Sanjam, da sem se z otrokom  v naročju odpravil v ljubljano  z enim avtobusom, ki je prevažal izletnike. Šlo je očitno za neko romarsko ali vsaj posvečeno/praznično pot, saj so potniki  po prihodu v ljubljano lepo (pražnje) oblečni strnili v procesijo  po nekem hribu.  Da nisel spadal mednje sem ugotovil šele, ker me s prezirom gledala  ena znana družina iz rosjtnega kraja, ki je bila vsa oblečena v narodno nošo z izrazitimi vezenji in in belimi čipkami (sicer značilnosti tega kraja). Izstopil sem iz procesije in se odpravil na faks, kjer naj bi imel neke obveznosti, vendar tudi tja nekako nisem spadal, saj se nikjer nisem našel na seznamu prijavljenih za izpit in se sploh počutil povesem odtujenega od tamkajšnje scene. Z otrokom  sva tako 'obtičala' nekem  manjšem mestenm trgu, ki je bi obkrožen v veliki klasicističnimi stavbami, ki so mi  dajale s svojo tujostjo občutek majhnosti/nepomebnosti, hkrati pa s svojo veliikostjo in bahavostjo  neke vrste zavetje in občutek varnosti. Tam sem se na neki terasi očitno kar namestil (ali nameraval namestiti) kot kak brezdomec. Ko se tam nekako 'udomačim',  mi pride pod roke časopis z večstransko  fotoreportažo, kjer sva bila na trgu poslikana z otrokom in kjer sem bil predstavljen kot verjetni  ugrabitelj. Takoj sem se zavlekl z otrokom  v pod neke arkade, kjer pa je že bil skrit en fant, ki je očitno pobegnil od doma in ki mi je, ko sem mu povedal, da me imajo za ugrabitellja, ponudil zaščito, ker bi tudi on rad postal slaven. Pokazal mi je pištolo, takrat pa naju je nekdo slikal in zbežal. Fantu sem rekel, naj se takoj znebi pištole, ker bo ziher prišla policija, ki  streljala na oborožene, Za nagrado in v spomin sem mu obljubil otrokovo plišato igračo (bil je po videzu še osnovnošolec),  zato je odvrgel pištolo za bližnji  grm, kjer pa bi jo lahko hitro spet pobral, zato sem zahteval, naj jo skrije pod nek velik kamen, ki ga je komaj privzdignil. Policija je res takoj prišla na trg, fant mi je je rekel da je že napravil eno 'pizdarijo' in da jih ne bo čakal ter se je  pred njo izmuznil skozi neka kletna vrata, meni pa niso posvetili nobene pozornosti, ker so očitno iskali predvsem oboroženega fanta. S policijo je prišla tudi moja partnerka, hotel sem ji razložit, da z otrokom nisem nikamor  pobegnit, samo tako žalosten sem bil, da nisem zbral moči za nikamor iz tega trga. Potolažila me je, da je policiji že povedala, da nisem ugrabil otroka in da je na socialni   zrihtala prikollico, da bom lahko z otrokom kar  tam na trgu, da pa bo  ona morala prihajat   na skrivaj, ker so jo dali samo za naju z otrokm kot brezdomcema. Ponoči, ko sva se na skrivaj čez streho prikolice želela izmuznit na trg, sva pred vhodnimi vrati videla enega mišičastega tipa, kako hoče v prikolico. Zakadil sem se proti njemu, on pa se je začel dret, da naj dava kaj od tega, kar sva  dobila, ker sva po njegovi zaslugi postala slavna, če ne bo vsem povedal, da   živiva skupaj v prikolici, čeprav ne bi smela. Partnerka ga je očitno poznala in ga pomirila z besedami, da naj neha druge sodit po seb, da mu nisva nč dolžna in da si je sam kriv če še ni  zadost zalužu na tuji nesreči...

