Eva
5 p
   
Offline
Posts: 2679
Kranj
Gender:
|
"MOJA" vseobsežnost pa ne izključuje čustev. primer: Misel, da je izražanje občutne vibracije/energije z navdušenim veselim kričanjem v temle moralnem in olikanem oklju neprimerno in nespodobno, pa še nekaj ostrih/neodobravajočih pogledov zraven, otroka (npr!) nagovori k temu, da zaustavi svoj izraz, te energetske vibracije; da zanika samega sebe, svojo vseobsežnost. Takih situacij se lahko nabere tolko, da človek popolnoma izgubi stik s svojo energijo, avtentičnostjo, božanskostjo, call it what you want! in ni še konec. pol se pa še v religiji/duhovnosti učiš kej tazga, kot da intenzivno in strastno izražanje čustev ni skladno z notranjim mirom. Zame je tko ključnega pomena, da prisluhnem svojim filingom, da si jih priznam, da se zavem omejujočiih misli, ki so nanje pripete in da uporabim čustva čustveno vibracijo da te filinge izrazim, da te blokade pretresem, raztopim, spravim energijo spet v tok. \o/ wuuuu!huuu! moj mir izhaja iz tega, da svoja čustva sprejemam. občuti se ljubezen, občuti se resnica, občuti se mir. in če ne moreš začet z občutenjem prezira in jeze pa veselja in simpatije, pristranosti in obsojanja, kako boš sploh osvobodu vso to energijo, da prideš do tiste tko opevane ljubezni. to se vse občuti, let your feelings flow. jest sm clo misla, Alojz, da se ti greš to. spontano izražanje, zdaj resno, zdaj humorno... mislim cel svoj razpon predstavljaš tukaj gor. jest v tem vidim mnogo svobodnega čustvovanja. Kako se pri tem počutiš? ;) - minimalno zezam. O teb res ne vem, veš ti.
v slovenskem etimološkem slovarju piše, da je prezirati v praslovanščini prvotno pomenilo 'gledati, zreti skozi (koga, kot da ga ni)'. To mi je takoj dalo misliti na človeško celostnost. ali se je zavedamo, ali pa ne - drugih in tako lastne. sam skomignem lahk z rameni, preziram nas čist vse :) iskala sm se v nekih opravičilih; češ prezrem nekoga, ki mislim, da mi bo itak škodoval, torej preziranje iz obrambe, ali pa da mi vsaj ne bo koristil. Pri koristnosti se mi gre za to, da bi ta čas lahko namenila nečemu, kar bolj pritegne mojo pozornost (recimo svoji notranjosti), ne pa da se pustim za ta čas o-škodo-vati (in je bla spet škoda.) Ker pa pri času vedno pomislim, da je iluzija in da je vsako moje omejevanje z njim le znak moje nepotrpežljivosti = nestrpnosti = nesprejemanje v popolnosti = preziranje. In kako bi blo idealno? Če bi bla popolnoma potrpežljiva, bi kot individuum še vedno najprej dolgovala prisluhniti svojim občutkom in potem šele drugim. Vendar bi za vse to imela tudi čas. Sej če sm v tem trenutku, se itak percepcija časa ful raztegne. Ampak kaj vse je že treba odvreč, da se lahko sprostiš v tem trenutku. in pri tem grem vase = občutim/zaznam sebe. v idealni skupnosti, kjer bi vsi sebe sprejemal... si sploh ne znam predstavljat potrebe po pozornosti drugega oz. kaki užaljenosti/razočaranju ob pomanjkanju le-te. A vendar naj bi težili k temu, da opazujemo drug drugega in se tako širimo.
Aja sm vprašala angelske blagoslove, spodbujajo vživljanje v človeka, ki ga ne mormo videt, pa spodbujajo gledanje s humorne plati. Zdej če to delamo, moramo nujno prisluhnit svojim občutkom ob tem. tm so informacije za ozavestit. humor vsekakor blaži naše zakrčenosti, strahove, ostrino nasprotovanj in samoobsojanj... zlo olajša uvid.
zase morm rečt, da se vživljanja kr mal bojim, in iz obrambe tud jezim, ker sama nad tem dolg nism mela noeben kontrole. tista spontana empatija in nesposobnost ločit svoje filigne od filingov drugih. izguba identitete na račun identitete drugih posameznikov. sej če bi šlo za kšnga jezusa, al pa budo, pomojem ne bi mela tolk proti. no pri premoščanju tega mi služi samoopazovanje, samospoznavanje in pač: kar tako naprej.
|