»Kaj je resnica?« je dejal šaljivi Pilat, in ni čakal na odgovor. Pilat je bil pred svojim časom. Saj je »resnica« sama po sebi abstrakten samostalnik, neverjetna reč, se pravi, logična konstrukcija, ki ne more niti mimo očesa slovničarja. K njej pristopamo s kategorijami in s kozarcem v roki: sprašujemo se ali je Resnica substanca (Resnica – Telo znanja), ali kvaliteta (nekaj takega kot rdeča barva, neločljivo zvezana z resnicami), ali relacija (»korespondenca«). [ Dovolj očitno je, da je »resnica« samostalnik, »resničen« pridevnik in »od« v »resnica od« predlog. ] Vendar pa filozofi morali za svoje čudenje vzeti nekaj, kar se bolje ujema z njihovimi zmožnostmi. To o čemer je potrebno razpravljati je prej uporaba ali različne rabe besede »resničen«. In vino, mogoče je, »veritas«, toda v treznem razpravljanju »verum«.
2
Kaj je to, za kar rečeno, da je resnično ali neresnično? Ali, kako se fraza »je resničen« pojavlja v slovenskih stavkih? Odgovor se sprva pojavi v različni oblikah. Pravimo (ali govorijo, da se govori), da so prepričanja resnična, da so opisi ali razlage resnične, da so propozicije ali trditve ali izjave resnične in da so beseda ali stavki resnični: in to je omemba zgolj izbora najbolj očitnih kandidatov. Spet, pravimo (ali govorijo, da se govori) »Res je, da je mačka na predpražniku,« ali »Res je, če rečemo, da je mačka na predpražniku,« ali »´Mačka je na predpražniku` je res.« Prav tako pa ob priložnostih, ko je nekdo drug rekel nekaj, pripomnimo: »Zelo resnično.« ali »To je res« ali »Precej resnično«.
Večina (čeprav ne vsi) teh in ostalih izrazov, se zagotovo pojavlja dovolj spontano. Vendar se zdi razumno, da se vprašamo, ali ne obstajajo tudi kakšna uporaba »je resničen«, ki je osnovna, ali kakšno splošno ime, za katerega na koncu koncev vedno rečemo »je resničen«. Katerega, če sploh katerega, od teh izrazov lahko jemljemo au pied de la lettre? Odgovora na to vprašanje nam ne bo treba iskati in čakati: vendar je v filozofiji noga črke tudi noga lestve. Predlagam, da so naslednje oblike osnovni izrazi:
Res je (če rečemo), da je mačka na predpražniku.
Ta izjava (njegova, itd.) je resnična.
Izjava, da je mačka na predpražniku je resnična.
Najprej pa konkurenčni kandidati:
a. Nekateri pravijo, da je resnica prvotno lastnost prepričanj. Vendar pa bi se lahko vprašali, ali se izraz »resnično prepričanje« sploh uporablja izven filozofije in teologije: in precej očitno se zdi, da je nekdo rekel, da ima resnično prepričanje kadar je na nek način prepričan (v) nekaj kar je resnično, ali je prepričan, da je nekaj kar je resnično, resnično. Poleg tega pa, če ima prepričanje, kot nekateri pravijo »naravo slike«, potem po svoji naravi ne more biti resnično, čeprav je lahko, na primer, zvesti posnetek. [ Podobnost je resnična do življenja, ni pa resnična od njega. Beseda slika je lahko resnična samo zato, ker ni slika. ]
b. Resnični opisi in resnične razlage so preprosto različice resničnih izjav ali zbirk resničnih izjav, tako kot resnični odgovori in podobno. Isto velja tudi za propozicije, vsaj dokler se izvorno reče, da so resnične (in ne kot, bolj pogosto, zdrave, obranljive in tako naprej). [ Uporabno tudi za »argumente«, za katere ponavadi ne rečemo, da so resnični, temveč, na primer, veljavni. ] Propozicija je v pravu ali v geometriji nekaj drugega, ponavadi generalizacija, katero naj bi sprejeli in je bila vpeljana z argumentom: ne more biti neposredno poročanje o trenutnem opazovanju – če pogledaš in me obvestiš, da je mačka na predpražniku, to ni propozicija, čeprav je