Jest bom šel od zadaj naprej, v skladu z mojim pogledom:

Če kaj v tem svetu ni konstruirano, ni naš miselni konstrukt, potem je to telo. Pri tem ga slabo poznamo, drugič ga je z besedami težko opisat, tretjič ga mistificiramo in zavijamo v skrivnosti, četrtič se ga sramujemo in se o tem niti ne upamo pogovarjat, potiskamo v intimo, petič na njem gradimo različne druge konstrukte. V sanjah je telo golo, brez prekrival, soočita se otroška radovednost in neposrednosti z vsemi socialnimi konstrukti, ki smo jih napletli okrog telesa in pojavi se nelagodje, strah, skrb za otroka.

Železniška postaja je kraj, kjer odhajamo, prihajamo, se srečujemo, poslavljamo. Nasploh je v vseh scenah v tvojih sanja nek prihod, odhod, sprememba. Krog deklet ki se igra zate nesmiselno igro, v katero pa se je potrebno vključit, da nisi iz družbe izključen, je v tem okolju morda nenavaden. Lahko da čakate skupaj, da gre za kolektiven prehod, kot je naprimer puberteta, adolescenca, prehod v samostojno življenje, ko se odvezujemo od staršev in v katerem se nam tudi zato zdi grozno pomembna družba in podpora vrstnikov. Ključ do razumevanja tega dela sanj so po mojem tvoji občutki, ki jih do vsega tega občutiš. Družba deklet se ti morda zdi prehodna, pa vendar jo v tem prehodu očitno še potrebuješ.

Sam imam v soseskah futurističnega izgleda rahlo neprijeten občutek. Stanovanjsko naselje v Mostecu, je pri meni, preden je bilo vseljeno in malo ozelenelo, pri meni dobilo ljubkovalni vzdevek Alkatraz, ker me je bolj spomnilo na zapor, kot pa na mesto, kjer bi želel živet. Mislim zato, da sanje v tem delu govorijo o želji po spremembi, po drugačnem, širšem, bolj odprtem pogledu, kot ga omogočajo škatle stanovanjske soseske, v svoji postmodernistični brezkarakternosti. Morda pogrešaš vkljčitev tradicije, izročila, družine, celo česa tako abstraktnega kot je ženski princip v to kockasto praznino, ne vem. Seveda naletiš pri tem na ovire, ki so v tvojem pogledu posledica majhnosti in pa zaostalosti oz. si domišljaš da jih drugje ni, vsaj ne tovrstnih.

Peščene sipine sredi hribov so zanimive, saj se celo tebi v sanjah zdijo neverjetne. Hkrati pa si prepričana da tam so in si jih že izkusila in bi to rada delila še s kom, čeprav veš da imaš omejen čas in svetlobo. Meni se zdijo to sanje o želji po deljenju intime, dosti bolj kot tisti del z golo deklico. Celo morda če tam sipin v resnici tudi ni, pa je morda tista pot proti sipinam, izkušnja te poti nekaj, kar bi rada imela skupnega s sorodnico ali prijateljico, pot, poglede, razglede.

Skratka te tvoje sanje se tudi po mojem mnenju vrtijo okrog tvojega osebnega doživljanja, zorenja, odraščanja, spoznavanja sebe in svojega delovanja, deljenja intime, želja, spomnov, preko vpetosti v družbo, okolje, skozi prijatelje, družbena pravila, vse tja do arhitekture, v katerih se spustiš do telesa, tiste točke, kjer konstrukti niso mogoči, kar pa ne prinese kakšne posebne jasnosti, spoznanja, razsvetljenja, ampak se takoj vklopijo strahovi, skrivnosti, družbena pravila, ki to goloto prekrijejo.

bp

murileon wrote on 13.05.2009 at 12:52:54:


Peščene sipine povezuie z dobrim razgledom, dober  razgled je pogojen  z golostjo teh sipin... tako da je mogoče razumet golost kot možnost za nemoten/nepogojen vpogled. Kolo kot prevozno sredtsvo do teh sipin tudi omogoča boljši razgled, vendar tudi individulani  napor, ki bi lahko ta razgled/vpogled okrnil, zato kombinacija z vlakom. Vlak je namreč  kolektivno sredstvo prevoza, ki omili individulni napor, zaplet na železniški postaji pa bi lako pomenil problem ločevanja med kolektivnim in individulnim, kot vsiljevanje kolektivnega na račun individulnega (morda s smislu  moraliziranja, pristnega tudi na tem forumu kot javnem mestu - železniški postaji)    

