo tudi mi biti egoisti.

Jaz živim svoj life. Mene drugi ne brigajo. Če ne zmorejo biti sočutni, jebi ga.
Važno je, kaj mi naredimo. Vsak od nas.

In zakaj bi sodelovali v tem svetu, tak kot je?
Jaz ne vidim smisla.
Jaz delam tako, kot čutim. In ne tako, kot bi morala čutiti. Itd, itd.

Hallo,

Ekonomija deluje po svojih zakonih, ki so zal vec ali manj nezdruzljivi s zakoni neke duhovnosti. Tako je in konec. Tisti, ki tega ne razume bo pac kot podjetnik propadel. Cist simpl. Tukaj ni nobene filozofije.

Sicer pa ima vsaka uspesna ekonomija neke financne presezke. No, tu pa bi ti "brezobzirni in pozresni" ekonomisti lahko zaceli prakticirati duhovnost in socutje.

Mene osebno je sicer ekonomska definicija reveza naravnost sokirala:
Revez je tisti, ki se ni sposoben zadolziti!!!

Drugace pa USA kljub recesiji prejsnje leto niso bile v krizi, samo zato, ker so ljudje enako trosili, kot za casa Billa Clintona, ko je pri njih vladal gospodarski razcvet.
Obratni primer je Japonska. Tam ljudje ne trosijo, temvec varcujejo, saj je gospodarstvo v krizi, pa se na ta nacin vrtijo v zacaranem krogu ze 10 let.

Tolk o tem, zakaj nas zdej npr. skusajo ze prepricati, da moras imeti en GSM za siht, en GSM za zur in en GSM zato, da si cool.

Meni osebno gre pogosto na kuzlanje, ko opazujem vse to, samo konec koncev:
ce ze moras biti srecen/nesrecen
(kar koli to ze pomeni), je vsekakor lazje biti srecen/nesrecen bogat, kot reven.

Navsezadnje ne naredi denar nas pokvarjenih, temvec se ljudje ob denarju pokvarimo sami. Denar je sam po sebi popolnoma OK. Ljudje smo tista hitro pokvarljiva roba.