izjava. Vsekakor se »propozicija« v filozofiji uporablja na posebne načine za »pomen oziroma smisel stavka ali sklopa stavkov«: vendar pa ne glede na to, ali mislimo močnejšo oziroma šibkejšo takšno uporabo, propozicija v tem smislu na noben način ne more biti tisto, za kar rečemo, da je resnično ali napačno. Saj nikoli ne rečemo: »Pomen (ali smisel) tega stavka (ali teh besed) je resničen«: kar pravimo je to, kar pravi sodnik ali porota, torej, da »So resnične besede, vzete v tem smislu, ali če jim pripišemo tak in tak pomen, ali tako interpretirane, ali razumljene.«
c. Vsekakor se za besede in stavke pogosto reče, da so resnične, za prve pogosto, za slednje redkeje. Besede, kakor jih obravnavajo filologi, leksikografi, lingvisti, fonetiki, tiskarji, kritiki (stilistični ali besedilni) in tako naprej, niso resnične ali neresnične: besede so narobe formulirane, dvoumne, popačene, neprevedljive, neizgovorljive, narobe črkovane, arhaične, slabšalne in še kaj. Stavki v podobnih kontekstih so eliptični, vključeni, aliterativni ali negramatični. Vsekakor pa lahko pristno rečemo: »Njegove zaključne besede so bile zelo resnične« ali »Tretji stavek na 5. strani njegovega govora je precej neresničen«; vendar se tu, kot je razvidno iz kazalnih zaimkov (lastniški pridevniki, časovnimi glagoli, določnimi opisi, itd.), ki ju v tej uporabi spremljajo, »besede« in »stavek« nanašata na besede ali stavke kakor jih je uporabila določena oseba ob določeni priložnosti. Se pravi, nanašajo se (kakor se »Mnogo resnične besede govorečih za šalo«) na izjave.
Izjava je podana, njeno podajanje pa je zgodovinski dogodek, izreka določenega govorca ali pisatelja določenih besed (stavek) določenemu občinstvu z referenco na zgodovinsko situacijo, dogodek in drugo.
Stavek je narejen iz besed, izjava je podana v besedah. Stavek ni Slovenščina ali dobra Slovenščina, izjava ni v Slovenščini ali v dobri Slovenščini. Izjave so podane, besede ali stavki se uporabljajo. Govorimo o moji izjavi, ne pa o Slovenskem stavku (če je stavek moj, sem si ga izmislil, vendar pa si ne izmišljam izjav). Isti stavek se lahko uporabi pri podajanju različnih izjav (jaz rečem: »To je moje.«, ti praviš: »To je moje.«): prav tako pa ga lahko ob različnih priložnostih uporabita različni osebi pri podajanju iste izjave, vendar pa mora za to biti izreka izražena z referenco na isto situacijo ali dogodek.
[ »Isto« pa ne pomeni vedno isto. Pravzaprav nima nobenega pomena na način, kot ga ima »običajna« beseda kot »rdeče« ali »konj«: je (značilna) naprava za vzpostavljanje in ločevanje pomenov običajnih besed. Podobno kot »pravi« je del naših naprav pri besedah za določanje in prirejanje semantike od besed.. ] Govorimo o »izjavah, da S«, toda o »s stavku »S««, ne pa o »stavku, da S«.
Ko smo razpravljali o izjavah smo postali obsedeni z »resnico«, podobno kot smo postali obsedeni s »svobodo«, ko smo razpravljali o vladanju. Vse dokler bomo mislili, da je to, o čemer se je vedno in samo odločalo, ali je bilo določeno dejanje izvedeno prostovoljno ali ne, ne bomo prišli nikamor: kakor hitro pa se namesto tega obrnemo k mnogim drugim predlogom uporabljenim v isti zvezi (»naključno«, »nehote«, »nenamerno« itd.) pa stvari postanejo jasnejše in lažje, mi pa počasi spoznavamo, da ni potrebne nobenega zaključujočega sklepanja oblike »Ergo je bilo narejeno svobodno (ali nesvobodno). Podobno kot svoboda je resnica goli minimum ali iluzorni ideal (resnica, celotna resnica in nič drugega kot resnica o nečem, recimo o Waterlooju ali Primaveri).
(L. Austin vas pusti pozdravt

)