sue wrote on 27.04.2001 at 22:31:38:

te cist razumem,...sama imam veliko trenutkov,ko se resnicno sovrazim,pa vse druge tudi,ki mi otežujejo življenje,pride trenutek,ko se vprasam,zakaj sm sploh na svetu,pocutim se kot,da ne spadam sm,...in velikokrat so za to drugi krivi in se tocno zavedam,da ni moja krivda,pa vseeno,...pride trenutek,ko se zasovrazim.
Zdravilo?Kot je ze bilo napisano mislim,da je res ljubezen tista,ki te spravi do tega,da se ne sovraziz vec.Ko ti nekdo da obcutek,da je s tabo,da te razume,da ti bo vedno na voljo,ko se pocutis varno,....ko se bos naucila res ceniti ta trenutek,se bos nanj(ko bos v takem filingu,da ne bos vedela kaj bi,...)spomnili,ta in samo ta trenutek,te bo resil iz te "depresivnosti" in bo slo naprej,...
ce se hoces met resnicno rada,moras pa biti mal egoista,..se pravi misliti samo nase,...samo do skrajne meje,pol ko se bos bolj cenila,bos bolj cenila tud druge,...

Quote:

Ali ni Miro s temle vse povedal. Čudi me, da ni nihče na to reagiral - kot da ste vsi prepričani, da nima prav. Verjetneje pa se tega dejstva bojite??
Po moje ni druge finte oziroma poti in vse bluzenje o sprejemanju samega sebe, ljubezni itd, so le bližnjice, ki vodijo proč od cilja. Prideš hitro, samo si pa še dlje od sprejemanja sebe in ostalih.
Sicer pa skorajda ni razlike med "sabe in ostali". Ko enkrat spoznaš kako naše DUŠE delujejo poznaš sebe in ostale.