Očitno se nikoli nisi mogel sprijazniti z ljudmi oziroma okolico, ki jo sestavljajo. Bil si pa precej ranljiv s tem otrokom, za katerega si moral skrbeti, pa še bal si se, da te bo kdo zaradi njega česa obdolžil. Tako so ti ostali samo zidovi, ogrodja in temelji družbe, s katerimi si se uspel spraviti in se v njenih okvirih tudi dobro počutil. Nobeno okolje ti ni odgovarjalo, ne ruralno in ne meščansko. Zakaj? Zaradi želje po slavi, ki jo simbolizira osnovnošolec s pištolo. Kaj pa simbolizira slava? Verjetno nek tvoj umetniški potencial, neko občutljivost, potrebo po skrbi. Umetnik za družbo glih ni neka koristna žival, razen v funkciji, da se z njim hvalijo in eventuelno še kdo uživa ob njegovih izdelkih. Umetnik na nek način zaradi svojih iracionalnih potreb minira družbo. Valjda, da navalijo policaji, morajo narediti red, drugače se lahko še ta mala povezanost z družbo sesuje. Je pa ta infantilni aspekt (v tem primeru se mi zdi, da gre bolja za del osebnosti kot način funkcioniranja) že precej izgubil svojo moč. Očitno si sprejel strukturo in smisel obstoja družbe na neki globlji ravni, ki jo simbolizira socialna delavka: v zaščiti posameznika. Do tega spoznanja ti je pomagala žena. Do neke mere si dosegel spravo z družbo. Celo prikolico so ti dali, ker jih sprejemaš, oziroma razumeš smisel vzajemne pomoči. Se pa osnovnošolec še ni čisto vdal. Spremeni pododbo. Kaže odraslost in moč. Pridrvi na vrata in razbija. Podpira in kontrolira ga navzočnost žene, ki še nima pravice, da bi si enakopravno s tabo delila dobrino, ki si jo dobil. Paradoks je v tem, da ti je ona pomagala do sprave, sama je pa še ni dosegla. Zakaj je še ni dosegla? Nezavedno vama je obema dodelilo enak aspekt, tega tipa, ki navali na vrata. Tip predstavlja nek urok, nesrečo, ki vaju je z ženo doletela v smislu, da nista bila spravljena z okolico. Krivdo za ta občutek sta pripisovala drugim in tako občutek nesreče, izobčenosti, samo še krepila. Dobivala pa sta na moči. Kar človeka ne ubije, ga okrepi, bi rekel Nietzsche. Moč hoče svojo participacijo (status, slavo) pri energiji, ki se je ustvarila in povezala z družbo. Ampak to ne gre, ta energija je subtilna in temelji na drugi podlagi. Na vzajemni pomoči, senzitivnosti, ne pa na slavi in moči. Težko bo to dvoje povezati. Zanimivo.
Upam, da niso samo neke moje projekcije ali pa kaki domišljijski zvarki, ki nimajo veze s stvarnostjo, ki jo kažejo sanje v svoji simbolični obliki .

murileon wrote on 28.05.2009 at 22:29:39:


Tisti oboroženi najstnik je del mojega nekdanjega funkcioniranja, ki se agresivno upira z namenom, da bi pritegnil pozornost. Pojavi se v ponovno v kasnejših življenskih okoliščinah, ki ga ponovno vpokličejo, vendar ga hkarti pasivizirajo. Ponikne v 'klet' in se ponovno prikaže (pride terjat svoje plačilo za to, da je pritegnil pozornost...), ko se zadeve vsaj deloma (pogojno) uredijo. Ta agresivni lik po moje nastopa tako v vlogi najstnika, ki se upira in novinarja, ki ta upor publicira (ga/naju dela slavnega), skupaj opravljata namreč isto funkcijo. Tako da tisti miščasti tip je bil po videzu enak tistemu, ki naju je fotografiral in zbežal. Po incidentu s prikolico ga je z intervencijo pasivizirala partnerica kot da ga pozna, pozna pa ga lahko le kot del mene oziroma način mojega fukcioniranja, t.j.  upiranja nečemu zaradi pritegovanja pozornosti (slave), ki pa je že doseglo svoj namen in deluje destruktivno za najino skupnost (podobno kot sem spoznal že sam že prej, da bi bil oborožen odpor pouguben).

