Posted by: comp Posted on: Today at 12:59pm
quote]TO PA ZIHER VEM!!!!! Otroci (majhni) tega ne zmorejo občutiti, čutiti. Čustva drugih. Oni tega ne vidijo. So pravi mali egoisti. Oni sredi vesolja. Torej, to ni prirojeno, ampak ... priučeno Ne vem, če kdo ve, naj pove.  
3. Pedofili, taki in drugačni kriminalci po moji logiki, tudi niso zmožni podoživljat čustva drugih. Ker če bi bili, potem ne bi prišlo do takih in drugačnih incestov. Da se zopet ne spuščam v navajanje le teh.  
[/quote]
Tega ne verjamem.To bi potem pomenilo,da se človek rodi z egotom in brez čustev.
Takih bedarij pa res ne morem sprejeti.  


Comp. Pozabi na ego, pozabi na vse napisano, naučeno, prebrano. Pozabi. In če mi ne moreš verjeti, ker to vem, VIDIM, potem izvoli, pridi do mene, pa se lahko prepričaš, da ne nakladam. Ja? In niso bedarije, resnica je. Pa če jo sprejmeš ali pa ne. Pojdi enkrat nekomu, ki ima majhne otroke. Preberi kakšno knjigo o otrocih. Ja?


Kar se pa tiče:

Quote:Ali mislite, verjamete, da vam bo uspelo egoista (oz. takšnega človeka) spremeniti v ČLOVEKA Lepo prosim, če bo komu to uspelo, bom zelo dovzetna za čimobolj podrobne informacije. Ziher vam rada prisluhnem. In udejanjim.  



Samo nekdo ! Tu maš odgovor.
[/quote]
Quote:Nobene besede niso zmogle nadomestiti objema, oz. govorice telesa. Ja razumevanje, pa ne z besedami, ampak z dejanji. Če hočete delate dobro, delajte z dejanji. Kaj vam torej brani?  



Torej kdo tebi brani ?


Pa takole: če mi ne verjameš, poskusi za trenutek živet moje življenje, pa mi boš verjel. Zelo verjel. Res, lahko mi verjameš, vem kaj govorim. Se boš prej ti spremenil, preden boš egoista spremenil. Res. RES.

vsak ima svoje izkušnje in vsak ve nekaj drugega.
to so individualne resnice, ki pa nujno ne veljajo za druge. lahko, ni pa nujno.

pa dej(te) mal mn zmedeno quotat

Quote:


Draga Miška!
Tule pa mislim, da se motiš. Vsaj moje mnenje je takšno. Poglej, ko praviš, da ŽAL starši potem otroke stlačijo v neka kalupe in jih učijo manir. Prvinski nagon človeka in živali je, da se razmnožuje. In če ostanemo pri živalih, mama skrbi za mladiče, jih hrani, ko prvič zapustijo gnezdo jih uči kako si pridobiti hrano, česa se morajo bati, skratka uči jih preživetja. In po tvojem jih torej daje v nek kalup. Wrong. Pri človeku, pa starši učijo otroka govoriti, hoditi, prvo kar se mora naučiti, je da zna sam jesti, da je z žlico, če mu to ne bi pokazali, bi jedel z rokami, ker mu je to prirojeno. Nato ga učimo osnovnih navad obnašanja. Če mu nekdo nekaj podari, recimo čokolado, da je lepo če se zahvali in da ne bom nakladal, saj tako sama veš kakšna je vzgoja in kaj je potrebno otroka naučiti. In če je to klačenje v kalupe, potem ne vem kaj naj še rečem. Ko otrok odraste, pa si sam poišče svojo pot in če že hočeš svoj kalup.
In če pogledaš primer, ko so starši imeli otroka zaprtega v hlevu (bilo je pred časom v časopisu), je bila ta deklica, ko so jo rešili, popolnoma anemična, jedla je z rokami in se obnašala kot žival, ni znala govoriti, skratka bila je taka kot ti praviš naj bi otroci bili.

" Otroci se rodijo popolni, taki, kot bi morali biti. In če bi taki tudi ostali, bi jim bilo prihranjeno marsikatero trpljenje v življenju"

LP Harry

Quote:


Samonekdo !

Otroci samo sprejemajo.
Zato je brezveze na primer otroku govoriti,da je kaditi škodljivo,če sami kadimo.
Otrok še nima izoblikovanega egota,zato se ne more pretvarjati in skrivati svojih čustev.

