Titud, pa ne zdej skočt do stropa, ampak vse kar premorem rečt, je

A?

Res, to ni zajebancija, ampak , a bi lahko tole prevedel v malo bolj pogovorni jezik?

Matr sem se spekla. Že grem stran.

(Si si mogoče zaželel, da za vedno?)

Beseda je nastala zaradi komunikacije z drugim, šele skozi več tisočletno kulturo smo preko besed začeli komunicirati s sabo, dosegli neke vrste samozavedanje. Religija je v tem smislu gledano komunikacija s samim sabo, le da tistega drugega ne prepoznamo kot sebe temveč ga trancedentiramo kot glas, ki nam govori od zunaj. Kot božja prerokba ali razodetje torej. Šele razsvetljenstvo je ta glas prepoznalo kot glas lastnega razuma. Če ne, ga je proglasila za blodnjo, ekstazo, hipnotnično stanje ali psihično motnjo nasplošno.

New-age ne zaupa več razumu, ker je izgubil sidro, ker nas je odtujil drug drugega, stehniziral svet in nam grozi  s samouničenjem. Toda - ali naj se zato tudi odrečemo besedi, s tem pa tudi komunikaciji samim  seboj? Naj jo spet položimo v usta drugemu, ki ve namesto nas? Naj jo sploh ukinemo, pomečemo knjige pa elektroniko na grmado  in začnemo novo kulturo in civilizacijo iz tišine, temelječo na neizrekljivem?

Jaz pravim: besede niso krive. Z njimi smo si tudi in predvsem ustvarjali prijetno socialno okolje, izražali čustva in se soustvarili kot družbena bitja, temelječa na jeziku in kulturi. Med sabo se nismo odtujili zaradi preveč, temveč zaradi premalo besed. Ker smo jih ustvarijali nešteto zato, da bi pojavni in duhovni svet med seboj čim bolj razločili  in si ga po delih podredili, in skoraj nobene, da bi ga spoštovali častili. Jaz verjamem, da prava beseda lahko seže globje od dotika, da te prave besede odvežejo suženjstvu  in odvisnostim trajneje ali osvbodijo in razsvetlijo globje  kot umik v tišino.

Jest moram it z besedo na besedo. Jest dvomim, da jo je  treba ukinit ali zamenjat,  jest bolj verjamem, da je treba je v njih samo en drugačen pomen ugledat. Niso zastonj nastale, se je ogromno energij materializiralo v njih, so na dolgi poti  božjih do človeških ust le eno svet(l)ost izgubile.


Samoneka,  če  bova utihnila, utihniva zato, da s tišino en besedam en sijaj vrneva. Neva pa jih ukinjkat, ker razsvetljenja, ki ga ne bova zmožna v besede prelit, ne bova mogla niti v človeških niti božanskih sferah delit.          

Hej titud.

Tale tvoj tekst sem vsaj tretjič zdaj prebrala. Pa ne zato, ker ga ne bi razumela, ampak zato, da bi ga vedno znova razumela.

P.S. Če samoneka leti na mene, ne bi imela nič proti, če sem zopet samonekdo.

Prosim.