Ufffffff- se je nabralo spet: tak hitro odpisujete, da sploh ne zmorem sproti odpisovat
Malo me vmes ni doma, pa….
Bom začela spet pri začetku odgovarjat, da ne pozabim vmes, kje sem ostala in da bo vsaj malo imelo rep in glavo
Robi: Glede sestre se strinjam, da bom mogla nekaj ukrenit, ampak kako. Doslej sem res poskušala to storiti že velikokrat, ampak vedno brez uspeha. Že npr. samo primer zbujanja: če jo bom zbudila, me bo skoraj zagotovo nadrla, da način bujenja ni bil ok (pa če je ne vem kakšen), če pa je ne bom, pa se bo tako ali tako drla še bolj, da sem nesposobna, pa da imam sobo 2m stran od njene, in če mi je težko naredit tudi takšno malenkost (in pol bojo pa spet vsi živčni, ker »ta mala« gnjavi in živčka v svoji sobi-zaradi mene). Podoben je učinek, ko grem od doma tako zgodaj, da je ne morem budit in jo budijo starši (potem pač njih nadere, zakaj je jaz nisem mogla zbudit, ko sem šla). Ampak jaz je nisem zbudila le zato, ker vem, da bo dalje spala (ker to vedno naredi) in le išče razlog za ponovni »napad name«.
Poleg tega sem očitno res preobčutljiva za vse in se potem podzavestno sekiram (sploh, ker sestra hodi v navalu jeze v mojo sobo in me »napada z ozmerjanji, ki sem ji že 1x opisala«). Posledično nisem skoncentrirana in sem potem pogosto še sama slabe volje zaradi nečesa, kar sem naredila v njeno dobro (vsaj mislim tako).
In Robi: Samozavest: mislim, da je imam dovolj za druge ljudi, ampak, ko je vpletena moja sestra, pa mi upade pod minimalno mejo. Kako se postaviti zase, če že s predhodnim poskušanjem ugotoviš, da ni uspeha? Kako se postaviti zase, če te nekdo vedno »zaničuje«? Jaz si lahko vsak dan, vsako uro, celo vsako minuto rečem, da bo tega dovolj, ampak kako, na kak način? Nenazadnje še vedno živim doma-torej ne morem nikamor pobegnit iz situacije, ki se ponavlja in za katero res ne najdem rešitve.
Lola: Ja moja sestra je stara 19 let. Sama se zbujam skoraj že odkar polnim (no…razen res izjemoma)
Vem, da lahko počne kar hoče: bom še tukaj povedala eno stvar, ko že morem očitno zdaj o vsem povedat primer in se o vsem razpisat (ne vem kaj mi je): Ko si je lani izbirala študij, sem res iz srca upala, da bo šla nekam, kjer bo morala bivati sama ali z drugimi študenti (tudi študij, ki ji je bil na 1. Mestu, je bil izven kraja bivanja, tako, da sem se že malo razveselila njene odločitve). Ampak pametna, kot je, je kar hitro ugotovila, da ima svoj »najljubši« študij blizu doma, saj je najverjetneje ugotovila, da se ji drugje ne bodo vsi po vrsti klanjali in ji pomagali, če ne bo vzajemno, kot si sama zapisala.
Alojz: Lahko, da imaš prav glede tega, ko si napisal, da sem lahko razočarana nad plitkostjo ljudi, in da nimam nobenega osebnega zaupnika. Nikoli nisem zavestno razmišljala o tem na tak način. Tudi imaš prav, da navadno ne želim »s svojimi težavami« obremenjevat z drugimi, potem pa se podzavestno sekiram zaradi njih. ….iskreno
Plesnamesecu: Ne vem, ali so sedaj moji občutki popolnoma pravilni, ampak začela sem dobivat neko vlogo mučenca, iz katere ne morem pobegniti, ker mi je pač namenjena. Ne vem tudi, ali je prav, da sploh razmišljam na tak način.
Žal mi je tvoja razlaga mojih sanj zelo blizu, in se mi zdi da bi se lahko z njimi v veliki meri strinjala (na žalost celo preveč, ker je v takšnem zapisu vse skupaj ravno tako grozno, kot v sanjah).
