To vprašanje je lahko izhodišče za postavljanje temeljnih smernic in konsenza o tem, kako se ukvarjati s sanjami. Zunaj konteksta tega o čemer pišeš, bi rada na kratko pojasnila svoj interes. Zanima me razumevanje logike v funkcioniranju sanj (pa tudi dileme in različni pogledi) - sicer se s tem bolj ali manj vsi ukvarjamo, ampak zaenkrat je dana prednost psihologiziranju in izdelavi psiholoških profilov. Sem že razmišljala o posebnem topicu, ampak zaenkrat zadeve ne znam natančneje definirati. Včasih med analizo sanj sam navržeš kaj na to temo, samo zadeva takoj spet steče v ukvarjanje s posameznimi sanjami. Ne vem, če sem bila jasna....

To, kar sprašuješ v tem topicu, je pa po moje potreba po vzpostavitvi nekih etičnih temeljev, na katerih naj bo postavljena razlaga sanj. Tole se mi zdi pravzaprav enkratna priložnost za učenje medsebojne komunikacije. Prvič, smo zelo različni - tisti, ki tukaj sodelujemo, imamo različne interese in tudi različen odnos do sanj. Zase vem, da vidim in doživljam zadeve precej drugače od tebe. Predvsem sanj ne jemljem tako resno v smislu terapije. Čeprav jim priznavam precejšnjo terapevtsko vrednost, mislim, da je tvoj pristop pretiran. Tako kot tvoje prepričanje, kaj vse s sanjami lahko dosežeš. Sanje puščajo odprto polje za projekcije in interpretacije, bolj kot pa nudijo drugemu vpogled v realnost. Psihično strukturo človeka odraža vse, kar počne, tudi komentarji na tem forumu in so s tega vidika prav tako problematični kot predstavljanje lastnih sanj.

Torej, če mene kdo vpraša, se na tem direktoriju ne bi šla neke kvazi terapije in bi se tudi odrekla pretiranemu psihologiziranju in označevanju ljudi z nekimi psihološkimi nalepkami. To se da zelo preprosto rešiti s tem, da so ljudje sposobni sporočiti svoje vtise in jih predebatirati, ne da bi se predstavljali kot poznavalci osebnosti drugega. Zato - seveda obstaja problem interpretatorjev - in tu murileon, pogrešam tvoj občutek odgovornosti, da ne rečem še kaj drugega. To je predvsem priložnost za kultiviranje pristopa intepretatorjev in pa preverjanje, kje smo z našimi mejami - je torej tudi možnost soočanja z našimi lastnimi projekcijami. To je tako nenehni dril v katerikoli medčloveški komunikaciji.

hvala, k si odpru to temo. se mi kr zdi, kot da iz raznih koncev kliče potreba po tem. Vsaka moja interpretacija sanj, se suče nekako okrog tega. včeri sm bla taka  :-/  nad tvojim topicom in odnosom s partnerko. moje današnje sanje so mi dale ful enih iztočnic glih v tej smeri. prejle sm mela že ful napisano pr tisti, ki se je pobrisala - medusa. pa sm pol stisnla delete.

eni pravjo, da sanje niso resnične. eni pravjo, da so metulj, ki sanja, da je človek. Men sanje pomagajo, da si lažje priznam stvari, ki si jih čez dan ne morem. Nekako, ko jih zjutraj zapisujem v obliki ene zgodbice, jih vidim bolj objektivno, kot pa sicer sebe v svojem življenju. In zato ene stvari lažje vidm bolj celostno in kako so povezane.
Pa tud to sm se že naučila, da prec ko zaslutim vzporednico sanjskega doživljanja z budnim doživljanjem, začnem že zapis sanj temu ustrezno prilagajat. Ker vem in se bojim, kaj bo vn pršlo pol, ko bom še bolj od deleč pogledala oboje: sanje in budnost. in vidla, kako eno baje povzroča drugo, drugo pa prvo zato pojasnjuje=interpretira. in tega nisem pripravljena videt kot tazga.
:} - in spotoma: a pa je res tko, da gre samo v eno smer: eno povzroča, drugo pojasnjuje?
Spet drugič to vedenje o povezanosti teh dveh svetov vpliva na to, da ne napišem nečesa preveč malomarno, da o okoliščinah v sanjah še bolj razmislim, se potrudim še bolj natančno spomnit, kaj točno se je zgodilo v sanjah, kako sem se počutila, kaj sem mislila, saj si želim pojasnila=interpretacije budnega življenja. A pa je to globoko resnična interpretacija, ali samo odraz mojega unikatnega doživljanja sebe? skomignem z rameni: A je važno al je eno al drugo?
očitno mi služijo kot orodje za spoznavanje sebe, svojega doživljanja. A ni to najbolj važno? Tud če začneš pri zlo mejhnem ozkogledem introspektiranem svetu, pa ga ozaveščaš in sprejemaš... vidm tisto oshovo rožico, ki zraste iz semena, se razcveti in dehti.

<in ja. dehtenje ni uporabno. ful zaznavam to potrebo. stvari, ki so nam pomembne, skrivamo in varujemo dokler se jih ne bomo naučil uporabt tko, da bomo tud drugim dokazal, kako so praktične in zato potrebne in pomembne. ptiče skrivamo v službene predale, namest da bi jih pustil letet. češ ta svet ne rabi stvari zato, da bi BLE, ampak jih rabi samo za nekej ponucat. :( kar temu ne služi, skrij in zbeži>

Nobeden ne more rečt, da je moje doživljanje neustrezno, da ni u redu. sej moje doživljanje ni blo namenjeno, da je tako, kot doživljanje nekoga drugega, kaj šele večih drugih, skupine, pa dejmo narisat tabelco in nas mal popredalčkat :D :> (sm smešna, tegale kr ne spustim pa ne spustim, zihr so te tabelce za kej ful koristne, enkrat jih bom fajn ponucala, bless them :)) u bistvu jih že) ne, moje doživljanje je blo namenjeno, da je moje doživljanje - spet osho (on je samo primer, tko jasno in enostavno se ga spomnim, ampak o teh stvareh govorimo mnogi in jih doživljamo mnogi.): če bi bog hotu dva jezusa al pa dve bude, .. bi lahko naredu cel svet njih, tko je pa naredu tebe, pa mene =) v njegovih očeh sva midva glih taka sončkazvezdice.
pa sori, zarad mene, če je teb bolj udobno bit oblak/noč/senca whtvr, bodi to, spoznej sebe, kakršn si. jest itak vsebujem vse. zaupam v enost.
kaj nej rečem druzga, kot pa osnove, osnove, vedno znova osnove. nameravam se zavedat osnov, medtem ko spoznavam sebe. in v interakciji z drugimi.
čist računam na to, da ko bom mela svoj ozek svet poštiman, se bo odpru in razširu in bodo tud moji odnosi harmonizirani. dost virov, ki jim zaupam to obljublja, pa tud nekej omejenih izkušenj že mam :D

murileon wrote on 19.03.2009 at 10:12:33:

Osebnostna rast  za razliko od terapije predposatvlja, da vsaka izjava/ineterpretacija/analiza vpliva povratno na tistega, ki jo izjavlja. Da sam kot izjavlajlec ne moreš bit izvzet oz. zaščiten pred njo ne s stroko oz. profesionalno etiko (na katero se opiraš oz. iz nje izhajaš), ne s svojim statusom/avtoriteto (moderatorja/poobalščenca/posvečenca) in ne z  igranjem vloge žrtve samega sebe ali drugih (s sklicevanjem na neko občo etiko).  

Ni naključje torej, da smo se na forumu, namenjenem osrbnostni rasti, zato vsi tako krčevito upirali praktično kakršnemukoli  moderatortsvu in administriranju. Tisti, ki osebnostnostno rast jemljemo resno, moramo  pač sprejeti ne samo dejstvo, da smo dojemljivi za izjave drugih o njih samih in o nas  ampak tudi na to, da se spreminjamo tudi (in predvsem) na podlagi naših izjav o drugih in nas samih. V luči take pripravljenosti za osebnostni razvoj (samospereminjanje) smo potencialna grožnja za tiste (predvsem naše bližnje), ki bi nas raje imeli take kot smo oz. bi nas, če se že spreminjamo, raje videli da se spremenimo pod nadzorom in vplivom njihovih vzorcev  in predstav kakšni da bi morali biti zanje. Ker pa je keč osebnostne rasti ravno samorealizacija izven ne samo predstav drugih ampak tudi naših lastnih predstavo nas samih, je ta mogoča samo v prostoru, odprtem za izjavljane. Edina omejitev v lastnem  izjavlajnju je po  moje  zato to, koliko spremebe/razvoja lahko naenkrat prenesemo, da ne zaidemo v (samo)destrukcijo. To je hkrati tudi splošni krietrij/merilo izjavljanja v okolju, ki naj bi udeležence medsebojno podpiralo v osebnostni rasti.

El Pesnik wrote on 19.03.2009 at 10:59:23:


Za to bi lahko odprl novi topic.

murileon wrote on 19.03.2009 at 11:09:58:


Lastnim afektom pri interpretaciji čustvenih stanj drugih se je po moje dopustno predajat točno do meje, do katere si pripravljen javno šerat svoja lastne afekte. V intimnem partneskem razmerju je laže it 'do konca', ker je zadeva vzajemna in ni panike, tud če pri tem eden potegne 'kratko' in  tud če so tovrstna afektivna čustvena stanja izzvana z namenom, da se izzivalec izsili 'zmago'. Pri (samo)terapetvskih oz. vzajemno terpaetskih odnosih, ki naj bi bili podalga  osebnostne rasti na tem forumu, je tako v bistvu laže pripoznat afektivna čustvena stanja drugih kot svoja in se od njih vsaj toliko distanacirat, da se lahko  'dozira' odziv. Nenazadnje je to dobra vaja za obladovanje afektov v partnerskem razmerju, vsaj meni koristi....      

murileon wrote on 19.03.2009 at 10:12:33:


Hvala, da si me opozoril na ta stavek, ki je čisto nerazumljivo in nejasno napisan. V bistvu pogrešam dodatno pojasnilo tvoje izjave, da sanje odražajo stvarnost (pri čemer se strinjam, da je to psihična realnost sanjalca). Ta izjava je lahko napačno razumljena. Če meniš, da sanjalce lahko zamika, da drugi ne bi videli te realnosti, se mi zdi na mestu opozoriti, da drugi lahko vidijo kvečjemu neko kompleksno zgodbo/scenarij sanjalca. Seveda je to tudi vpogled v intimo, vendar se ne strinjam s tem, da je to branje odprte knjige.
Pravzaprav vidim problem tudi v uporabi besede zamika, ko človek upravlja s svojo intimo. Zamikanje sugerira neke skomine po nečem kar vabi (ali celo jemanje nečesa prepovedanega), pri ravnanju z lastno intimo pa ne gre za to. Gre preprosto za postavljanje meja, za odločanje, kaj je nekomu še sprejemljivo in kaj ne. Zamikanje/problem mikavnosti po moje bolj sodi v domeno interpretatorjev - v problem prilaščanja intime drugega. V zvezi s tem je moje izhodišče, da je treba biti vedno kritičen in distanciran do ideološkega orodja, ki ga uporabljamo pri razlagi sanj.

murileon wrote on 19.03.2009 at 10:12:33:


Kar se interpretacij tvojih sanj tiče, nisem imela občutka, da bi kaj stigmatizirala oz. da bi me kaj motilo. Kar pa se tiče nekaterih besed (seveda samo nekaterih), ki jih ti uporabljaš, se mi zdi, da bolj izhajajo iz nekega ideološkega drila in opiranja na določene teorije (ki so lahko problematične) kot iz intuitivnega razbiranja psihe drugega. Drugače pa to nima zveze z uporabo kakšnih evfemizmov.

Quote:


Jaz sem mislil na psihološko realnost posameznika. Je pa, glede na to kar sem bral in glede na moje lastne izkušnje, dejstvo, da ima nezavedno tudi svojo percepcijo in svoje projekcije in verjetno tudi svojo subjektivno doživljanje. Ne pomeni pa to, da ima nezavedno svojo zavest in je ločeno od celotne človekove psihe. Zato pa smo se verjetno tudi zmenili, da obdelujemo psihološko dinamiko med zavednim in nezavednim. S človekom, pri katerem sem se učil razlage sanj, sem tudi sam pogosto prišel v konflikt, ko se mi je zazdelo, da pretirava z objektivno razlago sanj. Vedno sem bil in sem še vedno bolj na stališču, da sanje objektivno prikazujejo človekovo subjektivnost. Moram pa reči, da sem že pogosto kar zazijal nad dejstvom, kako prav je včasih imel s svojo objektivno razlago sanj. Določene stvari so se šele čez čas razkrile. Verjetno tudi zato včasih pretiravam s to objektivno razlago. Je pa to tudi posledica tega, da pišemo interpretacije in misli in zaradi narave foruma ne moremo kaj dosti spraševati sanjalca, da bi dobili bolj objektivno sliko in ne bi zahajali v neke pretirano naše interpretacije. Zato je zdrava skepsa sanjalca do naših razlag nujno potrebna in pomembna. Tu je pomembna tudi odgovornost sanjalca, da vzame, kar misli, da je ok za njega, ostalo pa zavrže. Torej, toleranca sanjalca do interpretatorja. Medusa tega zgleda ni zmogla, zato je pa odšla. Njena razočaranja projicira na celi svet okoli sebe. Glede na njene sanje me njena reakcija ni presenetila. Mogoče se pa motim .
Strinjam se s tvojo kritiko, da včasih zaidem v interpretacijo s pomočjo neke teorije. To se mi dogaja takrat, ko berem kaj, kar name naredi vtis. To se potem odraža tudi na forumu. Drugače bi pa zase rekel, da je veliko mojega pisanja prej avtorskega kot pisanega na kaki teoretični podlagi. Do svojih pogledov prihajam sam in sem pri branju knjig, ki so jih pisale avtoritete ali pa pri poslušanju avtoritet na kakih predavanjih, vedno skeptičen do povedanega, dokler ne dojamem sam, kar je celo moja slabost, ki se prepogosto odraža v pretirani kritiki; približno vem iz česa to izvira in sem to že skozi svoje sanje tukaj že obdeloval, ni še pa obdelano, ker je za vsake popravke naših napak potreben čas, čas, čas .
Sem hvaležen za tvoje kritike, mi precej pomagajo pri razmisleku problema za katerega sem odprl ta topic.