Upor z namenom zbujanaja pozornosti ni nujno umetnost, čeprav je umetnost v temelju nekomformna. Umetnina mora bit družbeno relevantna inovacija, da se ji prizna status umetnine, v tem smislu je partneričina intervencija moj aktiveno-pasiven odpor naredila  (s prikolico od socialne ali pa celo od nekih sponzorjev, v sanjah to  ni bilo čisto jasno) za druženo relevanten projekt in s  tem za 'umetnino', ki spada (kot kašna skulptura ali bolje rečeno postmoderna 'inštalacija') celo na mestni trg...     

titud wrote on 13.07.2009 at 12:36:32:


Sanje ti kažejo en paradoks. O nameri se želiš informirati po telefonu. Kdo pa pozna tvoje namere? Ti. Zato sebe pač ne moreš poklicati, ker se lahko vprašaš. Imaš pa v rokah drug telefon, s katerim si tudi nimaš kaj začeti, ker moraš vprašati sebe. Helikopter tudi kaže na nek razumski trud narediti nekaj, kar nisi ti. Kot da gre za neko posiljevanje z duhovnimi vsebinami, ki nimajo veze s tvojo realnostjo. Niti ne gre za raziskovanje, ampak za osvajanje vrha. Za napor, ki nima smiselnega cilja.

murileon wrote on 13.07.2009 at 23:35:48:


Paradosknost namere, ki ji sledim, čeprav je ne  občutim kot svoje in jo želim pri nekom (magari s klicem sebe) preverit njeno avtentičnost, je očitna, čeprav ne nerazložljiva. Je pač nezavedna, kar še ne pomeni, da je zato nerealna. Ker mi namere ni uspelo skomunicirat/ozvestit, ji pač sledim s pomočjo 'tehnike', ki očitno deluje (vodi k cilju), vendar mi same namere (kljub temu da cilj/vrh hriba uspem celo vizulizirat in skoraj osvojit) ne uspe ozavestit. Nauk: ni nujno, da je namera zavestna, da deluje in ni nujno, da jo ozvestiš, ko jo realiziraš....      

Očitno  sem  doživel nek nezveden  triger, ki se mi je kasneje v sanjski zavesti ojačal  prav po kafkovsko:

Službeno  sem poslan na neko novo lokacijo. Pričakoval sem poslovalnico za delo s strankami, bila pa je samo pisarna  brez računalnika, telefonov, pultov, omar za arhivo in pisarniške pripomočke. Nekaj časa se razgledujem, potem pa se  samoinicitivno odpravim  razgledat po stavbi, čer je kje kaj uprabnega ali kdorkili, ki bi mi lahko zadevo pojasnil ali pomagal pri začetku poslovanja. Ko se vrnem srečam sodelavce, ki nosijo v pisarno mizo in stole.  So formalno prijazni, vendar opravljajo selitev kot da se ta mene ne tiče. V nasprotju s pričakovanjem, da  bodo zadevo uredili v skladu z mojimi predstavimi o poslovalnici, opremo razpredijo tako, da izgleda kot soba za zasliševanje oz. kot kabinet za izpit ored komisijo. Nekdo pa mi sočutno na skrivaj stisne v roke na roke napisan 'plonk' listek, tako da se dejasko začnem počutit sumičavo, hkrati pa čutim odpor in celo strah, da bi pogledal v plonk listek z očitno pripravljenimi odgovori, ker bi s tem pristal na v naprej dodeljeno vlogo izpraševanca/zaslišanca/obdoloženca, hkrati pa bi tvegal še suspenz zaradi goljufanja.   Do situacije začutim blazen odpor in kljub temu da mi  sodelavci (šefov ni) formalno ne dajo razloga/povoda,  sem začel mrzlično   nabirat argumente, da bi jih  obtožil za mobing, ko bi  me tako nepripravljenega/neopozorjenega (pa še zahrbtno) začeli formalno  maltretirat  ali  pa  da bi vse skupaj  preprosto poslal u kurac preden bi se zame tako ponižujoča  zasliševalska situacija  formalno sploh  vzpostavila... To nerazrešeno, vendar  intenzivno čustveno stanje me zbudi...

Še kasnejše sanje za katere ne vem točno, kje bi bi imele triger (mogoče v pisanju na tem topiku o ne/povezanosti sanj z zunanjo percepcijo):

