Quote:

Tudi ti me (namenoma   ) narobe bereš.
Kdo drug pa omenja "edini" tempelj ali "edini" kriterij, kot ti in pred tabo titud. jaz sem ga že od začetka omenjal, kot "zelo dobrega", kar najbrž znaš ločiti od "edinega".

Jaz in milijoni ljudi, ki so ziveli pred stoletji in ki zivijo danes,
muziki, ubogi na duhu in modrijani, ki so o tem mozgali in pisali in ki v
svojem nejasnem jeziku govorijo isto - smo vsi istega mnenja o eni sami
stvari: za kaj je treba ziveti in kaj je prav.
Z vesmi ljudmi vem trdno, nedvomno in jasno samo eno, in tega ne more
razloziti razum, ker je zunaj razuma in nima nobenih vzrokov ne posledic.

Ce ima dobro vzrok, ze ni vec dobro; ce ima posledico - placilo, tudi ni vec
dobro. Torej mora biti dobro zunaj verige vzrokov in posledic.

In to dobro poznam, (vsi to poznamo).

Jaz sem zahteval cudeze in mi je bilo hudo, ker nisem pricakal cudeza, ki bi
me preprical. To pa je cudez, edini mogoci, nenehno pricujoci cudez, ki me
obdaja z vseh strani pa ga nisem opazil!

Kateri cudez bo mogel biti vecji od tega?




Nic nisem odkril. Spoznal sem samo to, kar ze vem. Spoznal sem silo, ki mi
ni samo v preteklosti  dala zivljenja, temvec mi daje zivljenje tudi zdaj.
Osvobodil sem se prevare, nasel sem si gospodarja.




Iskal sem odgovor na svoje vprasanje. Toda odgovora na moje vprasanje mi ni
mogla dati misel - misel ni v skladu z vprasanjem. Odgovor mi je dalo
zivljenje sámo s tem, ko vem, kaj je dobro in kaj slabo.
Toda tega, da to vem, si nisem z nicemer pridobil, dano mi je bilo kakor
vsem drugim, dano zato, ker tega nisem mogel od nikoder vzeti.
Od kod pa to vem? Sem morda z razumom prisel do spoznanja, da je treba
bliznjega ljubiti, ne zatirati? V otroskih letih so mi to povedali in sem to
veselo verjel, ker so mi pac povedali tisto, kar sem ze imel v dusi. In kdo
je to odkril? Razum ne. Razum je odkril spopad za obstoj in zakon, ki
zahteva, da zatiram vse, ki mi branijo, da bi si zadovoljil vse zelje. Tako
sklepa razum. Tega, da naj ljubim bljiznega, pa ni mogel odkriti razum, ker
je to nerazumno.



LP

MIND

Misu,  tud ti dobrodošel v klubu AR (anonimnih realnežev), ki  tle gor gremo eno terpavetsko samopomoč pri  na odvajanaju od odvisnosti od razuma. Odvisnosti 'samo' od razuma, da sem bolj precizen pa da mi ne bardo spet na besede lovil. Smo te z nečim že spodbudl, da si svoje ne en pesniški način prav tle povedal, kar me zelo veseli in bi bli po moje vsi zadvoljni, da se še kaj tle pa tud drgje oglasiš.      

Quote:

Bardo,

Tudi spoznavne moči poezije ni za zanemarit, kljub temu, da se še ne namervam odvadit realnosti in me zanima praktična vrednost spoznanj.

Sem namreč doživel marsikateri aha efekt prav ob tem in celo uspel spremenit kakšno trdno vkopano pozicijo. Ne vem točno zakaj, ampak ima nekaj opravit s tem kako deluje moja glava, ki so ji metafore, metonimije, analogije, sploh če he zraven še  kakšen lep ritem in meter zraven dosti bližje, kot pa kakšna čista znanstveno eksperimentalna postavitev in kavzalna logika. Pa seveda tudi te ne gre zanemarjat, je prav tako potrebna.

lp bp

Ja seveda, to sem pozabil pripisati.
Tule se gremo, kot da je poezija nekaj ločenega od razuma  in da obstaja v nekem svojem svetu. Tudi poezija je v prvi vrsti produkt razuma in vsakdanjih izkušenj na fizičnem planu, le da  pri izražanju daje večji poudarek čustvom in lepoti (sodobna poezija tudi tega ne več) in manj spoznavanju sveta. Je že v osnovi orientirana bolj na doživljanje in manj na spoznavanje.

Se mi zdi za opis in dojemanje fizične realnosti razum kar taprav, vendar naj se z razumom to ne bi nehal. Naj bi razumevanju sledilo občudovanje, dojemanje lepote in skrivnostnosti te realnosti, kar lahko popelje tudi k doumevnju drugih dimenzij. Te druge dimenzije pa itak niso doumljive z razumom, ampak z nečim drugim, lahko bi temu rekli s pesniškim spoznavanjem. Meni ustrezata oba načina, se v bistvu med seboj prepletata, sta tud en z drugim pogojena, vsaj zame.

A ni model vesolja, kakršnega  poznamo danes, ena lepa stvaritev, ena umetnina, ki se ji nikoli ne moremo načuditi, v bistvu je tako nedoumljiva v svoji pojavnosti, in gre lahko uštric s katerokoli umetnino. Lahko bi tudi rekla: pojdi v globino vesolja, in našel boš "boga".



PS: Je v bistvu tačas že nekaj postov napisanih z isto idejo.

titud wrote on 13.09.2002 at 11:40:12:

Kaj hočeš, določene zadeve so nalezljive  
Ali pa so že v tebi, pa ti jih nekdo ven zbeza.

Quote:

Pa ja, kar ne razumejo desni možgani, pa mogoče razumejo levi in obratno.
O tej dvojnosti sem enkrat že nekaj napisal, izhaja pa iz dveh možganskih polobel, ki jih imamo v glavah. Ena je racionalna, druga pa bolj iracionalna in harmonično uskladiti to dvoje, ne da bi eno polovico zavestno  zanemaril, to pa je umetnost.

Quote:

Hmm, meni pa tukajle nekaj ne gre skupaj…

Desno polovico možganov sem si vedno predstavljala kot tisto polovico, ki je povezana s čustvi, emocijami in kreativnostjo. Iracionalno pa kot nekaj nerazumskega, domišljijskega. Zdaj pa tele tvoje razlage, Bardo, ne znam povezati skupaj. Mi pomagaš?

Se pa definitivno strinjam s tistim, da je umetnost to dvoje povezati skupaj…

m.