Devi wrote on 11.08.2008 at 13:45:35:murileon wrote on 11.08.2008 at 12:00:10:Mislim, da destruktivno silo ali energijo ni treba ubiti, ampak jo videti in uporabiti na konstruktiven način. če prodornosti oziroma zdrave agresije ne uporabljaš oziroma je nimaš na socialno sprejemljiv način izdelane, se ta deformira in lahko postane uničujoča za osebnost; Velikokrat imajo zatrto agresijo ljudje, ki jih nekdo nase emocionalno naveže v smislu simbioze in potem z moraliziranjem vceplja osebi občutek krivde in ji tako onemogoča akcijo. V glavnem z vcepljanjem občutka krivde se človeka na nek način kastrira.
tle sem dobila jest odgovor za svoje sanje. v kratkem času sem sanjala dvoje sanj, v katerih so me hotli ubit. nek moški in moja mati. vsakič ko sem vprašala, kako bi lahko preprečla, oz kakšen bi lahko bil pravi razlog za to, mi je prišel naprej odgovor, da je to kao del njihove narave. da se tukej nič ne da naredit. zdej se mi je zazdelo, da bi to lahko melo povezavo s tem, kako v meni deluje nek princip, oz določen del osebnosti. ki izvira iz simbioze, oz občutka krivde. sam ko praviš, da se da tako energijo uporabit na konstruktiven način... nisem čist prepričana. gre za del nagonske narave, ki ne razmišlja. je enostavno taka, kot je, ustvarjena je bla prej kot smo začeli kot osebe razmišljati, zato se je mogoče sploh ne da preoblikovat. blokirana energija, ki jo uporablja za svoje delovanje, se je ze skreirala v osebnost, do katere nimamo dostopa. zato mislim, da jo je vseeno treba ubit. osebnost. osvobodit energijo. da jo bo možno uporabit na konstruktiven način.
kako se kej tacga naredi, nimam prave ideje. mogoče odločno prekinit stike z ljudmi in vsem obnašanjem, ki hranijo ta del narave. dokončno žrtvovat (sočutje) ta del osebnosti. v smislu, žal mi je, da se je v meni nekaj tako pokvarlo, takrat na to nisem mogel vplivat, zdaj pa lahko. nočem, da se mi to še naprej ponavlja.
Mogoče je tle del unega sindroma žrtve in ugrabitelja, kjer žrtev brani storilca.
Verjetno gre za način izražanja, misliva pa podobno. Kar se pa odnosa tiče, je treba enkrat začeti in potem veselo trenirati. Za začetek, pri stvari, ki se ti zdi neumna reči ne, če živiš s kom, razmisliti o selitvi, če finance dopuščajo,....delo in akcija, s pametjo
. So pa te zadeve zelo težke in je ziher potrebni precej let, preden se navadimo na neko drugo realnost. Tisti drugi v simbiozi bo seveda tudi popizdil, sploh, ker ne bo pripravljen na to. Tistemu, ki gre v akcijo, je lažje. Je pa treba biti tudi moralen. Če gre za nemočno osebo, je treba za osebo poskrbeti. Večinoma pa gre za ljudi, ki niso nemočni, ampak samo rabijo simbiozo, ker so tako navajeni. Spremembe pa so vsakemu strašno težke, zoprne, grozne, stresne, travmatične,... Če smo bili na neki način žrtve, je treba paziti, da ne bomo postali mi tisti, ki bomo nekoga drugega navlekli nase in pričakovali od njega simbioze, ker smo takega funkcioniranja navajeni. To ni lahek proces, ker je povečini večplasten in povezan še z drugimi problemi, tako materialne kot duševne narave,.... Počasi in s pametjo in srcem
.