a smo tole že mel? Vedno mi je bila všeč, včeraj sem jo pa našla še v knjigi Boža Rustje Drobne zgodbe za dušo

STOPINJE V PESKU

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo predstavljeno vse moje življenje. Ozrl sem se nazaj in kakor v filmu videl vsak dan svojega življenja. Vidne so bile dvojne sledi v pesku: moje in Gospodove.

Tako sem šel naprej prav do konca svojih dni. Ustavil sem se in gledal nazaj. Opazil sem, da so na nekaterih mestih vidni samo eni sledovi.

Ta mesta so sovpadala z najtežjimi dnevi  mojega življenja; z dnevi, ko sem prestal največ strahu, bolečine in trpljenja.

Vprašal sem:

»Gospod, ti si rekel, da boš pri meni vse dni mojega življenja in jaz sem sprejel tako življenje s teboj. Ampak zakaj si me pustil samega prav v najhujših trenutkih mojega življenja?«

Gospod mi je odvrnil:

»Prijatelj, rad te imam in rekel sem ti, da bom s tabo vso pot in te niti za trenutek ne bom pustil. In res te nisem. Mesta, kjer so vidne samo ene sledi v pesku, so dnevi, ko sem te nosil na rokah.«

Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega petletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

"Ati, te lahko nekaj vprašam?"
"Ja. Kaj je?" je odgovoril oče.
"Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?"
"To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?" je oče odgovoril jezljivo.
"Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?" je prosil mali deček.
"Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro."
"Oh," je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, "Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?"
Oče je postal zelo nejevoljen.
"Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice."

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj
denarja.
Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.

"Ali že spiš, sine?"
"Ne ati, zbujen sem," je odgovoril deček.
"Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe," je dejal oče. "Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč tolarjev, ki si jih želel."
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal. "O, hvala ati" je zaklical.
Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje še nekaj zmečkanih bankovcev.
Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen.
Deček je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.
"Zakaj si pa želel še več denarja, če ga pa že imaš ?" je ostro vprašal oče.
"Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam," je vedro odvrnil deček. "Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?"

Podelite dva tisoč tolarjev vreden čas nekomu, ki ga imate radi...Samo kratko opozorilo vsem nam, ki tako trdo delamo za preživetje. Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki nam resnično nekaj pomenijo.

Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja
darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela
pritoževati:

»To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam...
Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni.
Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že
vsega konec...« Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z
igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po
praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal
punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta
punčka.

Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega:

»Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?«

Starejąa gospa je odvrnila: »Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to
punčko, ljubček.« Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še
malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran. Fantiček je še vedno stiskal
punčko k sebi.

Odpravila sem se k njemu in ga povprašala, komu bi rad podaril to
punčko.

»Takšno punčko je imela njegova sestrica najrajši in si jo je želela za
Božič. Prepričana je bil, da jo bo Božiček letos pustil pod smrečico.«

Odgovorila sem mu, da ji jo bo Božiček morda kljub temu prinesel in naj
ne bo tako zaskrbljen. Žalostno je odvrnil: »Tja, kjer je sedaj, ji
Božiček ne more prinesti punčke. Mamici jo moram dati. Ona ji lahko
edina odnese to punčko.«

Njegove oči so bile prepolne žalosti, ko mi je povedal: »Moja sestrica
je odšla k Bogu/ v nebesa. Očka pravi, da bo tudi mamica kmalu odšla k
njej, zato sem ji hotel dati to punčko, da jo odnese sestrici.« Srce mi
je skoraj zastalo.

Fantek me je pogledal in dodal: »Očku sem naročil, naj ne pusti mamice
oditi. Rekel sem mu, naj počaka, da se vrnem iz trgovine.« Potem mi je
pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal ter mi razložil:
»Tudi to fotografijo bom dal mamici, da me ne bo pozabila. Rad imam
svojo mamico in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka pravi,
da mora k moji mali sestrici.«

Žalostno je pogledal punčko v svojem naročju. Hitro sem segla v
denarnico in iz nje izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da
bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le ima dovolj.

»V redu,« je dejal, »upam, da imam res dovolj.« Neopazno sem svoje
bankovce dodala njegovemu denarju, nato pa sva začela šteti. Zdaj je
bilo več kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da ima zdaj
dovolj denarja. Potem me je pogledal in rekel: »Včeraj zvečer preden sem
zaspal, sem molil, da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za
sestrico.
Uslišal je mojo prošnjo. Želel sem si tudi, da bi mamici lahko kupil
belo vrtnico, toda te prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve.
Zdaj pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico. Veš, moja mamica obožuje
bele vrtnice.«

Kmalu zatem se je vrnila starejša gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom
odšla naprej. Po tem srečanju je bilo moje počutje bistveno drugačno kot
takrat, ko sem vstopila v trgovino.

Fantička si nisem mogla izbiti iz glave. Potem sem se spomnila novice,
ki je bila pred dvema dnevom objavljena v lokalnem časniku. Pijan
možakar se je zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada ženska in
majhno
dekletce.

Deklica je na kraju nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico
v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti, ali jo bodo
odklopili z aparatov, ki so vzdrževali njene življenjske funkcije.
Nikoli več naj se ne bi zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz
blagovnice?

Dva dni po srečanju v blagovnici sem v časopisu prebrala, da je mlada
ženska preminila. Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v
mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje spoštovanje. Ležala
je v krsti z belo vrtnico ter fotografijo fantkav rokah, na njenih
prsih pa je ležala punčka. V solzah sem zapustila vežico.