S pomčjo nekašne zračne blazine drsim po zraku nad jasami in drevjem, ko priletim do deroče umazane hudorniške vode, ki je preplavila/zalila celo dolino. Padec vanjo bi bil zame lahko usoden in nekaj  omahujem, vendar se mi prelet nad njo kaže hkrati kot izziv. Uspešno jo prečkam in kar skozi okno priletim v dnevno sobo koče na nasprotnem bregu. Tam me en meni neznan tip prijazno/samoumevno sprejme in vpraša, če bom kaj močnega. V kuhinji janez drnovšek prav po domače (zdi se mi, da je v predpasniku) zmeša velike kozarce viskija z ledom in nam jih  smehljaje prinese v sobo. Ne upam si ga ogovrit, ker vem, da je mrtev, zato pa vprašam tega drugega tipa, če je vsaj on živ. Smeje odgovori,  da seveda ne, nato pa ga  vprašam ali sem tudi jaz mrtev. Spet smeje odovori, da tega ne ve in da  to, ali sem mrtev ali živ, vem samo jaz sam... Skoraj panično sem začel iskat referenco na svojo živost,  zato je moj sanjski 'avatar' moje fizično, od spanja seveda omrtvičeno/pralizirano  telo,   začel blago, a stopnjevano gugat levo in desno, dokler  se ni z guganjem telo  'odparalizirilo' in s tem mojemu 'avatarju' dokazalo  očitno dokazalo njegovo  'živost', zaradi česar  sem se  tudi  dejasnko  (s  precejšnim olajšanjem) zbudi iz sanj...

Devi wrote on 16.02.2010 at 16:59:59:


Tudi to je enkratno Devi-resnica! Pravo vprašanje kolk si pa ti misliš,da si živ? Poglej poste večinoma tuje znanje!!! Saj razumeš Devi kaj hoćem povedat- življenjska izvirnost  nas malo klofa ni je!

titud wrote on 16.02.2010 at 10:37:19:


Res Kafkovsko. Kaj je značilno za Kafkine romane? V njih ni pravega junaka, ki bi poštimal zadeve. Junak je ujetnik nekega sistema. Sodelavci, ki ti opremljajo pisarno, so tvoji aspekti, ki delujejo proti tebi. Jemljejo ti človeško dostojanstvo. Očitno imaš zelo močne aspekte, ki delujejo s sistemom in zato tvoj del osebnosti, ki naj bi bil junak v tradicionalnem, zdravem smislu, zelo trpi; ne more odločat, ne more spreminjat, je ujetnik neke situacije, ki mu ne paše. Zato se v drugih sanjah pojavi virtualna oblika, avatar, kompenzacija za paralizo, nesposobnost določenega samostojnega-neodvisnega funkcioniranja iz prvih sanj. Avatar pride na obisk k J. Drnovšku, ki je pred smrtjo pokazal ravno vrlino, po kateri hrepeniš v začetku prvih sanj, vendar so sanje ravno nasprotne potrebi-želji, poslan si službeno, ni tvoje iniciative in vse se sfiži, zaradi s sistemom sodelujočimi aspekti. V zaključni fazi drugih sanj, je zaznati napredek. Očitno se je pojavil tvoj novi aspekt, ki ga simbolizira Janez Drnovšek in z njim spiješ nekaj krepkega, kar kaže na močno zavezništvo, ki je obet za konkretne spremembe, ki jih pa še ni, avatar je paraliziran. Paraliziran je zato, ker je virtualna, nekonkretna, neživljenska oblika. Avatar, vsemogočni junak, mora evoluirati v junaka iz mesa in krvi, ki bo sposoben samostojnih, neodvisnih odločitev in konkretnih živih dejanj.
Zasliševalnica in zasliševalci so del tvoje osebnosti, ki dvomi v tvoje sposobnosti samostojnega funkcioniranja in te s tem zelo ponižuje. Gre za precejšen notranji konflikt. Verjetno te vsebine pogosto projiciraš na okolico in se s tem zapletaš v konflikte ali pa se vsaj navznoter žreš.
Janez Drnovšek še ni dovolj dober simbol za spremembo, ki bi pomenila razrešitev konflikta ali božjo milost, kot bi rekli religiozni psihoterapevti, kaže pa znake spremembe ali pa vsaj znake prevrednotenja vrednot. J. D. je namreč bil na smrt bolan in bil je človek sistema do konca. Tudi kombinacija v virtualnem svetu vsemogočnega avatarja in J.D. še ni dovolj, kaže pa na tektonske premike. Intenzivnost premikov je še posebno povdarjena s tem, da so sanjske osebe mrtvi ljudje, kar kaže že na numinozne globinske razsežnosti in veliko pomembnost dogajanja zate. Stvari so večinoma evolutivne in bolj malo je hipnih rešitev, ampak evolucija v tem primeru je očitno v močnem teku.