Sanjam, da me je sin poklical  v svojo sobo, da mi predstavi eno tehnično novotarijo. Na mobitelu odpre nek križanec med  gps karto in satelitskim googlom earth in  pravi, naj bom pozoren na eno točko, ki se pomika po neki ulici. Mirno mi pove, da je to naš avto, ki ga daljinsko vodi. Mu takoj  verjamem, vendar ne zaupam sistemu, da se ne bo kam zaletel. Prava panika pa me zagrabi, ko ga nekdo pokliče po gsm-u in iz ekrana zgine slika zmeljevida. Kričim nanj, naj prekine klic in mi  vrne nadzor, on pa mirno odide iz sobe in se naprej pogovarja prek   slušalke na ušesu. Sam nikakor ne uspem najt  nazaj zemljevida in ga zmerjam, zakaj ni to zadevo inštaliral na računalnik oz. zakaj se je moral afnat preko telefona,  ker zdaj je avto brez nadzora in se bo kam zaletel. Pride nazaj in mi pravi naj ne težim, da ima vse pod nadzorom, da se tisto na zemljevidu prikazuje k samo zaradi mene, da  on itak vidi vse kot da bi sam šofiral in da zato  ni nč takega, če se med vožnjo pogovarja še po telefonu. Pri tem pokaže s prstom  na neko napravo na ušesu, ki sem jo prej imel za slušalko. Hočem, da jo da meni, da se sam  prepričam, on pa, da imam drugo frekvenco in da je  zato ne bom nč vidu in da mi je zato naštimal spremljanje avta na mobitel. Še vedno zbegan (vendar ne več tolk paničen, bolj z občutkom malodušja/vseenosti ), se zbudim.        

Današnje sanje:

Na obisk k nam na dom je prišel turški primje z namenom, da se v živo seznani z zahodnim načinom življenja (očitno smo bili izbrani kot neke vrste tipična zahodna družina...). Obnašal se je za naše pojme pretirano domačno (očitno v skladu z vzhodnjaškim pojmom domačnosti), zato smo se trudili prilgaoditi v skladu z našimi predstavami o njihovi domačnosti. Dovolili smo mu kaditi, sam pa sem poiskal neko bakreno džezvo (ki jo je sin prinesel kot spominek iz sarjeva in jo nismo uporabljali) in mu skuhal turško kavo. Nekaj časa smo se izogibali debate o politiki, vendar sin ni dolgo zdržal in ga je naravnost vprašal, kdaj nameravajo oblasti spremniti kriminalni odnos do  pamuka, ki je na zahodu priznan pisatelj in za nas bolj  kredibilni predstavnik turškega naroda kot on kot  državnik. Primje je vprašnje ignorilal oziroma reagiral nanj  s še bolj pretirano prijaznostjo: kar vlegel se je preprogo, se zaćel igrat z daljincem in se naglas čuditi temu, koliko programov imamo na televiziji... Za naše pojme se je popolnoma se je pootročil, zato se mi ni zdelo primerno oz. nevljudno, da bi ga še jaz gnjavil z neprimernostjo državnega terorja nad kurdi, hkrati pa smo se med sabo samo nemočno spogledovali in nelagodno čakali, kdaj bo tega obiska konec ...

Sanje se po moje odraz trenutne situcije, ko imam  sina v strasburgu kot simbolnem 'talilnem loncu' evrpropskih kultur in ki mi deluje popompozno/neiskreno/narejeno že po svoji arhitekturi (moderni steklojekleni kopiji rimskega imerialnega koloseja oz. babilonskega stolpa, ki sem ga včeraj dobil od njega po mms-u...)

murileon wrote on 09.04.2009 at 12:53:16:


Zanimivo, kako sanje pri meni uporabijo mojo osebno percepcepcijo neke širše/splošne  družbene situacije (v konkretnem primeru moj  zavesten dvom v možnost intimnega sožitja različnih avtentičnih  kultur), da bi mi  na tak način ponazorile mojo osebno pozicijo v družini kot mestu intimnega sožitja različnosti. V bistvu na zahodu  nič novega, če  se televizija prikaže kot tisto sredstvo pobega v infantilnost, ki  s pozornostjo, ki jo zahteva, razrešuje  nujnost kofnliktov, izhajajajočih  iz različnosti. Zanimivo, da tega v sanjah ne poslužim  kot zahodnjak ampak kot vzhodnjak, ki  zaradi kulturne distance poveličuje infantilno skupnostno funkcijo  televizije in jo zavesno forsira, da bi pregnal nelagodje in ustvaril znosno skupinsko vzdušje. Kot  zahodnjak se namreč zavedam, da je televizija  bolj kot ne sama kreator  različnih kulturnih in življenskih stilov iz povsem marketinških razlogov, ki jih predstavlja  kot naše  avtentične in nas v bistvu bolj kot združuje samo umetno razdvaja in ločuje...  

Po daljšem času nekaj sanjam podobnega, bolj posamezne skevence, ki se pobvezujejo v zgodbo, a so precek intenzivne, tako da me 'držijo' tudi v polsnu, ko se jim še ne morem izvit, a se jim hkrati trudimdoločit pomen. Prvi del je bil itak bolj podoben halucinacijam kot sanjam, najbrž kot posledica dejstva, da sem moral zvečer vzet antibiotike in protibolečinske tablete zaradi manjših zdravstevnih težav  (v otroštvu mi je vročina v kombinicaji z antibiotiki pogosto povzročila haluciniranje v budnem stanju).