Harry!
Lepo napisano. In prav imaš, potem se jaz motim! Ja, bi se strinjala s tabo, če bi bil moj post pisan v tem smislu, v kakršnem si ga razumel ti! Vendar ni to tisto, kar  sem želela poudariti! Vse, kar si napisal, je res in lepo si opisal tovrstno vlogo staršev. In to je najmanj, kar starši lahko (ali bi morali) storiti za svojega otroka. Kot da hočeš potegniti besedo ali dve iz mojega teksta in jih razumeti po svoje. Tistih besed, ki jih želim poudariti, pa kot da jih ni. Jih spregledaš. Hote ali nehote. Če govorimo o sprejemanju, potem je bil moj poudarek na tem. In tlačenje otrok v neke kalupe je bilo mišljeno v drugem smislu. V tem, da jim vcepljamo vrednote, ki so pomembne v naši družbi, npr. zavist, egoizem, borba za prestiž, materializem,… In pri tem pozabljamo na tisto najvišjo vrednoto: spoštovanje samega sebe. Premalo damo otrokom tiste prave ljubezni – uh, tole težko razložim – tiste ljubezni, ko se preprosto začutiš in začutiš svojega bližnjega. Ko čutiš in veš da si in ko čutiš in veš, da preprosto je. Tako pa ljubezen dokazujemo z nekim lastništvom, ljubosumnostjo, posestvovanjem in konec koncev omejevanjem bližnjega. Ampak spet sem na začetku – po mojem mnenju se vse to dogaja preprosto zato, ker ne sprejemamo sami sebe. Zato tudi ne moremo sprejemati drugih in zato jih v svoji ljubezni omejujemo. Ampak zdaj se tudi jaz že oddaljujem od teme. Hotela sem poudariti še en vidik tistega kalupa. Glej, v svoji vsakodnevni borbi za denarjem, položajem v službi, pomembnostjo v družbi, enostavno pozabimo na otroke. Učimo jih tistih vrednot, ki so pomembne nam in naši družbi, pri tem pa jim pozabljamo dajati ljubezen in biti aktivno z njimi. Konec koncev ni pomemben čas, ki ga preživiš z otrokom, ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta! In tukaj spet ne mislim igranja z otroki, pohajkovanja z njimi, učenja uporabe žlice,…, ampak tisto doživljanje, čutenje, občutek ljubiti in biti ljubljen. V smislu, v kakršen sem ga opisala prej. Otrok recimo čuti, da ti nisi 100% z njim, ne ve, da imaš svoje probleme in to razume drugače, kot si ti sploh pomislil, da je možno. Otrok to razume kot da on ni vreden ljubezni in spet si tam – pri nesprejemanju samega sebe.

In, če sem že pri tem: ne bom vzela ekstremnih primerov, kot si ti hotel to pokazati na Hitlerju in pedofilih, ampak vse, ali vsaj velika večina zasvojenosti z alkoholom, droge, odvisnost od hrane, odvisnost od odnosov, razbite družine, problemi v zakonu, ki jih ne znajo rešiti, ločitve,… - vse to po mojem mnenju izhaja ravno iz nesprejemanja.

Malo že filozofiram – bistvo vsega, tudi tistega mojega zadnjega stavka, ki si ga citiral, je v sprejemanju. Najprej v sprejemanju samega sebe, potem v sprejemanju drugih ljudi. Ker le, če človek sprejema samega sebe in druge, je sposoben dati nesebično ljubezen in edino v tem primeru je lahko srečen in zadovoljen tudi tam nekje globoko globoko v sebi. In če bi otroci rasli s sprejemanjem, bi jim bilo prihranjenega veliko gorja v življenju. Ja, še vedno je to moje stališče.

Razdeli besedo ljubiti na dva dela:LJ-UBITI. Ubiti kaj? Svojo sebičnost, svoj egoizem. Obsojanje. Šele tisto, kar ostane, je prava in resnična ljubezen.

Sem spet preveč zakomplicirala?
M.





Samonekdo!
Hm, hvala, ampak nisem več tako zelo mlada, res pa je, da nimam svojih otrok. Imam pa malega nečaka (štiri leta) in nečakinjo (dve leti in pol). In moje razmišljanje izhaja iz lastnih izkušenj mojega otroštva in mojih dveh sončkih. In na vse tvoje »Ja?«, je moj odgovor še vedno: ne! Ker pa se tale najina debata oddaljuje od naslova teme, ne bom tukajle dodala ničesar več. Če se bo odprla debata na temo vzgoje otrok, lahko nadaljujeva tam. Prav?

Pozdravček,
M.

sm včeri mel dan i činga (yijing) in sm naletu na eno igro, sicer na paše sem ampak u bistvu točno paše:

PREBOJ. Na kraljevem dvoru moraš odločno razglasiti zadevo.
Razglasiti jo je treba odkrito. Nevarnost.
Nujno je treba obvestiti svoje mesto.
Zatekanje k orožju ne pomaga.
Spodbudno se je česa lotiti.

