dvojnosti se moraš najprej zavedet, da jo lahko začneš spreminjat v enost. šele ko jo prepoznaš, šele takrat jo lahko začneš ozaveščat, sprejemat, presvetljevat.

kar delaš delaj v miru, bodi pri tem mirna - meditativna

včasih je treba rečt ne

Pa kdaj se bomo začeli tu na forumu konkretno menit?
. Kaj samo jaz vidim, da se totalno vsi udeleženi posamezne dni sprašujemo točno isto temo pač razvejano pod različnimi naslovi. Vsak želi iz svojega vidika priti do spoznanja, sprašuje in vztraja pri svojem . Se nobenemu od vas ne zazdi, da smo samo filuteki in da je vse samo ena igra?

Ne glih to ne naredit. Le jasno povej, da si ena sama z nasmehom na ustih, brez slabe vesti. Povej, da rada delaš, da rada narediš, ampak da vseeno greš kdaj tudi na WC, na cigaret, kavo. Da sploh ni blema.

Le cajt si zorganizirat, pa bo.

Veš kaj je en gape, na ekran napisu:"V zvezi z menoj ne uporabljaj besede NUJNO"

To ti je car.

a ne gape.

A ni to taisti gape, ki slabo prenaša avtoriteto ?

In praviš, da vmes lahko grem na WC? To ti je življenje in pol. .

To sem imela v mislih, sirena. Tale NE. Zakaj bi bilo potrebno se do konca izčrpat prej? Zakaj ne imet vsaj napol polne baterije ?

Sej jest avto-rit-teto tudi težko prenašam, če je v avtu 50%, težko sedim na riti in mi teta zraven mori

Eh, ne vem. Mislim, da je treba tukajle tole, kar je začela LittleStar, pogledati z dveh vidikov: službeno in privatno življenje.

Glede svojega prostega časa (privatnega življenja) bi se strinjala s sireno. To je čas, ki ga lahko posvetiš popolnoma in izključno samo sebi. Tako, kot ga želiš preživljati ti. Če želiš, si sam, če ne želiš, si (sam!) izbereš družbo, po svojih merilih, po svojih vrednotah, po svojih kriterijih. Če ti družba ne odgovarja, se preprosto opravičiš in si izbereš drugo družbo, druge prijatelje, druge znance. V svojem privatnem času si res lahko kreator svoje kreacije. Na prvem mestu je sprejemanje samega sebe, pogled vase in izbiranje svoje okolice glede na sebe, svoje želje in svoje potrebe. Šele potem pride na vrsto sprejemanje drugih ljudi v tvoji okolici. V svojem privatnem življenju si lahko dovoliš biti najprej ti in v skladu s tem šele izbiraš druge okoli sebe.

Ni pa tako v službenih odnosih. Tukajle so zadeve malce obrnjene in če bi se tako, kot je napisala sirena, obnašal v službi… Hmm, ne vem, no. Vsaj meni se zdi, da mi ne bi zneslo.

V službi je situacija druga, odnosi drugi. Tukaj moraš najti zlato sredino med tem, da si del skupnosti/teama, kar pomeni, da se je potrebno do določene mere prilagajati, pa kljub temu ostati – ti. Ker kakor si svojo družbo in svojo okolico v svojem privatnem življenju izbiramo sami, tako tega ne moremo storiti v svojem delovnem okolju. Redkokateri imajo to srečo, da si to lahko privoščijo. Večina ne.

Commitment. Pripadnost. Skupnim ciljem in skupni viziji. Skupni prihodnosti. Skupnemu zadovoljstvu. In je razlika glede na privatno življenje. V privatnem življenju si sam izbiraš okolico, v kateri se boš gibal, v delovnem okolju si nekako »potisnjen« v delovno okolje. Med ljudi, ki bi jih na cesti morda samo pozdravil, v službi pa moraš preživeti z njimi ponavadi cel dan. Hočeš, nočeš – moraš. Če želiš slediti skupni viziji in skupnim ciljem, seveda. Spet odvisno od tega, kako jemlješ svojo službo. In skupni cilji, skupna vizija je v službenem življenju (poleg drugih motivacijskih dejavnikov) tudi pomemben faktor, vsaj po mojem mnenju.

In, ja, Edi – lahko greš na WC, lahko greš na kavo, lahko greš na cigaret. Vendar ne vedno točno tisti trenutek, ko se tebi zazdi. Ko se v tebi nekaj premakne, ko se pa tebi zazdi, da bi pa zdajle spil eno kavico, pokadil en cigaretek in potem nazaj delat. Ni izvedljivo v vseh situacijah.

In, LittleStar – ali boš ti laufala naokrog, ko te bodo ljudje poklicali, kot praviš? Da in ne. Odvisno, kaj spada pod tvoje delovne obveznosti. Postaviš si prioritete. Vsaj jaz. Tisto, kar je treba narediti, naloge, ki mi jih dajo moji predpostavljeni – te je treba narediti. Takoj, popolno in odgovorno. In na drugi strani tisto, ko se ti obešajo ljudje in te prosijo za uslugo. Iz kateregakoli razloga. Zato, ker se njim ne da, zato, ker sami ne znajo, zato, ker bi šli raje na kavo ali cigaret ali pa zato, ker so v časovni stiski in potrebujejo pomoč. Takrat lahko mirno rečeš – ne. Odvisno od človeka sicer. Če pogledam sebe, vedno rada pomagam, če lahko tisto, kar me nekdo prosi, postavim pred svoje prioritete. Še posebej, če gre za časovno stisko ali pa za to, da sama znam nekaj narediti, tisti, ki me prosi za uslugo, pa (še) ne. Velikokrat spregledam tudi tisto, ko me nekdo nekaj prosi zato, ker se njemu ne da, bi šel raje na cigaret ali kavo… Tudi takrat pomagam, vendar v tem primeru ne zaradi njega, pač pa ravno zaradi skupnih ciljev, h katerim stremimo kot podjetje/ustanova/organizacija. Ampak, LittleStar, to sem jaz – če ti na svojo službo gledaš drugače, po mojem mnenju lahko mirno rečeš ne v tistih primerih, ko te prosijo za neke usluge, ki jih ni v tvojih delovnih nalogah in obveznostih.

In tole:
Quote:

Moj odgovor na vse tole je: ne, ne in ne. Ni dan tvoje ogledalo. Ni treba verjeti dnevu. Ni treba verjet, kaj govorijo ljudje.

Ti sama sebi si ogledalo. Ti sama si tista, ki si moraš verjeti. Ti sama si tista, ki moraš najprej vedeti, kaj želiš in dan obrniti po tebi. V skladu s svojimi željami, cilji, vrednotami, kriteriji, pričakovanji,…

m.