titud wrote on 19.05.2009 at 13:16:14:


Moja verjetno bolj subjektivna interpretacija:

Prvi del sanj govori o tvojem načinu funkcioniranja. Verjetno raje sanjariš, se potapljaš v domišljijo, kot bi bil pozoren na stvarnost. Ko se prebudiš, vidiš, da je vse narobe. Stavba v kateri živiš, te je sicer dobro zaščitila, vendar je šlo tvoje mobilno sredstvo k vragu. Če do avta gojiš tudi kaka čustva (bi rekel, da ja) in v njem ne vidiš samo praktičnega vozila, potem govori tudi o izgubi smisla. Ko se potapljaš v domišljijski svet pozabljaš na ozaveščanje in kontrolo emocionalnega sveta, odtod neurje. Zunanji svet, tvoja socialinost, te spomni, da vse le ni brez smisla, zato se odpraviš iskati avto. Naletiš pa na nekaj precej večjega, na čudovito pokrajino, kjer se tvoja čustva lahko napasejo. Je pa tam ena vas, bolj srednjeveške arhitekture s koničastimi vrhovi in obzidjem.  Cela vas je produkt intelekta, praktičnih sposobnosti in ima seveda svoj velik smisel. V varnosti. Pa tudi nek svoj emocionalni, nostalgični naboj ima, glede na to, da je srednjeveška. Varnost mora biti, narava je nepredvidljiva in velika. Je pa način gradnje tak kot v srednjem veku, kar verjetno govori o tem, da težko sprejemaš novotarije, sploh, ker je tu čisto neadekvatno postavljeno obzidje.
Sanje verjetno govorijo o tem, da se ti odpirajo ena čisto nova obzorja, na kar se prilagajaš po svojih močeh.

murileon wrote on 20.05.2009 at 07:19:40:


V sanjah je šlo za zavestni proces ignorance (lahko bi npr. šel umaknit  avto ob začetku neurja, ko me je zbudu), da bi dopustu (ali celo izzval) izgubo avta, ki pooseblja mojo osebno  vpletenost v aktualna materialna in socialna  rezmerja (z njim se vozim v službo, prevažam domov in nazaj na študij otroke, se prevažam  z ženo na oddih in po nakupih...). V bistvu zavestno dopustim, da intenzivne zunanje spremembe povzročijo izgubo avta, kar me osebno napeljuje na pomisel, da  dopustim neobvladljivim materilanim silam  in socialnim razmerjem, da uničijo sredsvo, s katerim jih osebno vzpostavljam/vzdržujem  oziroma vežem nase (avto). Uničenje  avta jih razosebi, jih torej  odveže od mojega vzpostavljanja, da lahko zaživijo s svoji lastni lepoti, ki se ji dopustim končno prevzeti.  V samostojno utrjeno vas na hribu se osamosvoji/razosebi  tudi moje zaščitniško čustvo osebenga zagotovlajnja (materilne/socialne) varnosti moji ('vaški') skupnosti, na katerega lahko gledam iz daljave tako nostalgično kot tudi futuristično kot na neke vrste občudovanja vreden vendar z mojega (novega) aktulanega gledišča  čisto nefunkcionalen arhitekturni objekt...    

Kake različne interpretacije  . Res zanimivo.

Ena Jungova misel:

Nerazumljene sanje so le dogodek, šele razlaga napravi iz njih doživetje.

Jest bi samo pokomentiral, da so se ljudje včasih v podobnih obdobjih v iskanju notranje jasnosti odpravili na kakšno romanje v sveto deželo, hadž ali kaj podobnega. Danes nekateri potujejo po svetu malo bolj brez cilja obiska kakšne svete dežela, ampak itak naj bi bila bolj pomembna pot, kot pa cilj. Ne vem, če si lahko privoščiš, ne vem če si upaš, zdi se mi, pa da si želiš neke spremembe in da o tem govorijo tvoje sanje.

lp, bp

Quote:


Zadnje čase je vse, kar je vezano na pot(ovanje) vezano na neko prisilo, na trud za vzdrževanje nečesa, kar v bistvo ni (več) vredno tolikšnih poti. Pot kot brezciljno 'vandranje' (na katerega sem se odpravil pod prislo oz. krinko iskanja, ker za prostovoljno potovanje zaradi prenasičenosti s potjo nisem imel motiva) se mi je tako morda šele v sanjah odkrilo kot  nekaj sakralnega (od tod prikazovanje vasi v tempeljski/pokopališki obliki) v nasprotju s prevladujočo utilitarnostjo/profanostjo običajnih poti. Jap, bliža se poletje, čas potovanj,  ki me vsaj doselj zaradi omenjene prenasičenosti s potjo niso posebej mikala in sem se jim želel na vsak način izmaknit. Prav pradoksno je, da me mora more namenskih poti osvobodit le izguba avta kot simbola posvetne mobilnosti..

ja in wrote on 21.05.2009 at 22:23:43:


No, tisti 'dom' me v sanjah ni osvojil, bila je bolj kot ne neka oddaljena hiprerealistična opcija. Osvojila pa me je pokrajina tam okrog  oz. pot, ki je vodila tam mimo...

