Glede na to, da naj bi živali simbolizirale sanjalčeve aspekte, se meni tudi zdi, da gre za murileonov aspekt (ki ga preganja v sanjah), ki so ga zunanje okoliščine samo sprovocirale. Človek se sicer zunanjim okoliščinam lahko umakne, ampak če je v njem kaj nerazrešenega, bo spet iskal podobne okoliščine, dokler ne bo presekal vozla.

Končno spet ene sanje, ki sem si jih zapomnil.

Scena je enaka, kot je bila v časih, ko sem še živel v svoji primarni družini. Kot da bi se vrnil v tisti čas. V tej družini je tudi partnerkin sin, ki je v sanjah moj brat, ni pa čisto določeno, saj se meša s trenutki, ko je prisotna tudi partnerka in takrat je njen sin. Partnerkin sin gre na šolanje toliko daleč od doma, da si je moral najeti neko bivališče. Nedelja je in praznik. Paše mi spati. Partnerkin sin mojemu očetu reče, da je treba v tistem bivališču (soba ali stanovanje) nekaj narediti. Oče brez premisleka natera mene in brata, da pomagava. Čisto v zaletu so tudi drugi člani družine. Popenim, ker se je mulc spomnil zadnji dan, da je treba nekaj narediti. Upiram se in komentiram, da je nedelja in še praznik, pa me ne pustijo počivati. Vendar ni debate, da je treba pomagati. Oče je v butasti akciji, ko se zažene in nekomu pomaga, ne da bi sploh kaj imel od tega ali sploh to bil dolžen narediti. Nastradam pa jaz. Čisto sem besen. Začnem se pritoževati partnerki. Partnerka postane vsa besna na svojega sina in pride do ugotovitve, da me je res zajebal in da jih bo še slišal. Oče priklopi prikolico na svojega jugota, naloži na prikolico material in orodje in gremo v akcijo.
V naslednji sliki je na mestu, kjer je imel pes svojo huto, zdaj nek prašič. Prašič ulovi lisico. Čisto človeški je. Zelo simpatičen mi je. Stoji na zadnjih tacah, kot človek in s sprednjimi nogami, kot z rokami, davi lisico. Žal mi ga je, da se ga redi za zakol. Toliko je simpatičen, da bi si zaslužil kaj boljšega. Ko z rokami ne more zadaviti lisice, jo stisne z bokom k steni, kot da bi plesal, le da jo silovito butne ob steno. Z lisico je verjetno konec, ni pa nujno.
Na koncu se še spomnim, da sem v družbi z enim sosošolcem iz srednje šole. Bil je en bolj len dijak, ki ga tehnika ni kaj dosti zanimala, vsaj zgledalo je tako. Imel sem občutek, da je bolj umetniške duše, vendar je bil mogoče bolj zmeden in neroden in za razliko od mene samo dovolj družaben, da sem imel o njem predstavo rahlega umetnika. Ko sem zvedel, da je končal višjo šolo sem bil malo presenečen in o njem zgradil predstavo, da ga je tehnika mogoče celo malo zanimala.


Zelo močne sanje so bile. Mislim, da so nadaljevanje sanj o kravi. Intuitivno bi rekel, da je zdaj oče tista krava. Oče je imel pogosto izpade, da je komu kar nekaj dal ali pa ga je zagrabil nek impulz, da je bilo potrebno nekaj narediti, kljub temu, da ni imelo smisla. Seveda se ni smelo reči ne.
Prašič je nek moj aspekt, ki ne more živeti, ker se ga pita za zakol. V sanjah pride do neke evolucije, prašič postane človeški in se bestialno spravi na lisico. Kdo je lisica? Lisica je v tem primeru nekaj svobodnega, ki je zašlo na prašičev teritorij. Verjetno je bil njen namen kaj ukrasti, kaj stakniti. Vprašanje pa je, če je imela lisica prašiču sploh kaj ukrasti.
Zadnje dni sva imela s partnerko moteno komunikacijo. V komunikaciji sem postal malo bolj bojevit in začel z argumenti in malo bolj izrazito agresijo rušiti njene blokade komunikacije.In zdi se mi, da je v tem trenutku ta moj pristop vžgal. Ravno včeraj sem za trenutek dobil občutek, da me je partnerka v komunikaciji začutila. Ali pa sem svoje občutke projiciral na njo. Ali pa je bilo oboje. Mislim, da so bile to zame zelo pomembne sanje.

Imam občutek, da se v sanjah odraža veliko storjene krivice.

titud wrote on 07.07.2009 at 15:00:28:


Pri očetu gre za nekoga, ki dela v duhu skupnosti. Ima pomagače. Razmišlja o nečem, kar je potrebno narediti, ne o ljudeh. Prašič se spremeni. Iz nekoga, katerega življenski smisel je zakol, uporaba, se spremeni v počlovečeno žival z izraženimi človeškimi potrebami, ki jih na nek način simbolizira lisica s svojo svobodo. Vrednote, dolžnost, korist, žrtvovanje nasproti svobodi. Sigurno, da mojo svobodo duši tudi prisotnost partnerkinega sina. Vendar to ni v veliki meri, ker gre za najstnika, ki itak živi v svojem svetu. Bolj gre za odnos med mano in mojo partnerko, partnerka začuti moj problem, ter med nekimi mojimi arhaičnimi togimi familjarnimi  aspekti (ki jih prebuja partnerka) in razvojem neke močnejše, bolj svobodne, bolj človeške, bolj poduhovljene, bolj individualne osebnosti, ki jo, paradoksno, tudi prebuja partnerka; prašič pleše, zahvala gre lisici.