Če je na vodilnem položaju v nekem mestu tudi en sam navaden človek, je sposoben potlačiti vzvišene ljudi. Če se v srcu skriva le še ena sama strast, je sposobna zatemniti razum. Strast in razum ne moreta obstajati drug ob drugem - če naj prevlada dobro, je torej nujen neusmiljen boj.

V odločilnem boju dobrega proti zlemu pa je treba upoštevati določena pravila, če naj zmaga dobro.
Prvič, odločnost mora temeljiti na povezavi moči in dobrohotnosti.
Drugič, kompromis z zlom je nemogoč, zato moramo zlo vselej odkrito obsojati. Ne smemo pa prizanašati niti svojim lastnim strastem in napakam.
Tretjič, ne smemo se neposredno bojevati s silo. Če je zlo obsojeno, razmišlja o orožju, in če mu napravimo uslugo, s tem da se z njim bojujemo tako, da mu vračamo udarce, na koncu izgubimo, saj se s tem sami zapletemo v sovraštvo in strasti. Zato je treba začeti pri sebi in odstraniti napake, ki smo jih obsodili že pri drugih. Kjer zlo nima nasprotnika, ostre konice orožja otopijo. Zato se tudi ne smemo neposredno bojevati proti svojim napakam. Dokler se z njimi bojujemo, zmagujejo.
Četrtič, najboljši način za premagovanje zla je odločno napredovanje v dobrem.


kitajci pravijo tko kt je nekdo višje napisu, obsojati dejanja, ne pa ljudi ki so jih storili.
men to sicer ni najbolj všeč pa naj bo.

mateja pa pravi tako:
greh se pove, grešnika ne.

... sicer pa tole kar tuki razpravljate o vzgoji in vzorcih in kakšni so otroci in to ... vsi odgovori so že na netu ... kaj pred sedmim letom kaj potem ... pa tud tm pr mačkih je bla zlo podobna tema ...

Ja,res je,vsi imamo prav.Vsak govori iz svojih izkušenj in kako on dojema svet.
Bolj prav ima tisti,ki se zaveda višje resnice.Saj resnica obstaja na večih nivojih.
Bolj prav ima tisti,ki se čimbolj zaveda samega sebe.Bolj,ko se zavedaš svojega načina razmišljanja in nezavednega v sebi,bolj prav imaš.
Saj bolj ko poznaš samega sebe,bližje si resnici in ko 100% poznaš sebe in si ozaveščen ti nihče več ne more spodbijati tvoje resnice.
In potem veš vse

Zato pa je pomembno tudi,ali le dokazovati svoj prav in ostati,kjer si,ali pa se spraševati,kaj pa,če morda nimam prav.

Imeti bolj prav … imeti bolj prav … imeti bolj prav …

Imeti prav na drugačen način – ja. Imeti bolj prav – ne. Ne moreš govoriti o tem, da ima kdo bolj prav. Kajti beseda bolj prav je čisto subjektivna, odvisna od vsakega posameznika in jo vsakdo doživlja glede na svoje razumevanje in prepričanje.

Ne vem. Vsakdo ima svoje mnenje in to je zanj najboljše, še posebej, če ga je izoblikoval na podlagi lastnih izkušenj, lastnih doživetij in lastnih prepričanj.

Nekdo drug ima lahko samo drugačno mnenje, zanj osebno najboljše, za nekoga drugega boljše, za nekoga tretjega slabše. Za tistega drugega je boljše zato, ker je bližje njegovemu lastnemu in za tistega tretjega slabše zato, ker je bolj oddaljeno od njegovega lastnega prepričanja.

Pomembno pa je, da se zavedaš, da tvoje mnenje, čeprav je zate najboljše, ni nujno dokončno. Zato potrebuješ druga mnenja, na podlagi katerih izboljšaš in skristaliziraš svoje mnenje ali pa ga celo spremeniš, če ugotoviš, da ti je mnenje nekoga drugega bližje in ima bolj trdne argumente, s katerimi te je prepričal.

In tako sem jaz doživela tale forum – vsako mnenje je spoštovanja vredno, lahko ga posreduješ drugemu, ki ima drugačno (ne boljše!) mnenje in od nekoga drugega, ki ima drugačno (ne boljše!) mnenje, lahko pobereš drobtinice, ki ti posladkajo in še bolj zjasnijo tvoje prepričanje. Pa imaš še boljše mnenje. Zase. In to je edino pomembno.

Moje skromno mnenje.
M.