Zanimivo se mi zdi, da ste vsi nekaj videli v teh peščenih sipinah, ki sem jih jaz kar nekako pustila za sabo. Mislim, da sta prva in zadnja scena v sanjah povezani in da obe govorita o tem, da rabim pogled drugega. V prvi sceni je namreč nekaj nelogičnega – ni jasno, zakaj bi morala nujno pred temo pokazati te sipine, saj bodo itak tam ostale. Edini odgovor vidim v tem, da ne verjamem niti sama sebi, da moram še enkrat tja in še z nekom drugim, da se lahko prepričam. V sanjah te sipine tudi povezujem s pojavom vode – voda je vzrok zanje in bolj gre za to, da ne morem verjeti, da bi bila tam voda – ker vsi vemo, da tam ni vode. In mislim, da bodo drugi verjeli še manj. Vsi imamo v spominu sceno, kakršno smo videli nazadnje in je od vekomaj ista, jaz pa sem videla spremembe. In ni nobene logične razlage, kako bi lahko prišlo do teh sprememb – pa vendar so bile tam. Gre za razliko med tem, kar mi pravi razum in med tem, kar so zaznale moje oči. To razliko morajo videti še oči nekoga drugega. In mogoče je v tem res del magije, kot pravi Devi. Res je tudi, da so te sipine na področju, ki je v realnosti na robu gozda (in na zemljišču, ki je formalno last mene in moje sestre).

Stanovanjska soseska Mostec (kot primer nekaterih tipov sodobne gradnje) je zanimiv primer navezave na moje sanje. Tisti, ki je ni šel pogledat pred leti ali pa tudi sedaj, bo mogoče težko razumel. Ta soseska velja za prestižno in se reklamira tudi kot soseska, ki ponuja stik z naravo, ima pogled na jezerce, itd. Absurd je v tem, da pogled nanjo (sploh s ceste, ki pelje mimo) v človeku zares pusti občutek, da gre za zaporniški kompleks. Mogoče je vzrok v forsiranju individualnosti, kjer se popolnoma izgubi občutek za skupnost. In namesto odprtosti in maksimalne svobode, ki jo reklamira, vzpodbudi zaprtost, osamo, izključitev (tudi princip zaporne kazni je v izključitvi iz skupnosti). Nauk te zgodbe je, vsaj zame, da brez skupnosti odprtosti ne more biti.

Ko sem si vzela malo časa za te sanje, mi je krog deklet, ki se igrajo z rokami, postal precej bolj večplasten. Ne vem, če razlaga sanje, ampak tudi jaz sem dobila asociacijo na ritual. V bistvu se v tej sceni nekaj zgodi z mano. Zanimivo, da je zelo malo občutkov,  bolj gre za transformacijo zavedanja. Ko izstopim iz kroga, to doživljam kot za druge nepomembno odločitev – kot samo preizkus mojih notranjih vzgibov. Zunaj kroga gledam na celotno dogajanje z večje distance in bolj vidim mehanizem te igre. Vidim, da ta igra zahteva udeležbo vseh in da jo bo moj izstop prekinil – prekinila bom harmonijo rituala in nekaj bom vzela tem dekletom – kar je očitno zanje pomembno. Zato grem nazaj v krog, preden je prepozno. Mene je ta scena bolj spomnila na Gapetov »vsi smo eno«  - življenje ima obliko kroga. Skupnost ima obliko kroga. Sodobna arhitektura marsikje krši to načelo in prekinja ta živi tok - mogoče gre zato v sanjah mimo moje pozornosti.

In zdi se mi, da ravno ta moja vključitev nazaj v krog pripelje deklico mimo mene. Brez tega kroga ne bi bilo pogleda otroka. Drugače bi šla naprej po stopnicah gola, pa se ne bi niti zavedela svojega telesa in svoje golote. Včasih mi je zanimivo opazovati, kako majhni otroci privlečejo poglede odraslih. Kot da bi imeli v sebi magnet. V otroku se še zrcali nepotvorjen svet, brez cenzure, brez selekcije. V njem je še vedno tisti »vse je eno«.  

Mislim, da moje sanje govorijo o pogledu in zrenju (že spet) - vidim sipine, pa ne verjamem, vidim dogajanje v krogu z druge perspektive šele ko izstopim, iščem prevozna sredstva, s katerimi lahko najboljše vidim, na koncu otrok vidi mene oz. šele ozavešča, kaj vidi - jaz pa se moram odločati, kako to posredovati in izgleda nisem še čisto tam, kjer bi zmogla harmonično nemoteno komunikacijo s svetom, s sabo, z otrokom.

Sanje pa govorijo pa tudi o vstopanjih in izstopanjih. Zamislim si točno določen kraj, kjer bom izstopila z vlaka. Izstopim iz kroga in nato spet vstopim vanj. Vstop in izstop imata veliko opravka z zavedanjem. Včasih je treba izstopiti, da bi videl z druge perspektive (z biciklom grem lahko po drugi poti in vidim drugo perspektivo, kot če bi se celo pot peljala z vlakom). Ampak spet samo zato, da bi nato spet nekam vstopila in postala del kroga.