titud wrote on 08.07.2009 at 10:25:35:


Avtokrat je poistoveten z duhom skupnosti. Svoje strahove in ambicije deli s skupnostjo. Skupnost ga je ustvarila in njegova naloga je, da duha širi naprej. Ta avtokrat in skupnost redi prašiča za zakol. Lisica je tujec, ki skupnosti(avtokratu) ne koristi, zato ni nič narobe, če jo prašič ubije. Skozi borbo z lisico dobi prašič človeške lastnosti. Ko ubija tujca, se v njem razvija sposobnost in svoboda. Največja žrtev je lisica. Zavestno gledano si zasluži največje simpatije. Verjetno predstavlja destruktivni aspekt, katerega funkcija je miniranje onstoječega stanja. Drznila si je priti na tuj teritorij in ogroziti skupinskega duha (avtoriteto) s svojo prisotnostjo in svojimi namerami. Celo prašič se je spremenil zaradi nje. Lisica predstavlja novo kvaliteto: nespoštovanje obstoječega stanja. Prašič je lociran, kjer je živel pes. Prašič tako prevzame funkcijo čuvaja hiše. Spoštovanje obstoječega stanja je nujno žrtvovanje, vendar omogoča skupinsko akcijo, ki nezrelemu mladcu prinese možnost separacije in izobrazbe; potencial mu je razvila lisica; prašiču je omogočila, da se je razvil v nekaj bolj človeškega. Mislim, da je vse to moja notranja zgodba. Stranska zgodba je razvoj odnosa s partnerko, ko partnerka pridobi občutek zame, jaz pa verjetno za njo.

Včeraj se spomnim enega simbola v sanjah. Minotavra z enim velikim falusom.
Minotaver se mi je sedaj drugič pojavil v sanjah. Zgleda, da pri meni striktno simbolizira eno čisto primarno agresijo, tisto nesocializirano, ki se pojavi, ko sem obupan, stisnjen v kot in se začnem braniti in kaznovati. Takrat začnem sanjariti, da bi koga pretepel, pobil na tla, ga zlomil. No, na srečo je tu močna socializiranost, ki je močnejša od teh občutkov. Tokrat minotaver ni bil toliko nevaren, kot da se je na trenutke popolnoma pomiril in se ga ni bilo potrebno bati. Falus je bil tam zato, ker je bil sam prihod minotavra posledica partnerkinega molka in hladu, kar je seveda pomenilo tudi daljše ovdobje brez pozornosti in seksa.
No, včeraj se je potem zgodila partnerska terapija, kjer sem sam samo zazijal, ko sem prišel do ene mlačne vode, ki je verjetno marsikomu jasna, meni in tudi partnerki pa očitno ni bila. Meni osebno je namreč bližina komunikacija. Moji partnerki pa skupno delo, skupna aktivnost. In to, da občutek bližine ni enak za oba in da je to treba spoštovati in se temu ustrezno prilagoditi je bilo za naju, vsaj kratkoročno, veliko olajšanje.
In po tem "razodetju" me je zanimalo, kaj bom sanjal. Sanjal sem neke orožne vaje ali nekaj podobnega in tam so bili eni oficirji, intelektualci, strategi. Prišel sem na idejo, da bi si izmislil eno strateško igro. In pred njimi, da bi pritegnil njihovo pozornost, sem si jo začel izmišljati. Zelo dobro mi je šlo in pritegnil sem njihovo pozornost. Nato sem ugotovil, da je zelo podobna vojaškim strateškim namiznim igram. Torej sem si izmislil nekaj že videnega. Malo sem bil razočaran, vendar je učinek še vedno bil, da sem pritegnil pozornost, ki sem jo želel.

Zadnje čase vedno bolj ugotavljam, da sanje pri človeku kažejo stvari, ki so že. Ustvarjalnost pa je nekje drugje. In ko se ustvari nekaj novega, verjetno s sodelovanjem jaza-ega in nezavednega, imajo sanje pokazati kaj novega in zanimivega. Tisto, kar loči človeka od živali, ni zavest, ampak ustvarjalnost. Zavest samo pomaga prepoznavati stvari in na tak način daje material za ustvarjanje. Spet me je namreč začelo mučiti vprašanje o smislu življenja   .

Robi wrote on 05.08.2009 at 21:35:30:


"Razumevanje sočloveka nam omogoča, da lahko igramo vlogo, s katero dosežemo nek cilj."

S tem se niti malo ne strinjam. Igranje vlog je posledica strahov ali pa kaka slaba pot do uresničitve določenih želj. Za razumevanje nečesa so včasih potrebni veliki napori in po navadi so vedno poplačani. Ni mi jasno, kako je lahko zate razumevanje nekaj kar je v nasprotju s pristnostjo ? Govorim o obojestranskem razumevanju. V primeru, da imaš opravka s problematično osebo, ki ne razume, ti pa razumeš, pa je igranje določene vloge nujno. Na nek način moraš v takem primeru igrati starševsko vlogo ali pa imeti osebo na distanci, da ti ne povzroča problemov.