Polastil se me občutek, da moje življenje ne bo nikoli več takšno kot
prej. Še vedno si težko predstavljam, kako močna je bila fantkova
ljubezen do mamice in sestrice. Samo delec sekunde je zadostoval, da mu
je pijanec odvzel najpomembnejše na svetu.

POKORA
(iz knjige Drobne zgodbe za dušo - Božo Rustja)

Dva moža sta hkrati obiskala svetega moža, da bi ga vprašala za nasvet.

»Zagrešila sva slaba dejanja,« sta rekla, »in najina vest je vznemirjena. Ali nama lahko poveš, kaj morava storiti, da nama bo odpuščeno in naju ne bo več težila krivda?«

»Povejta mi svoja slaba dejanja,« je rekel starec.

Prvi mož je odgovoril:

»Zagrešil sem velik in obžalovanja vreden greh.«

»Kaj pa ti?« je sveti mož vprašal drugega.

»O,« je rekel, »jaz pa sem naredil večje število napačnih stvari, a so tako majhne, da sploh niso tako pomembne.«

Pobožni mož je dolgo časa premišljeval.

»To morata narediti,« je končno rekel. »Pojdita in mi za vsako napačno dejanje, ki sta ga zagrešila, prinesita kamen.«

Moža sta odšla. Prvi se je kmalu vrnil z izredno težkim kamnom, tako težkim, da ga je s težavo nosil, in ga položil pred svetega moža. Čez dolgo časa je prišel drugi mož, ki je razigrano prinesel vrečko kamenčkov. Tudi on jih je postavil pred svetega moža.

»Sedaj,« je rekel sveti mož, »vzemita kamne in jih nesita tja, od koder sta jih prinesla.

Prvi mož si je spet oprtal kamen in ga nesel tja, kjer ga je vzel. Drugi pa se je samo za nekaj kamenčkov spomnil, kje jih je pobral.

Čez nekaj časa se je drugi mož vrnil in rekel, da je naloga zanj pretežka.

»Vedeti moraš, moj sin, da so grehi kakor tile kamni. Če je človek zagrešil velik greh, ta globoko zaznamuje njegovo vest , a če se resnično kesa, mu je odpuščeno. Če pa človek ponavlja majhne grehe, ne čuti posebne krivde in mu zato ni žal ter ostaja grešnik. Zato, vidiš, je zelo važno, da se izogibamo tako majhnih kot velikih grehov.«

Ko je astronavt Neil Armstrong kot prvi človek stopil na luno,
je izrekel znameniti stavek: "Majhen korak za človeka, velik za človeštvo".

Sledilo je tudi nekaj drugih, večinoma  pa je šlo za običajno komunikacijo z ostalimi
astronavti in kontrolo  poleta. A predno se je s površja lune vrnil nazaj v Apollo,
je izrekel  tudi zanimiv stavek: "Srečno, gospod Gorsky".

Mnogi ljudje pri NASI so menili, da se stavek navezuje na kakšnega rivalskega Sovjetskega kozmonavta.
A po poizvedovanjih, noben Gorsky ni bil vključen v Sovjetski, niti Ameriški vesoljski program.
Še leta kasneje so mnogi spraševali Armstronga, kaj je takrat mislil s stavkom, "Srečno, gospod Gorsky",
a Armstrong se je vedno le nasmehnil.

5. julija 1995 je v Tampa Bayu na Floridi imel Armstrong intervju in novinar je zopet privlekel na dan
tudi to 26 let staro uganko. Tokrat je Armstrong končno razložil. Gospod Gorsky je malo pred tem umrl,
zato se je Armstrong odločil, da razkrije skrivnost.

Ko je bil še otrok, je v bližini doma dostikrat igral baseball s prijatelji.
Njegov prijatelj je enkrat močno odbil žogico, ki je poletela k sosedu,  
v bližino okna spalnice. Soseda sta bila gospod in gospa Gorsky.
Armstrong se je odpravil po žogico. Ko se je približal oknu njune spalnice,
je slišal gospo Gorsky, ki je kričala na moža:      
"Oralni sex! Ti hočeš oralni sex? Dobil ga boš, ko bo sosedov mulc hodil po luni!"


Prekrasen dan/večer/noč vam želim,

ARS

Videz vara

Ko se je nekega jutra srnjaček Bambi pasel na jasi je zagledal veliko mlakužo, ki je ostala od nevihte, ki je divjala ponoči. Pritekel je bližje in pogledal vanjo. Kar odrevenel je, ko je v vodi zagledal neko grozno zver. Radovednost mu ni dala miru, dokler ni ponovno pogledal vanjo na drugi strani mlakuže in glej ga zlomka. Spet je zagledal pošast. Bliže ko je nesel smrček k vodi, bližja mu je bila pošast. Vsak dan dokler mlakuže ni posušilo sonce je prihajal k vodi in vedno ga je pričakala prikazen. Celo jelenje življenje se je pogovarjal z srnami in jeleni o prikazni in nobenemu v čredi niti na kraj pameti ni padlo, da bi se še kdaj odšli pasti na tisto jaso.

Ali smo pripravljeni storiti korak, ki ga še nihče ni storil. Mar nismo kot čreda srn in jelenov, ki si ne upa, ker je nekdo nekoč nekaj videl. Ne zaupajmo slepo tistim, ki so zaupanja deležni, kajti le kar je Božjega, je vredno brezmejnega zaupanja. Nikoli ni slabo če si dober, pošten, prijazen. Jezus nikoli od nas ne pričakuje, da bomo popolni, kajti to ne moremo biti, saj smo samo mali ljudje. Jezus pričakuje moč, da se bomo uprli skušnjavam današnjega dne ter priskočili na pomoč ljudem v stiski.

Ziby, na prejšnji strani je taista zgodbica zapisana že dvakrat ...