Predvčerajšnjim sem sanjal še ene na prometno sredstvo vezane sanje, ki sem si jih zjutraj lepo spominjal in buden na pamet obnovil, ampak so mi čez dan poplnoma ušle iz spomina, rekostruirat pa sem jih uspel šele včeraj zvečer, ko sem na dnevniku slišial primek, ki ga ima eneden od glavnih akterjev sanj...

Na nek način posedujem avtobus, kar me navdaja s ponosom kot da je to moj življenski dosežek. Z njim se ponosno odpeljem v nekadnji domači kraj, kjer naložim osnovnošolske sošolce in sošolke, da jih odpelejm na izlet. V Portoružu, ki je ves razrit (mislim, da tem obalno cesto dejansko obnavljajo) se zaplezam  pri manevriranju, iz avtubusa pa se na vseh kocnih začne cedit črna smola/katran. Avtobus sem poll skrbi primoran pustit na gradbišču, sošolci pa avtobus zapustijo brez pripomb. Ednega od njih opazim, da se odpravi proti v bližini parkiranem avtomobilu, v katarem ga že čakajo. Pove mi, da je vedel da se bo to zgodilo, saj je opazil da  avtobus med vožnjo  ' žre baker' in da ga čudi, da tega kot šofer nisem  opazil. Ko se je ta sošolec približl avtu, se je pri odprtem prtljažniku karavana iz ležečega položaja v sedečega dvignil njegov očitno mentalno odsoten oče. Sošolec mu je mirno rekel, naj se uleže nazaj in oče se je samoumevno ulegel (tega sošlca se spominjam kot vedno malo bolestnega/bledičnega, ki je bil dober za matematiko/fiziko in  za katerega je oče  nekoč pred celim razredom dejal, da je posebno občutljiv  in da moramo zato bit do njeg posebej pazljivi/obzirni, s čimer  je v meni kot tedanju športniku vzbudil le prezir/posmeh do sina). Z nekaterimi drugimi sošolci (tistimi, s katerimi smo šolanje nadaljevali tudi v gimnaziji) smo skupaj šli še na pijačo in vsem razen mene se je situacija zdela čisto samo po sebi umevna, z mano pa niso delili skrbi niti  glede  avtobusa niti mi nihče ni nič očital. To samuomevnost so podkrepili še s tem, da so se po tem tudi oni  posedli v svoje avtomobile na parkiriščih, ki so jih tam očitno že čakali, kar me je že v sanjah prepričalo, da so polomijo z izletom  pričakovali vsi (razen mene) in se zato nanjo že v naprej pripravili in da zato v bistvu spoh ni bila polomija,   tako da sem se tudi zbudil brez občutka skrbi/krivde/odgovornosti  niti za avtobus niti za potnike...

Quote:


Ta odsotnsot skrbi za pomebnega drugega  iz lastne perspektive lahko izgleda kot 'odpisnanost' (zamoriziran avtobus).  V sanjah se bojazen  pred 'odpisanostjo' izkaže za prazno, saj  se dejanska 'odpisanost' ne izkaže kot usodno za te pombene druge, saj  jih ne presneti in so jo dejasko predvideli in se nanjo prilagodili.

Quote:


Ja, nekako v smsilu, da je avtentičnega ni mogoče reproducirat (poustvarijat) ali iskat/najt, ker samo preprosto je...

Namen čustvenega izsiljevanja je discipliniranjev drugega v smislu podrejanja  drugega tako, da ti bo ta podreditev prinesla čustveno izpolnitev. Ponavadi gre za vzdrževanje razmerja medsebojne odvisnosti po načelu 'ker sem jaz odvisen od tvoje pozornosti mi jo je dovoljeno tudi od tebe tudi izsiliti, izsilm pa jo lahko le tako, da  te naredim (če gre partnersko razmerje) ali ohranjam (če gre za straševsko razmerje) odvisnega od moje pozornosti'. Zaciklanosti se ni mogoče rešit z analizo motivov za tako čustveno izsiljevanje, saj ti predpostaljao pozornost, pozornost pa vzdržuje igro moči in 'vojno stanje.' Terpevt, ki zavestno prevzame  preko transferja vlogo čustvenega izsiljevalca z namenom, da bi skušal ugotovit motive pacienta zakaj se nanj odizva tako kot se,  pa preko kontratrsferja (ki se napaja v moči terpevtove vsevedne strokovne pozicije in zaprisežne zdravilske dobronamernosti) fiksira v pacientu pozornost na igro moči z namenom, da mu ojača pozicijo in okrepi možnosti da njegovo zmago nad čustvenim izisljvalcem ali da se vsaj izvije njevovo nadmoči. Tak terapvetski pristop ustvarja (dobronamerno) iluzijo osvobajanja od čustvenega izsiljevanja, saj ravno zaradi uspešnosti, ki jo proklamira, kreira znova in znova situacije odnose čustvene zaciklanosti (lahko tudi v obrnjenih vlogah), da bi lahko znova in znova dokazavoval/potrjeval  svojo učinkovitost...