DolpHiN wrote on 02.08.2002 at 16:35:53:


Ena od misli, ki so se mi vtisnile v spomin, se glasi približno takole: če znaš (katerikoli) problem razložiti, pomeni, da ga je možno rešiti.

Rekla bi, da si našel in problem in izvor problema, s tem pa tudi že rešitev - razčistiti s preteklostjo.
Pobegniti ne moreš. Vsaj ne dobesedno...

Mogoče bi se vrnil nazaj v dotični spomin/spomine z zavedanjem, da to nisi VEČ ti. Ta oseba, ki je doživela ta trenutek je nekdo drug - precej "starejša" verzija tebe. Ljudje se spreminjamo iz trenutka v trenutek, naj se tega zavedamo ali ne... Nadaljujemo pot. Živimo naprej. Ustvarjamo nove spomine.

Sprejmi takratno situacijo tako, kot je bila. Brez krivde, obtoževanja, žalosti, jeze,... Le sprejmi. Dokler boš "mešal" zraven vse občutke, boš ujet v tem trenutku. Na tem področju ne boš mogel napredovati oz. veliko težje.

Tako sem to doživljala oz. doživljam jaz. Mogoče ti utegne pomagati ali pa ti vsaj dati iztočnico za novo idejo...

Veliko uspeha!

Suzana

hvala suzi...

ampak problem tiči v tem da se je v moji preteklosti nekdo lepo poigral z menoj in načel moje bistvo... a veš situacija v kateri se začenjaš spraševati ali je to res kar nekdo govori in počasi začenjaš verjeti, ker si tako čustveno zaslepljen... in čustveno navezan na to osebo...

problem sem našel, analiziral vsako besedo in iz dneva v dan si govorim, da je nesmisel da sploh verjamem v to in deloma mi uspeva potem pa v trenutku blokada. mislim da razčistit ne bo tako lahko, vleče pa se vse skupaj že kr nekaj časa kakšni dve ali tri leta...

skratka shit...

preveč analizirate, sej včasih je dobr, preveč pa škodi ...

Valentina!

Tudi meni se je-se mi še dogaja podobno,razlika je mogoče samo v tem,da se zavedam katere lastnosti sama v sebi ne morem sprejeti (normalno...verjetno jih bom odkrivala neprestano,a štartala sem precej časa nazaj).
Kako?
Pri meni so to stvari ob katerih se neglede na tisoč in en izgovor,ki ga najdem zanje počutim neprijetno.Zakaj?
Zato,ker so vsi izgovori blef,po kateri se ne počutim nič bolje.Prazna...samo en velik nemir divja v meni.In tega občutka ne prenesem,zato vem da je potrebno ukrepat.

Priznam...veliko je načinov-prijemov same sebe,ko reagiram napačno in se znajdem v slepi ulici.A to še ne pomeni,da to moram sprejeti.Ne,telo z zgoraj opisanimi občutki opozori,da je treba poizkusit nekaj drugega,novega...


Seveda...lagala bi,če bi rekla da gre hitro.Prekleto počasi se premikam,a odkrila sem da je to eden izmed dejavnikov,ki so nujno potrebni,da se novitet,ki mi odgovarjajo navadim...Šele takrat,ko se telo umiri je znak,da sem bila uspešna.

LP,
Katarina

Kar se kriz tiče so res male vojne. Pa to še ni najhuje. Problem je v tem, ker te zadeve trajajo več let, in ti se ves čas iščeš, iščeš rešitve, kako se rešit preteklosti, kako korak naprej...
Toliko se matraš, da si na jkoncu že čisto utrujen, ogromno energije ti gre v tem času, ko se iščeš in bojuješ....ne da se drugače....

Je pa ena knjiga: Aspektika (napisal neki hrvaški ali srbski ... "poznavalec"). Če si v takem stanju se jo splača prebrati,...trenutno se tudi jaz z njo matram...res je safr, ampak končni cilj je blizu...

sue wrote on 27.04.2001 at 22:31:38:


Ne vem, če boš Sue še kaj prišla na te strani tole brati.

Meni se še dogaja, da zatajim sebe. Ja. In ravno takrat in ravno zaradi tega se počutim kdaj prazno.
Opažam, da najlažje sebe zatajim v situacijah, ki so nenadne, nepričakovane. Recimo, ali da kdaj zamolčim kaj mislim. Ali kaj čutim. No, vedno manj. Pa vendar. Rešitev? Ne vem.
Opažam, da s pozornostjo in z rahlo distanciranostjo od dogajanja, sem lažje sebi zvesta.

O ja. Čisto normalno.

Jaz sem mislila bolj za kake pomembne zadeve.

S tem sem mislila, da se ne počutim, da sem sebe pustila na cedilu, če ne povem recimo sodelavcu, kar si mislim o... x zadevi.

Slabo se počutim, če se ne potegnem zase, ali za koga drugega.
Recimo: v prejšnji službi sem imela šefa, ki je stegnil roko na gospo, ki je pri nas čistila. Ko mi je to povedala, sem posredovala. Ona sama si ni upala karkoli reči. In jaz bi se slabo počutila, če sem ne bi potegnila zanjo.
Skratka, ko vem, da gre za nepravičnost, ne morem molčati, ne glede na to, koliko se izpostavim.

Pa tudi vem, da je dolgoročno dobro povedati ljudem, ki so mi blizu, tudi t.i. negativne stvari. In obratno. Zato smo si pa blizu, ker ne šparamo besed. Ne, da se žalimo, samo, povemo tudi "grda" čustva. In preživimo. In še rajši se imamo.
Ampak, saj veš, z bližnjimi je lažje. No, vsaj meni.