Quote:

Gozd je po mojem pogosta metafora za dogajanje pod pragom zavesti, temčno, neznano, nepregledno, nepredvidljivo. Prav tako je lahko metafora za sanje, sanjski svet. V tem kontekstu je lahko čistina oz. peščena sipina morda prav kakšno analiziranje, razlaganje sanj.

V ta kontekst bi lahko stlačil celo kakšno zenovsko "drevo v zlatem gozdu", kot metaforo za metaforo v metaforičnem prepletu, oz. tisto, čemur danes bolj popularno pravimo, da je konstruirano.

bp

Še malo moje subjektivne interpretacije:

En del sanj, tam, kjer je zaplet, se mi zdi zanimiv s še enega vidika. Odločitev ali z vlakom ali z biciklom. Vlak je verjetno najbolj varno prevozno sredstvo in je produkt kolektivnega ustvarjanja človeštva. Tudi bicikel je produkt kolektivnega ustvarjanja. Je pa bicikel bolj nevarno, bolj individualno mobilno sredstvo, ki omogoča dostop do krajev, kamor se z vlakom ne da. Vlak je težko, utirjeno, zelo varno prevozno sredstvo, ki pripelje samo do določenih točk. Pri uporabi bicikla si odvisen od svoje kondicije, v vlaku pa samo sediš in čakaš, da te pripelje do želene točke. Ko hočeš na vlak, imaš opravka z rigidnimi pravili, ki se jim mora inferiorna oseba (zaposleni na železnici) držati in mora z njimi tudi druge malo "zajebavati". Se pa z vlakom daleč pride, predvsem v obdobju, ko smo mladi, neizkušeni, takrat verjetno rabimo vlak, ker bi se z biciklom hitro zgubili, pa še kam daleč ne bi mogli priti, ker so naše sposobnosti omejene. Najboljša je torej kombinacija vlaka in bicikla. Vlak te daleč pripelje, na kraje, kamor ne moreš ali nočeš z vlakom, pa greš z biciklom. Do sipin se pride samo z biciklom, kar pa ti onemogoča zaposleni na železnici, ki mora spoštovati pravila. Gre za svobodo pri potovanju z vlakom. Mi tu veliko vozimo z biciklom in odkrivamo toplo vodo, namesto, da bi se vsedli na vlak in uporabili utirjeno in preizkušeno prevozno sredstvo. Verjetno smo tukaj spretni biciklisti, ki jim manjka vožnje z vlakom, zato se verjetno pogosto pri vseh nas pojavi upor v podobi zaposlenega na železnici, ki reče, da z biciklom ne bo šlo.
V tvojih sanjah ne gre za veliko razdaljo, gre za razdaljo, ki bi jo z biciklom komot premagala, pa se vseeno nezavedno zainati in te pošlje na vlak.
Deklice v krogu in mala deklica verjetno nekega učnega-izobraževalnega procesa, dediščine kolektivnega še niso veliko prejele. Zato je verjetno tista mala gola deklica v svoji radovednosti in avtentičnosti zelo ranljiva, ker ni zaščitena s kolektivno že pridobljenimi znanji. V sanjah se kaže tudi dozorevanje, do katerega se pride na železniški postaji, kjer se čaka, da te vlak, kolektivna dediščina, nekam pripelje. Na tem forumu, od nas otrok, skozi igro dobivaš zavedanje o sebi in svoji vlogi, funkciji, situaciji. Vlak ali pa bicikel te bosta pripeljala do sipin , ki so tam, od koder izviraš. Zanimivo. Hude sanje.
Iz deklice, praviš, govori, vse je eno. Deklico srečaš na železniški postaji, ki je, po moji subjektivni interpretaciji, čakalnica za prejemanje kolektivne dediščine znanja (učno-izobraževalni proces). Deklica je v fazi, ko kolektivne dediščine še ni veliko prejela, svojega je pa tudi bore malo ustvarila. Je pa radovedna in prvinska. Na tej stopnji razvoja, smo res vsi še na podobni fazi razvoja, "eno". Imamo pa vsak svoje potenciale. Skozi kolektivno in individualno izobraževanje-razvoj dobimo bolj izrazito identiteto in nismo več samo eno, ampak dobimo zraven, se obogatimo z identiteto kolektivnega in s tistim, kar sami ustvarimo. Razvijamo potenciale. Kolektivna dediščina je lahko dobra, lahko pa slaba, odvisno od kvalitete in kvantitete doze, ki smo jo prejeli. Potenciale lahko zatre ali spodbuja. Verjetno si nečesa premalo dobila ali pa se dobljenega ne spomniš več ali pa kaj od tega ni bilo dobro ali pa te to preprosto zanimam in te žene radovednost-čudenje-zrenje, zato se pa vračaš v prostor in čas, ko se je dediščina prejemala. Si pa pri tem ustvarjalna in samostojna, saj greš z biciklom.
Uff, ful obsežne sanje si sanjala.
Vedno sanjaš neke kraje, ki so turistično zanimivi. Afrika, sipine, turistična cesta, arhitektura v ljubljani,... Kaj zate pomeni turizem, ogledovanja v simboličnem smislu? Nalašč sem uporabil besedo ogledovanje, namesto besede zrenje. Gre za turizem, ki je lahko tudi čisto banalno-komercialno-hedonistična stvar, kar pa človek v pravi meri tudi rabi, če druga ne, kot spremembo, da napolni baterije. Zdaj sem se spomnil, da si imela nekoč sanje na temo nakupovanja v trgovini, s čimer so se zgleda, vsaj na nivoju turizma, te sanje spet malo pozabavale. Turizem, samo ogledovanje, ima tudi neresno dimenzijo, namenjeno zabavi in oddihu, brez globine. Verjetno so sanje želele opozoriti, da se pri interpretacijah dogaja tudi to, komentiranje videnega brez globine. Verjetno pri vseh.

