Amstel wrote on 11.09.2003 at 10:59:09:nisem mislila dobesedno preživetje.
Ampak, če ne ločujemo resničnosti od iluzije, živimo pač v zmoti. V tem smislu, če živimo v zmoti, živimo le "na pol".
Življenje na pol je pa neosmisljeno, nezadovoljno življenje. (ups.... kako dobro živijo nekateri, ki zadovoljujejo le svoje telesne potrebe?)
In tu nastopijo duhovne razsežnosti... ki jih poskušamo ali ne, vpletati v life.
In resnica je, da če v življenje ne vpletamo tudi duhovne dimenzije, ne živimo polno... saj smo tudi duhovna bitja.
Duhovne potrebe ... imajo za posledico dajanja na stran, na drugi tir ego - imo.
Vpletanje duhovnega, je vpletanje Resnice v life.
Resnica, da bog/višja avtoriteta je.
(Ne avtoriteta v smislu MOČI, ampak v smislu Resnice.)
Resnica, da ljubezen, zavedanje, poštenost, prinaša mir.
Skratka neke KVALITETE.
Zame je posledica Resnice, MIR.
Kot bi se dalo ven podegnt iz mojga ta zgornjega posta, je specifična člekova potreba v bistvu ljubezen. V predzgodovinskem času ta potreba realizirala dost neartikulirano (infantilno) skoz neposredno enost človeka s svojim naravnim okoljem, od začetkov človekove zgodivne pa skoz socialno interakcijo z drugimi. Prav v tej drugi fazi, v dobi človekovekovega odraščanja, se je zavest o ljubezni tud artikulirala v posamezniku, tko da mu je dobu induvidualen dostop v ta skrinostni in posvečeni templej, kjer edinio lahko najde svoj MIR.