to lahko še ful nafilozofiramo, a veš, ker živimo v svetu dualnosti, če gledaš z višjega stališča, ni nič ne dobro, ne slabo, samo je. ne eno ne drugo ni boljš od druzga.
zato delam čimveč na biti v tem trenutku, ko samo si in vse sodbe odpadejo. ko padem iz trenutka, se začne oglašat ego, ki začne limat na svako stvar, na vsako reč nalepkice, začenš predalčkat, obsojat... in nekak se mi zdi, ko dosežeš, da si res v trenutku, takrat prevlada ljubezen, harmonija... je pa ta svet itak ful paradoksalen, se hitr zgubiš, mind melje skos, po svoje, naloga je, zaštekat svoj notranji glas, tisti, ko si ti res ti, ne ego,... dela ful, distrakcij tud, že ta večni boj za preživetje, haha... pa še mi vsi med sabo, k v bistvu nekak dojameš, da si želimo biti samo srečni, v harmoniji, pa se vseen non stop drkamo med sabo, in spet zgubljamo energijo, k hrčki na kolesu unmu... ampak vsak uvid, vsak trenutek, ko si res eno sam s sabo in vsem kar je, je vreden...
z dihanjem se da to ful dosežt, štekam stojčija zmer bl zdaj haha
Home
Pages: 