Mhm, drevesa v zlatem gozdu in paradoksi  . Zanimivo. Bom poskusila na vse vaše razlage, ki mi dajejo materiala za nekaj let  , na kratko odgovoriti.

Mislim, da bistvo prve scene v mojih sanjah niso peščene sipine, ampak to, kar počnem v zvezi s tem, da sem jih videla. Sanje izražajo paradoksnost mojega načina funkcioniranja (in so odgovor na konfliktiranje v zadevi Murileon-Gaviota). V tem smislu so sanje dokaj dobesedne. To bi se moralo nanašati na mojo prekomerno, neracionalno vnemo pri zagovarjanju lastnih stališč oz. tistega, kar jaz vidim, pa drugi izgleda da ne. Peščene sipine bi bile tako sinonim za resnico, hkrati pa tudi sinonim za izgubljanje časa in energije, ki ga vlagam v to, da bi posredovala to resnico drugim, ki je že itak tam in ne more izginiti. Vzrok za ta moj način funkcioniranja je v kraju, nad katerim so postavljene te peščene sipine. Ta kraj predstavlja ena zelo težka leta odraščanja zame, v katerih je bil ta boj za resnico (zaradi zelo nasilnega okolja) smiseln in upravičen, danes pa ni več. Recimo temu, da gre za strah (največkrat nezavedni) pred nasiljem kolektivnega nad individualnim - v bistvu ste vsi opazili to razmerje med kolektivnim in individualnim v sanjah,  Devi pa posebej potrebo ozaveščanja individualnega.

murileon wrote on 20.05.2009 at 07:37:12:


Tisto, kar opažam,  je to, da se mi pojavlja (od vedno) neverjetno veliko število tujih dežel v sanjah, zadnje čase pa še rasno mešanje  . S tem, da v sanjah ne hodim na turistična ogledovanja  . V bistvu sem po duši bolj popotnica in me je groza vnaprej splaniranih turističnih paketov. Mislim, da je razlog v tistem, kar sem zgoraj napisala. Sanje so odgovor duše na nasilne poskuse zadušitve individualnega - ampak hkrati tudi združevanje - torej iskanje kolektivnega na neki novi osnovi. Mislim, da se v ta kontekst vklapljajo tudi moje sanje o gradovih. Bi bilo pa lahko hkrati tudi polnjenje baterij - ampak moja sanjska dogajanja v tujih deželah ponavadi niso uživanje v turizmu  .

V bistvu ste vsi dali toliko izhodišč, da sem se kar malo izgubila v vsem tem  .

A lahko kaj več napišeš o simbolih  in občutkih v sanjah in do česa si že sama prišla.

Quote:


Zdi se mi, da sanje govorijo o občutku pripadnosti in o prilagajanju neki skupnosti. Zaradi občutka pripadnosti se počutiš krivo, ko želiš iti ven iz cerkve. Za izhod je potrebno plačati neki davek. Kot je bp dobro opazil, gre za neke osebne vrednote, ki imajo zate visoko vrednost. Temu se, jasno, nočeš odpovedati. Pripravljena pa si se odpovedati nekim abstraktnim vrednotam, kar je že, kot se mi zdi, že tudi bp omenil. Tisti začetni vzpon po moje govori o trudu, ki ga vlagaš na kolektivnem nivoju, da bi soustvarjala neke skupne svete vrednote. Sanje kažejo na razvito kolektivno odgovornost, ki bo še naprej doživljala svoj razvoj ali spremembe, predvsem na podlagi dinamike med osebnimi izkušnjami in abstraktnimi znanji. Te sanje so verjetno trenutni prikaz te zgodbe.