Pa če sem zdaj napisala že skoraj vse kar sploh lahko, bom pa še napisala, kako se je vse skupaj pri njej začelo (njeni izpadi, avtoriteta,…):
(Madonca, to je šele dolga zgodba, ampak, da boste imeli uvid tudi iz te strani lahko, komur se ljubi to prebere. )
Torej: Že kot otrok je bila dokaj trmoglava in je velikokrat uveljavljala svoj prav. Seveda ji kot malemu otroku niso kaj veliko nasprotovali, saj so videli, da sem jaz dobro vzgojena, zato so svojo odločnost malce omilili (tako je imela že od nekdaj kakšne manjše prioritete, ki so se z leti večale). In če smo se kaj naučili iz psihologije vemo, da so glede vzgoje najbolj odločilna prva tri leta vzgoje. Ampak, kot sem že napisala, so starši takrat mislili to dobronamerno. Najhujše pa je šele prihajalo: pred tem sva imeli s sestro skupaj sobo, in še ni bilo tako hudo (pa tudi starši so imeli najino sobo zelo blizu, tako da so naju imeli ves čas na očeh), nato pa smo se preselili v novo hišo, kjer sva dobili vsaka svojo sobo- na podstrešju—soba od staršev je bila napram prej že kar daleč. Nato pa se je začela ta njena agresivnost in obnašanje: Ko je moja sestra hodila v 2. razred (torej pri njenih osmih letih), so imeli tekmovanje za bralno značko. In takrat je z njeno takratno sošolko tekmovala v branju (če se sama spomnim svoje bralne značke, sem pač brala, ker mi je bilo branje všeč in niti slučajno zato, da bi z nekom tekmovala , da bom jih jaz imela več). Ampak onidve sta nekako prišli do te faze. Ne spomnim se natančnega števila knjig, ki jih je vsaka prebrala, ampak se zagotovo spomnim, da se je vsaka od njiju približala številki 200 (kljub temu, da so bile to tiste ta krajše knjige, je za majhnega otroka to kar veliko). Poleg tega sta začeli segati tudi po vedno debelejših knjigah. Za branje tolikšne količine, pa ji je seveda poleg domačih nalog zmanjkovalo časa- zato je vedno bolj podaljševala čas preden je šla spat. Ne spomnim se točno, ampak če me spomin ne mara, je bila v drugem razredu tako aktivna že vsaj do desete ure. Že takrat se spomnim, da sem vedno govorila, da kako, da ji lahko to dovolijo (sama pa nisem smela po osmi uri še niti takrat-pri dvanajstih letih med tednom gledati kakšnih filmov in česa podobnega). Starši pa so mi odvrnili, da če dela za šolo, pa že kdaj pa kdaj lahko. Takrat sem bila še tudi sama majhna in sem si mislila, da pa je že vredu tako. Poleg tega je njeno »navdušeno branje« počasi nadomestilo učenje. Z leti si je dokaj pospešeno podaljševala čas učenja, tako, da je v 6. razredu bila gor in se učila do enajstih, v osmem pa tudi že do polnoči. Starši so ji to hoteli takrat prepovedat, potem pa je začela biti resnično tečna, se dret in podobno. Potem pa so mi vedno rekli, da sem njena sestra in da ji naj probam kaj rečt (da bo ja mir). Ampak sem bila vsakič znova neuspešna. In ko sem to povedala staršem, so pač kdaj pa kdaj vse skupaj lepo preslišali, zaradi česar se je situacija žal ponavljala. Poleg tega je v 6. razredu (vsaj mislim, da je bilo to takrat) začela bit popolnoma neobvladljiva, če je v šoli dobila kakšno štirico. Posledično sem ji morala začet pomagat sprva pri nalogah, kasneje pa tudi pri kakšnih manjših natečajih ali projektih in nazadnje še pri učenju. VEČKRAT SEM SE ŽELELA UPRETI, IN SE TUDI SEM, pa so mi vedno rekli, da imam samo eno sestro, in da pa si bom za njo že vzela časa. Starejša kot sem bila, večkrat sem se uprla (ampak