Ja, hvala Laan, sem razumel.  

Andres

sergi, piši mi, pa ti bom poskušal pomagati.

Lep pozdrav vsem.

sergi !!!

Pod njegovim imenom maš njegov e-mail

Urban-izvedenec za stike z mrtvimi:

Tudi jaz še nisem razčistila svoj odnos do pokojnega očeta. Bila sem še v OŠ, ko je oče hudo zbolel in čez nekaj let tudi umrl. Zadnje iztekajoče dneve, ki jih je prebival v bolnici, me je prosil, da naj ga pridem obiskat, pa nisem prišla, ne vem kaj je bilo takrat v meni, verjetno en velik strah, da ga bom videla tam vsega neubogljenega. Tako sem si nekako zatiskala oči pred resnico in odganjala misel na praznino in bolečino v sebi.  Ko je bil varno spravljen v krsto sem se šele prikazala na plano-prav noro; imam občutek, da bi tukaj morala še razčistit, se nekako pogovorit, kaj ti meniš Urban? Zakaj so bile takšne nore reakcije??

LP  Sharon

sharon,

Mogoče pa nimaš tolk za razčistit s fotrom, ampak sama s sabo.  Probaj se poglobit vase, stvar dobr razmislit, pogledat v globino svoje duše, stvar ozavestit in jo sprejet, mogoče bi tudi intuitivno dobila kakšno sporočilo od fotra ali pa od kakšnega drugega bitja povezanega s tabo ali z njim. Če drugega ne, to tolk dobro dene. Probaj najprej na ta način, če ti pa ne bo zadostovalo, pa pojdi naprej, mogoče tudi v stik s pokojnimi.  

Probaj vsekakor!

[color=Blue][/color]
Dan Vsem skupaj! Naj napišem svojo zgodbo. Davno bo tega...Štirinajst let, ko sem žal izgubila osebo, ki mi je največ pomenila. Pozabiti je prekleto težko, pa če se človek še bolj trudi... recimo, da ne bom nikoli. Hčerka je sedaj stara petnajst let in pol, podobnost z njim je neverjetna. Kako naj potem pozabim? Prebrala sem vso mogočo literaturo, od Tibetanske knjige mrtvih, do Učbenika življenja, iskala vse mogoče klicalce duhov in naletela na nekega bioenergetika, ki se ukvarja s klicanjem duhov...recimo, da pravi, da je duša samomorilcev nekaj najhujšega, da jo je treba pokopati, ker tava med nebom in peklom...Bla, bal...celo tako daleč je njegova zgodba šla, da je sam zatrdil, da so neke na nekem kraju, pri neki družini klicali duhove in do jutra ni nihče mogel ostati od mize. Another joke? ??? ???Kdo bi vedel, ne verjamem, ker me ni bilo zraven... In sedaj sprašujem vas...verjeti ali ne? Biti ali ne biti? No moj definitivno ni naredil samomora, nesreča je bila, imam pa večno željo ne pogovora z njim, ampak samo nek poslovilni govor. Žal se nisem imela čas od njega posloviti, zgodilo pa se mi je prva leta po smrti, da sem dostikrat sanjala hecne sanje...naj bodo nočne more...kot bi bil še živ, vse je bilo kot v resnici, pa vendar so bile le sanje. Me je hodil obiskovat v mojo podzavest skozi sanje? Kaj mislite vi o tem? Naj napišem, v reankarnacijo ne verjamem, ker me v to ni še nihče prepričal...žal ni še nihče prišel iz unega sveta nazaj in to storil...Bog? Ah, to so samo dogme. Torej-je možno, da se duša pokojnega vrača v naš sanje.... Ali pa so sanje samo naše skrite želje, ki nas dobesedno poneso te v svet, ki je nerazumljiv, nemogoč, pa vendar možen....
Sanjati...in kako naj potem pozabim?
lp
Angel*

[color=Blue][/color]
Dan Vsem skupaj! Naj napišem svojo zgodbo. Davno bo tega...Štirinajst let, ko sem žal izgubila osebo, ki mi je največ pomenila. Pozabiti je prekleto težko, pa če se človek še bolj trudi... recimo, da ne bom nikoli. Hčerka je sedaj stara petnajst let in pol, podobnost z njim je neverjetna. Kako naj potem pozabim? Prebrala sem vso mogočo literaturo, od Tibetanske knjige mrtvih, do Učbenika življenja, iskala vse mogoče klicalce duhov in naletela na nekega bioenergetika, ki se ukvarja s klicanjem duhov...recimo, da pravi, da je duša samomorilcev nekaj najhujšega, da jo je treba pokopati, ker tava med nebom in peklom...Bla, bal...celo tako daleč je njegova zgodba šla, da je sam zatrdil, da so neke na nekem kraju, pri neki družini klicali duhove in do jutra ni nihče mogel ostati od mize. Another joke? ??? ???Kdo bi vedel, ne verjamem, ker me ni bilo zraven... In sedaj sprašujem vas...verjeti ali ne? Biti ali ne biti? No moj definitivno ni naredil samomora, nesreča je bila, imam pa večno željo ne pogovora z njim, ampak samo nek poslovilni govor. Žal se nisem imela čas od njega posloviti, zgodilo pa se mi je prva leta po smrti, da sem dostikrat sanjala hecne sanje...naj bodo nočne more...kot bi bil še živ, vse je bilo kot v resnici, pa vendar so bile le sanje. Me je hodil obiskovat v mojo podzavest skozi sanje? Kaj mislite vi o tem? Naj napišem, v reankarnacijo ne verjamem, ker me v to ni še nihče prepričal...žal ni še nihče prišel iz unega sveta nazaj in to storil...Bog? Ah, to so samo dogme. Torej-je možno, da se duša pokojnega vrača v naš sanje.... Ali pa so sanje samo naše skrite želje, ki nas dobesedno poneso te v svet, ki je nerazumljiv, nemogoč, pa vendar možen....
Sanjati...in kako naj potem pozabim?
lp
Angel*