Prvi del: Vozim se v prometni gneči (nekje v območju priklopa avtoceste na celovško v šentvidu). Opazujem semafor, njegove luči (mislim da  rdeča) mi  vzbudijo vzneseno vzdušje, sploh jih ne jemljem kot opozorilne znake ampak  so čisto brez pomenov, zame imajo zgolj v estetsko funcijo. Semafor tudi blago niha, kot da bi bil živo drevo....  Ko speljem preko ljubljani, se hkarti z avtom pomika tudi vsa okolica v vidnem polju, ki je nenako zgoščena in počasna (kot bi bil podvodni slowmotoin), kar me navadaja z mirom in vse-enostjo. Tako stanje se mi zdi malo nenevadno, zato pogledam na uro, ki  se ne premika (kaže neko uro nič minut nič sekund), miruje tudi kazalec za hitrost  na neki številki (mislim da  60), vendar zaradi premikanja okolice hkrati z avtom nimam občutka hirosti. V avtu ne občutim želje/namena/potrebe, da bi bil kam namenjen, zgolj uživam v tej premikajoči se sedanjosti (morda kot neke vrste kompenzacija za popoldansko stresno prebijanje do ordinacije, kamor sem bil naročen in sem zaradi prometa zamujal).

Drugi del: Sem v akvariju v velikosti bazena, okrog mene plavajo vse mogoče tropske ribice. Skušam se ene dotaknit, vendar gre roka kar skoznjo. Spoznam, da so ribe hologrami, da sploh ni vode in da sem v le  virtulanem akvariju. Razočarn se pritožim nekomu v belem  na robu akvarija, da to ni nobena avtentičnost, ki so jo obljubljali. Mi razloži, da je namen doživeti avtentičnost s pozicije ribe in ne človeka. Za ribo je voda tako elementarno okolje kot za ćloveka zrak, ne čuti njene mokrokote, v njej lahko diha in se  normalno giblje - enako  kot človek na suhem. V naslednji sceni sem  na robu akvarija/bazena z našpičenim debelim kolom (podobnim tistim ob cesti, ki jih postavijo pred zimo za plužnje snega). Z njim nameravam nabost kakšno večjo ribo in s tem prverit avtentičnost akvarija, saj bi po moji logiki zdaj, ko sem izven njega in zrem vanj z avtentičnostjo človeka in ne ribe, morala  biti v njem voda, ribe v njej pa prave. Hočem tako eno napičit, pa kol ne prodre vode, ki deluje kot neprebojna opna. Skočim v akavrij, v skušam palavt kot  po vodi, a  nisem ne moker niti je ne morem pit niti mi ne daje upora za plavat  niti se ne morem vanjo potopit... Začnem tokrat kar  sam v sanjah (ali polsnu) razmišljat, da gre morda  še vedno za neke vrsto sprevrnjeno občutje  izkušnje ribje avtentičnosti iz prejšnje scene ... da se mi hoče dopovedat, da  riba  naše človeško okolje občuti tako kot sem jaz 'njihovo' vodo... kot nekaj, v kar se ne da 'penetrirat'...

Jest tega tvojega iskanja avtentičnosti nisem nikdar razumel, kaj šele začutil, ampak v tehle zadnjih sanjah sem našel en ročaj, za katerega lahko morda zagrabim.

Predvidevam, da ti je kar poznana problematika, kor pravi Thomas Nagel, da ne moremo subjektivno izkusit "Kako je biti netopir". Tu pa mi zgleda, kot da se na isti način, kot je spraševanje "Kako je biti netopir", lotevaš vprašanja "Kako je biti titud" in v tem iskanju pričakuješ najti neko avtentičnost, ki jo boš lahko pokazal drugim.

Pri tem ti prve sanje o avtomobilu morda kažejo, da moraš, če želiš najti avtentičnost, opustiti iskanje avtentičnosti in preprosto biti.

lp, bp

Bolj vidim v tvojih drugih sanjah problem, kako prodreti v izkustvo drugega. Mogoče povezuješ to sposobnost z nivojem avtentičnosti pri sebi.  Kdo pa so tisti, ki ti obljubljajo avtentičnost, pa te večkrat v sanjah okrog prinesejo? Ali gre morda za iluzijo, da lahko najdeš ključ za avtentičnost v nekom drugem, namesto da jo živiš iz sebe? V tem, da nekdo drug pripravi avtentično okolje nalašč zate, je namreč nek absurd - akvarij tudi ni avtentično okolje ribe. Daje bolj občutek ujetosti.

Sanjam močan naliv, ki me zbudi iz spanja, vendar mu ne posvečam nobene posebne pozornosti. Zaprem le vrata balkona, da me ne bi motil v spanju. Zjutraj je pred blokom pravo opustošenje, vse avtomobile je odpalvilo s parkirišča, nekaj jih je le v daljavi videti, kako štrlijo iz naplavljemega blata na polju. Odneslo je očitno tudi moj avto, zato me domači in sosedje nagovarjajo, da ga poiščem, Sam imam do tega odpor, precej fatalistično ugotavljam, da ga je najbrž potegnilo v kakšen požiralnik in da tudi če ga bi kje našel je tako ali tako uničen.. Podredim se pričakovanju drugih in se odpravim na polje, ki pa se spremeni v idilično pokrajino z griči in jezerom (zelo podobnim bljerskemu z okolico). Hodim ob jezeru ter  med griči in opazujem lepo zeleno s soncem obisjano  pokrajino. Pozornost pa mi pritegne neobičajna arhitektura vasi, ki je  locirane na vrh grička, obdana je z viskokim obzidjem,  hiše pa špičasto štrlijo izza njega. Si to sredjeveško (čeprav bolj moderno ali celo futuristično) arhitekturo razlagam kot zaščito pred tem, da bi jo poplavilo jezero, čeprav je pokrajina prijazno zelena in ni videti, da bi bila kdaj  poplavljena...