vedno brez uspeha). (Tako sem ji skoraj vedno mogla pisat vse sestavke, spise, seminarske naloge)Včasih sem ji npr. rekla, naj vsaj začne sama, ker bo nekoč mogla sama pisat te stvari, da vidim, da ima tak interes. In veste kaj je potem naredila: včasih je kar takoj začela živčkat, metat stvari in podobno, včasih pa je lepo in tiho čakala npr. do desetih ali enajstih zvečer, šla takrat s staršem in začela težit, da mora potem tisto stvar oddat do drugega dne, in da je za oceno, in….. Potem so se seveda vsi ponovno spravli name, in potem sem ji do enih, včasih še dlje mogla pomagat. Če ji tudi takrat nisem želela pomagat (to je bilo izjemoma in takrat, ko sem ŽELELA, DA SE TO IZKORIŠČANJE NEHA), je drug dan bila zagotovo bolna (vedno je ali bruhala ali imela vročino,ali pa jo je tako zelo bolela glava), da ni mogla it v šolo. Posledično so starši ugotovili, zakaj je temu tako in spet sem bila na tapeti jaz, ker ji nisem pomagala. Spet sem povedala, da nikakor ni moja stvar, da še enkrat ponavljam razrede v katerih sem že bla (sama sem jih že naredila). Potem so mi z razumevanjem pritrdili, da je res tako, da pa sem vseeno njena edina sestra in naj ji le vsaj malo pomagam. Tole malo se je nato vedno pretvorilo v več ali v vse. Ko je prišla v srednjo šolo se je vse skupaj še bolj stopnjevalo. Uspeha sicer več, razen v 1. Letniku ni obdržala, ampak jaz sem bila dobesedno okupirana s pomočjo njej (pa enkrat je imela težave pri nemščini, drugič angleščini, tretjič pri kemiji, itd.). Zdi se mi, da je dosegla popolno nadvlado. Sprva se je na primer znala zadržati v družbi, sedaj se zadržuje le še pri nepoznanih ljudeh, sicer skoraj vsi že poznajo njen odnos (sosedje, moji prijatelji, naši znanci,….). Joj, sem pozabila še omenit: Ko se je ona vedno učila pozno v noč in me gnjavila in dosegala dobre uspehe je zaradi tega vedno prišlo potem do primerjave med menoj in njo (jaz sem bila namreč v gimnaziji prav dobra, v 1. Letniku pa celo dobro). Sama sem se tudi vedno nehala učit najkasneje ob osmih, pa ne glede na to, ali sem iz šole prišla ob enih ali pa ob sedmih zvečer. Po osmi uri (ali pa včasih že prej) sem imela počitek:brala sem kakšno knjigo, ali pogledala kak film-a nikoli dlje kot do desete ure. In seveda sem bila jaz potem lenuh, in kako to, da se jaz manj učim od nje,pa je ona šele v osnovni šoli. Sama sem še vedno mnenja, da potrebuje vsak otrok, najstnik-pravzaprav vsakdo nekaj časa zase, pa tudi če mu zaradi tega trpi kakšna druga stvar.
Skratka, sčasoma je postala tak perfekcionist glede vsega (oblačenja, denarja, obiskov,….). Upala sem, da jo bo fakulteta malo zbistrila, a še ni nič bolje.
In še plesnamesecu:popolnoma razumem, da niste strokovnjaki, in da načelo več glav več ve navadno deluje. Zato sem pravzaprav sploh pisala že v prvi fazi na tole stran.
Gape: tale stvar z budilko, je le ena od tisočih (je le primer, s katerim sem najlažje ponazorila stanje)
In ko praviš, naj se zbudim v sanjah? Kako je to izvedljivo. Ali ni splošno znano, da človek navadno sanja več sanj v eni noči, da pa se spomni le enih, ali pa še to. Ampak jaz pa si jih konstanto zapomnim. Pa si jih res nočem-verjemi mi.
In še Nahatee:Glede sobe bom še enkrat napisala: imava ločeni sobi, ampak sta zelo blizu, in skoraj vse se sliši skozi stene (ko ima izpade). In pa: kako se ji ne pustit?
Mislim, da ni rešitve.
P.S.:pa hvala za predloge, ideje, ....
Home
Pages: 
