titud wrote on 10.09.2003 at 08:52:49:


Hm... za preživetje je zelo pomembno, da ločimo med resnico in lažjo.
Resničnosti ni. Ker jo kreiramo s svojim verovanjem in izkušnjami. Resnica pa je.  A ???

Ma......
Je pomembno, da znamo ločiti ali gre za zvito vrv ali kačo... a ne.

Sej zato pravim.. neka dejstva so. Saj realnost obstaja. Ni samo neka teorija in privid. Tudi iluzija obstaja. Ne rečem.
Zato je pa potrebno znati ločevati.

Amstel wrote on 10.09.2003 at 22:44:38:


resničnost je (naša in nenaša), vendar resničnost kot stvarnost, dejanskost, to kar je: temu bi mogoče lahko pogojno rekli Resnica

še zmeraj pa ostaja dejstvo, da resnica ni povezana na preživetje -

preživetje je odvisno od zaznavanja realnosti (vrv in kača) in njene interpretacije: vendar pa preživetje ne more biti (edino) merilo resnice - če bi Osama govoril samo resnico, bi bil že zdavnaj mrtev (tako kot tudi Buš ne bi bil več predsednik) - laž in prevara velikokrat nastopata v funkciji preživetja


bp

Bardo_Thodol wrote on 10.09.2003 at 15:01:37:

to pa lahko izves le od Njega samega, ali od tistih, ki Ga poznajo.

Bardo_Thodol wrote on 11.09.2003 at 10:13:20:

point je se zmeri isti. nase pocutje pa se zmeri neizpolnjujoce. ko bos ornk zejen najbrz ne bos spraseval a bos dobil vodo v zelenem ali rdecem kozarcu. ker pa ocitno ti nisi dovolj zejen, se pac rad igras take igrice. drgac pa, vse ob svojem casu.

Amstel wrote on 10.09.2003 at 22:44:38:


Specifična človeška potreba ni preživetje. Če bi bla samo to, pol bi bli zanjo popolnoma zadostno opremljeni z zavestjo na rastlinski ali pa na animalni ravni. Clo dost  boljš, kot smo zdej, ko smo se sposobni med sabo pobijat iz čist nepreživetnih razlogov ali se clo zavestno ubit. Cloveška specifična potreba ni niti preživetje človeka kot vrste, ki bi upravičevalo žrtvovanje posmeznika in medsebojne poboje. Če bi blo to, kako to, da smo si sposoboni rezat vejo svoje biloške eksitence in se z genetskim inženiringom zmutirat v čist nekaj drugega.

Specifična človeška potrebe so torej duhovne narave in niso neposredno vezane na našo biloško pogojeno percepcijo resničnosti in zato  presegajo tud našo fiziološko eksietnco. Specifično človeško tako  ni percipcija kače ali vrvi, ampak tisto vmes, kar iz kače naredi vrv in obratno al pa čist nekaj drugega al pa sploh nč.  Svoboda človeka je v tej duševni kreaciji resničnosti in te se hočejo vsi prilastit od  duhovnikov  politikov, propagandistov do vzgojiteljev v vlogi staršev ali učiteljev.

titud wrote on 11.09.2003 at 10:27:35:


nisem mislila dobesedno preživetje.

Ampak, če ne ločujemo resničnosti od iluzije, živimo pač v zmoti. V tem smislu, če živimo v zmoti, živimo le "na pol".

Življenje na pol je pa neosmisljeno, nezadovoljno življenje. (ups.... kako dobro živijo nekateri, ki zadovoljujejo le svoje telesne potrebe?)

In tu nastopijo duhovne razsežnosti... ki jih poskušamo ali ne, vpletati v life.

In resnica je, da če v življenje ne vpletamo tudi duhovne dimenzije, ne živimo polno... saj smo tudi duhovna bitja.

Duhovne potrebe ... imajo za posledico dajanja na stran, na drugi tir ego - imo.

Vpletanje duhovnega, je vpletanje Resnice v life.

Resnica, da bog/višja avtoriteta je.
(Ne avtoriteta v smislu MOČI, ampak v smislu Resnice.)
Resnica, da ljubezen, zavedanje, poštenost, prinaša mir.
Skratka neke KVALITETE.

Zame je posledica Resnice, MIR.

Quote:


Najprej so ble presežst svojo biološko omejenost, ujetost v take in drgačne fizikalne zakonitisti s tem, da se vzpostav eno širše družbeno okolje, utemljeno na varnosti, vzpostvljeni na vzajemni psihihični povezanosti. Ta vzajemna psihična povezanost je iz odvisnosti od naravnega okolja  vzpostavlo odvsinost od psihičnega okolja, ki je  je začelo živet svoj lajf in postvaljat svoje  zakone pa omejitve, tko da smo v bistvu pršli iz dežja  pod kap. Prav skoz  to vzajemno psihično realnost pa smo si naredl eno genaralko za  dostop v sfero duhovnega, kamor bi si želel zatečt neoziraje se na svojo fizično in družbeno/psihično pogojenost. Tamkajšnja realnost nas vabi enako intenziovno kot nas je iz okvira naravne vabla družubenopsihična realnost. Zadaj se nam dogaja, da  bi si jo želel 'prilastit' enak kot smo si prilastil družbeno/psihično realnost, to se prav ukalupit v ene zakone pa pa podretit avtoritem, ki bi se nam podrejala našim predstavam in zatevam o varnosti in sreči.  Pa se tega k sreč ne da nardit, ne da bi vzel prej do konca  lekcijo, na čem je utemljena  družebenopsihična realnost: da stoji in pade na vzajemnimi povezanosti, solidarnsoti, sočutju in ljubezni in na nobenem zakonu ali avtorietiti.            

ponavljam vprasanje titud. stalno govoris o tem kaj ne, zato bi te prosu, ce bi lahko kdaj pa kdaj napisu tud kaj ja. torej, kaj so te duhovne potrebe o katerih si prej govoru, ki so potrebne in ki lahko zadovoljijo in izpolnejo cloveka?

da se spomnes... napisal si :
titud wrote on 11.09.2003 at 10:27:35: