titud wrote on 27.05.2009 at 10:39:34:Men je pri analizi tvojih sanj zdi priročna metoda, po kateri se prepostvlja, da liki v sanjah predstvljajo tvoje posamezne aspekte, ki skušajo iz medsebojnih (tudi konfliktnih) razmeriji vzostavit neko adekvatno osebno pozicijo, iz katere bi se blo mogoče presegat ujetost v posamezne aspekte, ki drug ob drugem in drug proti drugemu usvarjajo nerešljive situcaije in osebno shizmo.
Lik šefa predstvlja tvojo težnjo, da bi s pomočjo avtoritete, ki dajo mešanica družbenga položaja, znanja/izkušenj in trdnega življenskega cilja/namena vzpostavil okrog sebe okolje, v katerem bi lahko izpolnjeval svoje oblastne ambicije.
Tega ne vidim, je pa zanimiv pogled o katerem ima smisel razmisliti. Sam bolj vidim njegov način funkcioniranja, ki ima visoko sposobnost racionalnega razmisleka. Predstavlja osebo, ki bi za opravljanje svoje funkcije potrebovala visoko stopnjo zrelosti. V resnici sem mnenja, da jo ima in zgleda na njega to tudi projiciram, če slučajno moj sklep ni pravilen. Intimno ga pač ne poznam, da bi lahko kompetentno sodil.
Lik tipa, ki useka šefa, je tvoj lik, ki smatra, da se nameni/cilji šefa ne skladajo z njegovimi (drobnjakarskimi) metodami nadzora, saj te s pretirano kritiko, nadzorom in nezaupanjem ogrožjao v konkurenčni težnji po prevzemu šefovskega položaja.
Paradoks je v tem, da je dober šef tisti, ki ima do pravil, ki jih postavi tudi zdravo distanco in dopušča predloge in ugovore. Pri zapletu na internetu sem svoje po tvoje "oblastne ambicije" projiciral na druge udeležence na forumu, kar je pri meni prebudilo emocionalni pristop, ki ga simbolizira napadalec.
Lik varuha/nadzornika ponazarja tvojo kompenzacijo za pomanjkljive metode lika šefa in sprejemanje 'kaplarske' mentalitete, ki se pokorava ukazom od zgoraj in jih izvaja oblast nad podrejenimi oz. jih discplinira. Ponazarja sprejeamnje vloge podšefa v situcaiji, ko ti je dostop do šefoskega mesta onemogočen (oziroma dosegljiv le s silo, ki je kontrapruktivna).
Ta lik se je verjetno pojavil zato, ker sem pritisk "javnega mnenja" mnenja doživel kot mnenje nekoga, ki ima večjo pravico odločati od kompetentnega posameznika, ki jih je fasal na gobec in od udarca tudi obležal.
Lik otroka/ženske je tvoj aspket, ki predpostvlja splošno pravico do dostopa znanja in enakopravnosti. Ta pravica je v prevaldujočem hiearhičnim sistemu (ki ga predstavljajo prvi trije liki) deluje infantilno (otročje/žensko), konfliktno, anarhično in na sploh moteče, še posebej, če se terja odločno/agresivno/samozavestno (žensko) akcijo v nasprotju z otroško nežnostjo/nedolžnostjo.
Mislim, da sta tu dva pozitivna aspekta, ki me ščitita. Pravica otroka do igre in učenja je sveta pravica. Pravica ženske do agresije je tudi pravica. Moj problem je v tem, da pritisk "javnega mnenja" zablokira agresijo in igro in ju tako v resnici zablokira in naredi v trenutku, ko pretirana samokontrola popusti, precej bolj neadekvatne, histerične, napadalne in otročje.
Ne morem se znebit slutnje, da se v sanjah izkazuje za osebnostno najbolj integrativnega prav ženko/otroški aspekt, morda tud zato, ker ga na zavestni izkušenjski ravni tako vztrajno zavraćaš kot primitivno/agresivnega.
No, do tega sem v prejšnjem komentarju tudi sam prišel.
Super, thnx.
Sanje v celoti govorijo o zrelosti in zrelem vedenju. Kdaj lahko zrelo spremenimo mejo, napademo mejo drugega, spremenimo svoje meje, akcepriramo meje drugega.... Kdo ima večej pravice? Ustvarjalen igre željan otrok in emocionalna ženska ali tisti, ki mora skrbeti, da stvari funkcionirajo? Institucija v teh sanjah je malo rigidna, pretiravata pa tudi ženska in otrok. Verjetno morata obe strani kaj ozavestiti, da ne bosta drug pri drugem vzbujali občutka ogroženosti in posledično borbe za svoje pravice, ki se pokaže v obliki konflikta. Sicer pa, hvalabogu, da so konflikti. Večji kot so konflikti, večji kot je pritisk na meje, bolj smo ustvarjalni. No, pretiran pritisk nas seveda lahko uniči.
By the way. Vedno bolj se mi zdi, da bi bil primeren izraz za aspekt osebnosti tudi način funkcioniranja. Pri uporabi besede aspekt, se stvari slišijo precej zacementirane in je potencil za strah pred interpretacijo, slabo samopodobo (sanje so neusmiljene kar se tiče direktnega prikaza psihološke realnosti) toliko večji. Če uporabim besedo način funkcioniranja, se sliši kot nekaj, kar se da spremeniti, če ni ok, seveda. Je pa res, da beseda aspekt bolj povdarja, da gre za del osebnosti, ki je lahko bolj ali manj avtonomen in neodvisen od zavesti, kar se pri uporabi poimenovanja način funkcioniranja, porazgubi.
V prid tej moji teoriji govori sam simbol institucije, ki je simbol nečesa trdnega in trajnega. Le če je v inštituciji dinamika močna in pravila upoštevana ter zaradi dinamike občasno korigirana, bo trdnost dobra. V čem je smisel inštitucije? Da nudi možnost otroku, da odraste, da nudi ženski in otroku pravice in svobodo, ki jima omogočajo razvoj. V tem smislu so te sanje tudi opozorilo, da je inštitucija tudi nekaj nevarnega, saj lahko pravila otroka in žensko onemogočijo. V tem primeru postane inštitucija namenjena sama sebi in svojim pravilom in je njen obstoj smiseln samo za tistega, ki jo vodi in se naslaja nad svojo močjo. Moč zlorablja.
V teh sanjah je bila moč knockautirana od človeka, ki je potencialno podvržen bolečini. Torej sanje govorijo o tem, da je treba upoštevati bolečino tega človeka, ker bo drugače sesul inštitucijo. Bolečina torej je nekaj, kar je potrebno akceptirati. Obstaja pa možnost, da tega človeka izločimo. To pa spet nima smisla, saj s tem zgubimo en dober material, ki ga predstavlja njegova visoka izobrazba. Negotovost in labilnost je verjetno pogoj, da ta institucija ne bo postala dinozaver. Da neka stvar obstaja, mora vedno obstajati druga stvar, ki jo ruši. Ko je bolečina (nezavedno) premočna, napade zrelost (ego), ga sesuje in mu da s tem možnost, da se pobere, razvije in prilagodi pravila. V teh sanjah je žrtev bolečine nevarno obležala in ni zgledalo, da se bo kar tako pobrala. Verjetno je do tega prišlo zato, ker je bila žrtev preveč rigidna. Vloga žrtve se tako izmenjuje. Obstaja dinamika, ki je ni mogoče zacementirati s pravili, ker bi s tem naredila nekoga za žrtev. Treba je spoštovati dinamiko, pustiti bolečini, da brca (zmerno boli). Torej ni vprašanje spoštovanja mej, ampak dinamike in prestavljanje mej sanjalcem in interpretatorjem. Zacementiranje mej bi rodilo dolgočasnega dinozavra, ki bi bil za otroka popolnoma neatraktiven. Imamo torej bolečino otroka, bolečino uprave, bolečino delavca, bolečino napadalca, bolečino ženske, ki se bori za pravice. Kaj bi bilo, če ne bi bilo nobene bolečine in dinamike med bolečinami? Otroku bi bila vzeto veselje do življenja.
Zelo kompleksna in večplastna zadeva tole.