Priporočam branje dveh knjig:

Michael Newton dr.sc. POTOVANJE DUŠ
Michael Newton dr.sc. USODA DUŠ

Preberi in začni od tam naprej.

Da, avtomatsko pisanje. potrebna je vaja, zaščita in znanje. Potem pa po stopnjah do pokojnih.
Borut

On to vse vidi in čuti. Ne skrbi za to. Ljubezen prodira povsod.

Borut

Vsi pokojniki že komunicirajo z nami. Mi smo tisti, ki z njimi ne znamo. In zato mislimo, da tudi oni ne znajo. Oni vedno iščejo za nas najlažji način komunikacije (sanje, misli,............) a smo mi tisti, ki ne znamo prisluhniti.

Borut

to je basa, njim dogaja 500 krat bolj kot nam, oni imajo precej manj omejitev, samo svoje lastne v bistvu, nimajo pa možnosti bit 'fizični', dokler se ne vrnejo na zemljo ...

čeprov če bi človk ta tvoj mir uzel kot da jih mormo spustit da lahko odplavajo imaš delno prav, lahko jih namreč zadržujemo klele, ampak, samo če oni tud to tko hočjo, če hočjo grejo in te pustijo kle, pa deli ti kar čš, ampak menda ponavad najprej pomagajo tistim ki ostanejo da se spravijo kolkr tolk k sebi preden grejo. pravil ni. vse je svobodno, imajo popolnoma svobodno voljo, tko prej kot pol. na vekov veke ...

Pozdravček.

O vsem tem sem te dni brala v knjigi Paralelni svet. Morda zato, ker sem v nekatere stvari verjela že prej, me je tale knjiga dokončno prepričala, pomirila... to je to!

Lep dan.

Lepo pozdravljeni,

Spet...površno sem Vas brala,a vseeno bi nekaj dodala k zadnjemu vprašanju.Namreč,da ni zdravo klicati nekoga,ki umre,o tem da slednji išče svoj mir...

Precej let nazaj mi je umrl oče,kmalu za njim še fant.Težko verjamem,da se "znaš" posloviti ali povedati vse kar bi rad povedal nekomu,ki umira.

Kakorkoli...tako smrt mojega očeta kot smrt mojega fanta,sta bili nepričakovani.Šok,po katerem dolgo nisem znala,verjetno niti želela funkcionirati.Prav zaradi vsega nedorečenega...
Oba sta bila pomembni osebi v mojem življenju,zato se velikokrat obračam ali spominjam nanju.Naj bo to krizen trenutek ali veselje,ki bi ju rada delila z njima.

Rada bi Vam povedala,kaj sem doživljala nekaj časa nazaj.
Znašla sem se v navidez brezizhodni situaciji.V mislih sem se pogovarjala s svojim očetom,mu postavljala neskončna vprašanja...
Priznam...neverjetno blizu sem ga čutila.Tudi jaz sem se (po pogovoru s prijateljico),ustrašila,da motim Njegov mir.
Poklicala sem prijatelja iz tujine,ki mi je kakšni dve leti po očetovi smrti ob pogovoru,povedal da vidi mojega očeta stati za mojim hrbtom.Naj povem,da prijatelj mojega očeta ni poznal,nikoli ni videl Njegove slike,a ga je opisal do potankosti.Še več...za mojim hrbtom ga je videl stati v njegovih najljubših oblačilih.

Kakorkoli...povedala sem mu,da se v svoji stiski obračam na očeta in da se bojim,da bi motila Njegov mir.
Povedal sem mu tudi,da ga čutim nenormalno blizu.
Prijatelj mi je zatrdil,da ne motim Njegovega miru.Kajti oče se je sam odločil,da mi pomaga...Zaradi spleta okoliščin pred Njegovo smrtjo (ko si nisva bila blizu),je vesel da se obračam Nanj.
Tisti trenutek je postal bližje meni kot kdajkoli prej,ko je še živel.Tudi On naj bi bil hvaležen za to.

Situacija se je razpletla,splavala sem.Naj se sliši egoistično,a brez misli nanj bi mi bilo še težje...

Katarina

Pozdravljen Andres,

Kaj naj rečem...Nekam nova sem na tem forumu.Prebirala sem poste in ta me je spomnil na stvari ki so še odprte,a jih včasih tudi nevede potiskam stran.,
Saj veš...boleče so.

Vesela sem,da si se oglasil in povedal tisto kar sem hotela povedati sama,le da se v navalu mešanih občutkov verjetno malo zakomplicirala.Hvala Ti za potrditev.

Telepatija?
Mogoče res...

Lepo Te pozdravljam,

Katarina