Quote:titud,
zdaj ne vem tocno kaj hoces povedat ker ne vem od kod izhajas . . . sem prebrala samo ta topic tu . . in sem to pac tak razumela:
ti trdis da smo rezultat nase zavesti in da iscemo opravicila za nas obstoj nekje drugje (evol.,bog,...)
v bistvu pa smo sami opravicilo za nas obstoj?
in da tendiramo k temu da si postavljamo pravila in radi priznavamo avtoritete?
ceprav ni ravno obratno: clovek raje postavlja samega sebe kot merilo in svojo resnico kot dejstvo - kot da bi priznaval resnico raznih avtoritet . .?
torej so fizikalni zakoni tudi rezultat nase zavesti
. . in bog - po tvoje tudi obstaja samo kot njen rezultat . . kaj se ti ne zdi da bi lahko bil bog dejstvo ki obstaja tudi brez nase zavesti?
in ne vem kako si razlagas sploh nas namen, vlogo - ce smo sami vir vsega?
no in potem bi me se zanimalo kaksen je nas izvor . . ker ce smo mi sami vzrok in zavest ustvari predstavo o zunanjem svetu - kako to da sprejemajo osebe enako resnico (kaj se materjalnega sveta tice ) . . in ce je vsak posameznik izvor svoje zavesti kako lahko sploh poteka sporazumevanje med ljudmi . . kaj obstaja neka podlaga nek skupni izvor?
no ce sem zdaj to vsaj pribljizno prav razumela?
. . lahko kaj razlozis ce ni zdaj malo dalec stran vzeto
lp
Trudm se izhajat iz ene zahodne humanistične tradicije, ki je postavla človeka za merilo vsemu in ki je obstoj posameznika opredelia po načelu
mislim, torej sem .
V tem humanizem je zame ena dost odraščena/zrela doba človeštva, ki se kaže v osvobojenosti od zunajih avtoriet, tako od tistih naravnih zakonov oz. lastnih nagonov kot od tistih notranjih avtoritet, ki si jih je sam postavu in naj bi mu opravljale isto funkcijo kot so prej zunanje. Ker je tak humanizem posamezniku naložu hudo breme svobode, le ta vedno išče načine, kako bi se ga razbremenu, čeprav bi po moje moral it za to, da ga sprejme in z njim ravna odgovorno. Odgorno pa lahko ravna le, če vsaka osebna odločitu predvid/upošteva odličitve vseh drugih, zato načelo humanizma razvija mehanizme brez vladavine zakonov in avtoritet.
Fiziološko in psihično gledano ima človeštvo zaenkart še tolk skupne osnove, ki je tako biološko kot socialno pogojena, da se mu še ni treba ukavarjat tem, od kod nam enotna predstava o zunajem svetu in drug o drugmu, da se lahko na fizikalne sile odzivamo ter med sabo komuniciramo. To je v bistvu čist animalni nivo, ampak ljudje pa smo ljudje zarad svojih duhovnih sposobnosti, ki pa so izključna posledica medsebojnega psihičnega vpliva. Duhovnost je samozvedanje/ozveščanje te psihične realnosti, v kakršni živi vsak od nas in vsi med med sabo in nima noben veze s fizično stvarnostjo. Ta je podrejena naši duhovni percepciji, problem pa je v tem, da se nam je tako prostranstvu svobode pretežko znajt, zato se oprijemamo bolj otipljivih fizikalnih zakonitosti pa njihovih kvazi duhovnih interpretacij v obliki idelogij.
Nedvomen dokaz duhovne percepcije t.i. fizične stvarnosti je ljubezen, brez katere noben človk ne more odrast ne glede na vse materialne zakone. Tud človeštvo ne in zadni čas je, da si to tud prizna.
Home
Pages: 
